Rdeči veter - April 2016





VSEBINA

Levica na razpotju

Igor Mlakar

Ne smemo ostati tiho in nedejavni

Violeta Tomič

Odstaviti vrhovnega poveljnika

S.R.P.

Moj kritični pogled

Janez Muhvič

10 

  Kje smo zatajili

  Izposojen komentar

11 

   Prihodnost neke katastrofe

   Dušan Rutar

12 

   Alternative vstajniškega gibanja

   Rok Kogej

15 

   Javorovica

   Lojze Podobnik

16 

   Prenehajmo hoditi po svetu s sklonjeno glavo

    Špela Peršl – Mlakar

17 

   Vse je tako rdeče

   Lojze Podobnik

18 

   Iz zgodovine naj se narod uči

   Jakob Gašpir

20  

  Grahovo 2016

   Tina Žigon

22  

  Govori:

  Tit Turenšek

  Mlinar Miro

  Jakob Gašpir

26 

  Trg se regulira sam ...

  Vesta Vanell

27  

   Naš jubilant tovariš Zvone

   Janez Muhvič in člani društva KPD komunist

30  

   Kako je čist domači prag

   Vesta Vanell

Levica na razpotju

 


Igor Mlakar

Združitev pod enotnim vodstvom ali gradnja široke ljudske fronte, ki temelji na sodelovanju?


    V teh dneh na politični levici dobesedno vre. V medijih lahko beremo zapise o neizogibnosti združevanja treh strank, IDS, TRS in DSD, v eno samo. Združevanje naj ne bi bilo več vprašanje in tudi kongres IDS, katerega člani naj bi se imeli možnost odločiti ali začeti pogajanja o združitvi, nadaljevati delo v koaliciji ali se podati na samostojno pot, menda ne odloča o ničemer več, kajti izbira je le ena – združitev. Tako na primer Grega Repovž v Mladini pravi "A četudi se IDS za to ne odloči in se morebiti celo razcepi ob tem vprašanju, je že zdaj jasno, da bo Združena levica v tem letu doživela zelo verjetno transformacijo v eno stranko." (Mladina 11, 18.3.2016). Izjava Violete Tomič, poslanke koalicije Združena Levica, sicer pa predsednica stranke TRS, v Delu dne 10.4.2016, je še bolj jasna "Združena levica gre naprej, radikalci pa lahko nadaljujejo svojo pot,". V bolj rumenih medijih se da prebrati še precej bolj sočne izjave, ki na neposlušno članstvo letijo s strani članov poslanske skupine (Požareport, marec 2016, april 2016). Ne zaostajajo pa niti socialni mediji, kjer se da razpravo spremljati kar v živo.

     Za osvežitev spomina. Koalicija Združena levica se je v letu 2014 za nastop na evropskih volitvah formirala iz treh strank, IDS, TRS in DSD. Ker je predstavljala prvo politično silo, ki je po letu 91 odkrito zagovarjala socializem in neposredno demokracijo, si je pridobila ogromno podporo civilno-družbenih gibanj in posameznikov, kateri so s posameznimi člani teh treh strank sodelovali že skozi vstajniško gibanje, ki se je v Sloveniji zgodilo po letu 2012. Z njihovo pomočjo, kot s četrtim partnerjem v koalicijski pogodbi, poimenovanim Skupina nepovezanih (četrti blok), je v istem letu koalicija Združena levica zelo uspešno nastopila na državnozborskih volitvah in osvojila šest poslanskih mest. Prav tako uspešno, čeprav že vidno utrujena, pa je koalicija treh strank in Skupine nepovezanih (četrti blok) v istem letu nastopila še na lokalnih volitvah.

     Koalicijsko delovanje nikoli ni enostavno. Upoštevaje še dejstvo, da je koalicija izšla iz konglomerata med seboj precej različnih vstajniških skupin, ki so se uspele zediniti predvsem v tem, da mora oditi tedanji predsednik vlade Ivan Janez Janša, že pri Alenki Bratušek, ki je zgolj prevzela štafetno palico dolgoletnega neoliberalnega vladanja Sloveniji, pa tako jasnega sodelovanja že ni bilo več moč doseči. Zato je več kot na dlani, da je za delovanje koalicije potrebno neskončno potrpljenje in mukotrpno dogovarjanje. Poslanska skupina svoje delo v Državnem zboru opravlja dobro, bolj ali manj v skladu s pričakovanji. Ekipa strokovnih sodelavcev, ki jim pri tem pomaga, se je kljub pomanjkanju tovrstnih izkušenj, izkazala kot izjemno prizadevna in strokovno neoporečna. Enako velja za delovanje "terencev", aktivistov, ki že vse od volitev podpirajo delo koalicije ter skrbijo, da besede izrečene v Državnem zboru pridejo do čim več ljudi in se odrazijo v številnih akcijah, ki skoraj vsakodnevno potekajo po državi.

