Rdeči veter - avgust 2015

Kazalo

4

Votel konflikt

Rok Kralj

5

Kam leti slovenska golobica

Puntarji

9

Sodobno suženjstvo

Robert Ivanc

12

Še križanke niso več, kar so bile

Vesta Vanell

14

Kaj je meni do tebe

Darko Žlebnik

16

Kultura: Predstavitev pesnice Jelke Jantol

Uredil Lojze Podobnik

18

Žalostnega veterana tožba

Ivan H. Kukec

21

Dan odprtih vrat Društva Gorjanske čete

22

Bodi, kar si

Dušan Rutar

24

Pogovor: Rešitev za svet je socializem -

Akcija 4 generacij

Razgovor vodil in zapisal Janez Muhvič

28

Recenzija knjige: Razumeti Rusijo

David Prezelj


V človekovih pravicah je naša moč

                                                         

Lojze Podobnik, urednik

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zasledil citat Carla Sagana – znanstvenika, profesorja, ki ga je zapisal v knjigi Svet demonov, ki se je glasil: »Kaj nam pomaga pravica do svobode govora, če nihče ne nasprotuje oblastem, svoboda tiska, če ni nihče pripravljen zastavljati neprijetnih vprašanj, pravica združevanja, če ni nobenih demonstracij, splošna volilna pravica, če na volitve prihaja manj kot polovica volivcev, ločitev cerkve od države, če zidu, ki ju ločuje, ne vzdržujemo redno? Če pravic ne uporabljamo, lahko od njih ostanejo le simboli, le prazne domoljubne besede. Pravice in svoboščine moramo uporabljati, drugače jih bomo izgubili.« Absurdno, mar ne! Le kaj se dogaja z nami? Zakaj smo tako indolentni in nečloveški…? Kdo nam daje pravico, da teptamo temeljne človekove pravice, ki so bile skozi stoletja – s krvjo priborjene? Zakaj pozabljamo, da so to pravice nas vseh: mar niso to moje, tvoje, njene, njegove in tudi pravice človeka, ki živi v Afriki, Aziji – na vseh celinah Zemlje?

Vse te pravice nam dajejo možnost: - da se upremo kapitalu, ki nas deli na revne in bogate in iz nas dela sodobne sužnje, - da se upremo tekoči politiki, ki nam skozi zakonska določila in na podlagi kimanja naših predstavnikov v vladi, jemljejo pogoje za dostojno življenje; - da se upremo svetovni politiki, politiki posameznih držav, vladarjem, ki netijo vojne, pobijajo nedolžne in nemočne…; - da se upremo interesom posameznikov (lastnikom kapitala),ki nam jemljejo pravico do vode, lastnih semen … in ki nam s prstom kažejo, kako naj živimo, se razmnožujemo in kaj naj počnemo s pravicami, ki so nam dane že z rojstvom; - da pomagamo sočloveku tako, da se odzivamo na vse anomalije, ki niso v skladu z zakonsko veljavnimi pravicami. Zavedati se moramo, da so človekove pravice naše orožje upora, saj so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah, v raznih konvencijah ter v Ustavi Republike Slovenije. Podane pa so tudi v posameznih zakonih. Vedeti pa moramo, da avtomatično s pravicami pridejo tudi dolžnosti, ki jih moramo upoštevati. Iz določb Splošne deklaracije človekovih pravic skupščine Združenih narodov je razvidno, da je omenjena deklaracija »skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.« 

Danes je veliko govora o človekovih pravicah, veliko ljudi se nanje sklicuje, a v resnici o njih vemo bore malo, še manj pa se trudimo, da bi se te pravice dejansko uveljavile in zaživele. Naša naloga je, da jih upoštevamo in da jih uporabljamo. Ni dovolj, da so zapisane in veljavne. V njihovi rabi je naša moč.


 
Votel konflikt 
Rok Kralj 
,,Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo boriti za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika: nas same in našo brezmejno omejenost.

V zadnjih tednih je mnogo prahu dvignilo dogajanje okoli arbitraže o meji med Hrvaško in Slovenijo. Problematika meje se vleče že dolga leta in je več kot odličen “trajnostni vir” za napajanje nacionalizmov na obeh straneh meje. Žalostno je, da v 21. stoletju še vedno ne zmoremo preseči tragičnih praks, ki so svoj vrh dosegle v 20. stoletju in sicer neusmiljenega boja za “naše” ozemlje, “našo” mejo, “našo” ideologijo itd. Resničen razvojni korak bomo naredili, ko bomo začeli vse ljudi dojemati kot pripadnike ene družine - človeštva in ko bomo celoten planet dojemali kot naš skupni dom. Seveda to ne pomeni, da ne potrebujemo več držav, le razumeti jih moramo na način, ki bo skladen z razumevanjem ideje enega človeštva, ki si deli skupni dom - planet Zemljo. Državo moramo razumeti kot družbeno skupnost, ki mora v prvi vrsti poskrbeti za blaginjo vseh državljanov in za ohranitev okolja na območju, ki ga upravlja. Pri tem nam je lahko za vodilo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic: “Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.” Počasi bi morali, tako politiki kot običajni prebivalci, sprejeti dejstvo, da je kategorija državljanstva daleč pomembnejša kot narodna pripadnost. Dobro vemo, kako daleč lahko pripelje ločevanje ljudi po narodni pripadnosti - vse do koncentracijskih taborišč. Nič ni narobe s pripadnostjo narodu, dokler ta ne postane politično in ekonomsko orodje za ločevanje ljudi na dobre in slabe, na večvredne in manjvredne in tako naprej. In prav vsak človek “ima pravico do državljanstva”, je zapisano v 15. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. Vendar država svojim državljanom blaginje ne sme zagotavljati na škodo drugih držav in njihovega prebivalstva. Zato bi namesto tekmovanja in sebičnosti, ki ju politiki radi “zapakirajo” v nacionalni interes, med državami moralo zaživeti resnično sodelovanje in medsebojna delitev dobrin. Če želimo preprečiti nove konflikte in vojne, revščino, lakoto ter uničenje našega skupnega okolja, potem druge poti preprosto ni. Če se danes že moramo za kaj boriti, se moramo boriti za naše človeštvo in za našo Zemljo. In pri tem imamo le enega sovražnika: nas same in našo brezmejno omejenost. Če bi torej na umetno ustvarjeni arbitražni “konflikt” med Slovenijo in Hrvaško pogledali iz širšega vidika, o katerem smo razmišljali, bi videli, da ga v resnici sploh ni. Hrvatje in Slovenci smo pripadniki velike človeške družine in bi morali, kot pravi 1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, “ravnati drug z drugim kakor bratje”. Dogovoriti se o tem, kateri košček skupnega doma - Zemlje - bo kdo upravljal, zato sploh ne bi smel biti problem. Če pa zdajšnji politiki niso zmožni prijateljskega dogovora, naj “mejni konflikt” globoko zamrznejo za kakšnih dvajset let, da politično upravljanje obeh držav prevzame nova generacija, ki bo znala razmišljati na nov način. Že tako in tako nam je v teh dneh nevzdržno vroče in bi bila takšna zamrznitev več kot dobrodošla. Zdajšnji mejni konflikt med Hrvaško in Slovenijo je v resnici prav takšen kot strah: “je votel, okrog ga pa nič ni”.