Rdeči veter - oktober 2016




Facebook Google+ Twitter


VSEBINA

4

Rad bi videl naše osamosvajanje leta 1991 brez

Primorcev!

Matjaž Kmecl

6

Če ne bomo imeli domovine, bomo izgubili tudi

državo

Vesna Mislej

8

Naj bo naše vodilo resnica

Jožica Jožef Beg

12

Osamosvojitev pa taka

Janez Muhvič

15

Delavsko organiziranje ob »koncu« zgodovine

Igor Mlakar

18

Pesmi: Jože Sevljak

20

Putin je prišel k maši kot državnik

Ivan Herbert Kukec

21

Strah pred begunskim valom

Dušan Rutar

23

Naše pravice in dolžnosti

Janez Černač

24

Na rob Razmišljanja

Alberto Augustinčič

25

Njegova dolžnost je bila ustaviti morilca

Amadeo Žigon


NEKDO, ki postaja kaj

 


Alberto Avgustinčič

Kaj neki se dogaja v delovnem procesu, da nekdo, ki je pristojen, vešč, moralno-etično pokončen v svojem delu, za katerega je vložil leta študija, da bi prispeval k blagru slehernika in skupnosti, postaja kaj?

Je potrebno stopiti v stran dogajanja, da se nam odpre razsežnost zdajšnjega trenutka, v katerem človek doživlja sebe kot blago v proizvodnji profita? Je to počlovečena proizvodnja, v kateri se posameznik ne srečuje s samim seboj kot človekom, temveč v vseobsegajoči odtujenosti sebi, drugemu človeku, skupnosti svojih staršev, prijateljev, intimnosti sebe in ljubljenih oseb?

V katera družbena razmerja vendar stopa? Razmerja, ki jim ne more določati ravni človeškega?

Mu postaja »edini razumljivi jezik« jezik stvari, jezik predmetnega sveta? In mu postaja »neposredni jezik kratenje človeške časti«?

Je demokratičnost kapitala in profita merilo stopnje človekove osvoboditve, osvoboditve dela in človeka za prihodnjo družbo? Naj jo imenujem kar počlovečeni svet ljudi in počlovečena narava?

Vprašanja v kar celih stavkih kričijo v človeka, ki se zgublja v interesih njemu odtujenih moči oblasti, da mora vendar storiti to, za kar je v svet poklican, poklican biti človek. Toda, kako naj sliši klic človeka v sebi, ko pa mu od vsega začetka sredstva ideoloških aparatov države dopovedujejo, kdo naj bo, kaj je njegov interes, kaj je nacionalni interes in da vse drugo niti ne naštevam/o.

Na tej poti je nekdo v imenu nečesa stopil na prst človeka, da bi ga ustavil na poti BITI ČLOVEK.

Ali je ta nekdo, ki deluje v imenu nečesa, še nekdo, ali je tudi on sam postal nekaj? Zopet vprašanje meni, tebi, nam vsem.

In odgovori na vsa ta vpijoča vprašanja: 

NIČESAR SE NE DA, TAKŠEN JE SISTEM, ČASI SO TAKI.

Z zapisanim besedovanjem se tolažijo mnogi med nami. Kot da o nas odloča nam neznana sila, kot da je sistem nekaj zunaj naših konkretnih odnosov. In čas: kako neki on upravlja z našimi odnosi? To, da se ničesar ne da, je v bran naši pasivnosti. Sistem smo mi sami: nisem še slišal človeka, ki bi se pohvalil, da se je rokoval s sistemom, da je srečal državo, da se je pogovarjal s stranko. Kaj se nam dogaja – vprašanje, ki je kar naprej v obtoku? Dogajajo se konkretnosti v prostoru in času, v sistemu, v državi. Ko kličemo državo, naj uredi razmere na določenem družbenem področju, moramo vendar vedeti, kdo v državi, katera institucija in v njej konkretni človek, ki je zadolžen, pooblaščen, odgovoren za … itd.

Pri vsem tem me ne čudijo besedne igre, ko pa je odtujenost postala način življenja posameznika, skupine …

Po kateri poti in s kakšnimi sredstvi se bomo razodtujili na vseh družbenih nivojih, je vprašanje za vsakogar, ki še upamo v prihodnost človeka. Koren za človeka je človek sam in sam s sočlovekom bo moral tukaj in sedaj odgovoriti na vprašanja, ki mu jih zastavlja občutje odtujenosti.

Od kaj – še je možno – vrniti se v NEKDO!