Kazalo 4 Votel konflikt Rok Kralj 5 Kam leti slovenska golobica Puntarji 9 Sodobno suženjstvo Robert Ivanc 12 Še križanke niso več, kar so bile Vesta Vanell 14 Kaj je meni do tebe Darko Žlebnik 16 Kultura: Predstavitev pesnice Jelke Jantol Uredil Lojze Podobnik 18 Žalostnega veterana tožba Ivan H. Kukec 21 Dan odprtih vrat Društva Gorjanske čete 22 Bodi, kar si Dušan Rutar 24 Pogovor: Rešitev za svet je socializem - Akcija 4 generacij Razgovor vodil in zapisal Janez Muhvič 28 Recenzija knjige: Razumeti Rusijo David Prezelj | V človekovih pravicah je naša moč
 Lojze Podobnik, urednik
Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zasledil citat Carla Sagana – znanstvenika, profesorja, ki ga je zapisal v knjigi Svet demonov, ki se je glasil: »Kaj nam pomaga pravica do svobode govora, če nihče ne nasprotuje oblastem, svoboda tiska, če ni nihče pripravljen zastavljati neprijetnih vprašanj, pravica združevanja, če ni nobenih demonstracij, splošna volilna pravica, če na volitve prihaja manj kot polovica volivcev, ločitev cerkve od države, če zidu, ki ju ločuje, ne vzdržujemo redno? Če pravic ne uporabljamo, lahko od njih ostanejo le simboli, le prazne domoljubne besede. Pravice in svoboščine moramo uporabljati, drugače jih bomo izgubili.« Absurdno, mar ne! Le kaj se dogaja z nami? Zakaj smo tako indolentni in nečloveški…? Kdo nam daje pravico, da teptamo temeljne človekove pravice, ki so bile skozi stoletja – s krvjo priborjene? Zakaj pozabljamo, da so to pravice nas vseh: mar niso to moje, tvoje, njene, njegove in tudi pravice človeka, ki živi v Afriki, Aziji – na vseh celinah Zemlje? Vse
te pravice nam dajejo možnost: - da se upremo kapitalu, ki nas deli na
revne in bogate in iz nas dela sodobne sužnje, - da se upremo tekoči politiki,
ki nam skozi zakonska določila in na podlagi kimanja naših predstavnikov v
vladi, jemljejo pogoje za dostojno življenje; - da se upremo svetovni politiki,
politiki posameznih držav, vladarjem, ki netijo vojne, pobijajo nedolžne in
nemočne…; - da se upremo interesom posameznikov (lastnikom kapitala),ki nam jemljejo
pravico do vode, lastnih semen … in ki nam s prstom kažejo, kako naj živimo, se
razmnožujemo in kaj naj počnemo s pravicami, ki so nam dane že z rojstvom; - da
pomagamo sočloveku tako, da se odzivamo na vse anomalije, ki niso v skladu z
zakonsko veljavnimi pravicami. Zavedati se moramo, da so človekove pravice naše
orožje upora, saj so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah, v raznih
konvencijah ter v Ustavi Republike Slovenije. Podane pa so tudi v posameznih zakonih.
Vedeti pa moramo, da avtomatično s pravicami pridejo tudi dolžnosti, ki jih
moramo upoštevati. Iz določb Splošne deklaracije človekovih pravic skupščine
Združenih narodov je razvidno, da je omenjena deklaracija »skupen ideal vseh ljudstev
in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v
skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic
in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in
zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med
narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo
oblastjo.« Danes je veliko govora o človekovih pravicah, veliko ljudi se nanje sklicuje, a v resnici o njih vemo bore malo, še manj pa se trudimo, da bi se te pravice dejansko uveljavile in zaživele. Naša naloga je, da jih upoštevamo in da jih uporabljamo. Ni dovolj, da so zapisane in veljavne. V njihovi rabi je naša moč.  Votel konflikt Rok Kralj ,,Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo
boriti za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika:
nas same in našo brezmejno omejenost. V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli
arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga
leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh
straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih
praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše”
ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd. Resničen razvojni korak bomo
naredili, ko bomo začeli vse ljudi dojemati kot pripadnike ene družine - človeštva
in ko bomo celoten planet dojemali kot naš skupni dom. Seveda to ne pomeni, da
ne potrebujemo več držav, le razumeti jih moramo na način, ki bo skladen z
razumevanjem ideje enega človeštva, ki si deli skupni dom - planet Zemljo. Državo
moramo razumeti kot družbeno skupnost, ki mora v prvi vrsti poskrbeti za
blaginjo vseh državljanov in za ohranitev okolja na območju, ki ga upravlja.
Pri tem nam je lahko za vodilo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: “Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni,
ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano,
obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico
do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter
starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin,
neodvisnih od njegove volje.” Počasi bi morali, tako politiki kot običajni prebivalci, sprejeti
dejstvo, da je kategorija državljanstva daleč pomembnejša kot narodna
pripadnost. Dobro vemo, kako daleč lahko pripelje ločevanje ljudi po narodni
pripadnosti - vse do koncentracijskih taborišč. Nič ni narobe s pripadnostjo
narodu, dokler ta ne postane politično in ekonomsko orodje za ločevanje ljudi na
dobre in slabe, na večvredne in manjvredne in tako naprej. In prav vsak človek “ima
pravico do državljanstva”, je zapisano v 15. členu Splošne deklaracije človekovih
pravic. Vendar država svojim državljanom blaginje ne sme zagotavljati na škodo
drugih držav in njihovega prebivalstva. Zato bi namesto tekmovanja in sebičnosti,
ki ju politiki radi “zapakirajo” v nacionalni interes, med državami moralo zaživeti
resnično sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Če želimo preprečiti nove
konflikte in vojne, revščino, lakoto ter uničenje našega skupnega okolja, potem
druge poti preprosto ni. Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo boriti
za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika: nas
same in našo brezmejno omejenost. Če bi torej na umetno ustvarjeni arbitražni “konflikt”
med Slovenijo in Hrvaško pogledali iz širšega vidika, o katerem smo razmišljali,
bi videli, da ga v resnici sploh ni. Hrvatje in Slovenci smo pripadniki velike človeške
družine in bi morali, kot pravi 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, “ravnati
drug z drugim kakor bratje”. Dogovoriti se o tem, kateri košček skupnega doma -
Zemlje - bo kdo upravljal, zato sploh ne bi smel biti problem. Če pa zdajšnji
politiki niso zmožni prijateljskega dogovora, naj “mejni konflikt” globoko
zamrznejo za kakšnih dvajset let, da politično upravljanje obeh držav prevzame
nova generacija, ki bo znala razmišljati na nov način. Že tako in tako nam je v
teh dneh nevzdržno vroče in bi bila takšna zamrznitev več kot dobrodošla. Zdajšnji
mejni konflikt med Hrvaško in Slovenijo je v resnici prav takšen kot strah: “je
votel, okrog ga pa nič ni”. |
|
|