     Čemu potem združevanje v eno stranko? Po prebiranju komentarjev in člankov obstaja bolj ali manj en sam tehten razlog. Ta pa je, da je delo v koaliciji prezahtevno. Enotna, hierarhično ustrojena stranka, bi imela po besedah zagovornikov združevanja lažje delo, bila bi bolj učinkovita, njena vloga v parlamentarnem sistemu pa bi bila večja. Tako vsaj trdi poslanska skupina, ki je kar preko medijev svoj medsebojni dogovor predstavila članstvu, podpira pa to odločitev še dobršen del funkcionarskega kadra in pa tisti del javnosti, ki hrepeni po močni avtoritarni levici z izpostavljenim voditeljem, ki bo kos navidezno močni in enotni desnici z enim voditeljem in zvesto armado privržencev. Pustimo ob strani dejstvo, da desnica še zdaleč ni enovita in se od leta 91 v Državnem zboru dokaj redno pojavlja z vsaj dvema, večinoma s tremi strankami na skrajni desnici in dvema ali več liberalnimi strankami. Le levica je bila ves ta čas bolj ali manj zastopana s strani ene same stranke, ki pa je v svoji politiki ves čas sledila socialdemokratski tretji poti, kot sta jo začrtala Clinton in Blair, prevzele pa so jo povečini vse evropske socialdemkracije. Da je to le malo počasnejša pot v neoliberalizem, je danes že zgodovinsko dejstvo in prav kot njena protiutež, se je pojavil val nove evropske  levice, ki so jo državljani Evrope povsod pričakali z novim upanjem in precejšnjim navdušenjem. Torej bi prej lahko govorili o enotni socialdemokratski levici, kot pa o enotni desnici.

      To, kar imenujemo nova evropska levica, je nastalo kot združevanje skupnih interesov med različnimi proti globalističnimi, protifašističnimi, protirasističnimi, anarhističnimi, socialističnimi, komunističnimi, sindikalnimi, okoljevarstvenimi in drugimi pobudami, gibanji in strankami, in ni naključje, da se v njihovih temeljnih parolah in celo nazivih pogosto pojavlja beseda proti. Nastale so namreč kot upor proti sistemu, ki vse bolj očitno ni koristen ne za ljudi in ne za naravo. Obljube o stalni rasti, tehnološkemu razvoju, ki bo prinesel obilje za vsakogar, o svetovnem miru, ki da leži takoj za naslednjo vojno, so se vse po vrsti izkazale za laž. Resnica tega sveta je, da je vse več moči skoncentrirane v rokah vse manj posameznikov, da te bolj ali manj javnosti skrite osebe obvladujejo finančne, gospodarske, medijske in politične elite, da se naravni viri izkoriščajo mimo vsake razumne strategije upravljanja in da je za razliko od obdobja po drugi svetovni vojni, že od preloma tisočletja vsaka naslednja generacija bolj revna, bolj izkoriščana in z manj možnosti, da razvije ter izživi svoj osebni potencial.

      Tudi v Sloveniji, pa ne le v Sloveniji, se je v zadnjih letih zgodil neverjeten premik v sodelovanju, ki ga strukture oblastnikov in tudi ljudje vajeni starega ukoreninjenega hierarhičnega sistema odnosov, ne razumejo in ne dojemajo. To, da bodo začele med seboj sodelovati do pred kratkim povsem nezdružljive organizacije kot so veteranske organizacije, ki gojijo vrednote NOB in gibanja kot so Puntarji, anarhisti in antiglobalisti, je v celoti spodsekalo strukture, ki se jim je zdelo, da svojo volilno bazo udobno obvladujejo. Njihov prvi odziv je bil napad na "pouličnjake" in kaznovanje tistih, ki se z njimi povezujejo.  Dokler so jim "pouličnjaki" koristili v politični borbi proti desni politični opciji, so nanje gledali z blagohotnim pritrjevanjem, ko pa so se obrnili tudi proti njihovim političnim izbrancem in so ugotovili, da prej nezdružljive ideje dobivajo obliko, ki ima skupni imenovalec v socializmu in neposredni demokraciji in da to idejo podpira vse več ljudi, so se zganile mreže, ki z zlorabo levega idejnega pola, danes v Sloveniji obvladujejo dobršen del gospodarskega ter preko tega tudi medijskega prostora, in ki so dodobra ukoreninjene v družbenem in kulturnem življenju. Boj proti desnici je zanje del protokola, del predstave za ljudstvo in le v najbolj kritičnih trenutkih prerivanja okoli plena tudi boj za pozicije v družbi. Boj proti vse večjemu številu tistih, ki dejansko zastopajo ideje socializma in neposredne demokracije, pa je zanje postal boj za lastno preživetje. Kajti te ideje prinašajo zahteve po reviziji postopkov privatizacije vsaj od leta 91 dalje, redefinicijo zastaralnih rokov in pregon kriminalnih dejanj ter ponovno porazdelitev ustvarjenega med tiste, ki ustvarjajo. Pomeni tudi pretrganje popkovin, ki sedanje elite vežejo z javnim denarjem.

     Tisto, kar je v zadnjih nekaj letih drugačno od vseh aktivacij ljudstva v Sloveniji že vsaj od obdobja delovanja Osvobodilne Fronte dalje, je širina sodelovanja brez izrazitih vodstvenih struktur ter izjemna mnogoterost delovanja družbenih podsistemov k vse bolj enovitim ciljem. Ljudje so se začeli zavedati svoje odgovornosti pri preobrazbi družbe in moči s katero lahko v nekaj mesecih vztrajanja v sodelovanju različnosti vržejo s prestola vsako neoliberalno garnituro. In koalicija Združena levica je vsem tem raznolikim pobudam ponudila politično orodje preko katerega bi se lahko in se tudi je delovanje za korenito spremembo družbe preneslo v parlament in v medije. Navkljub težavam koalicijskega delovanja, je odgovornost do vseh tistih, ki so proti svojim dotedanjim prepričanjem o nesmiselnosti volitev, šli na volitve in podprli koalicijo prav zato, ker je bila koalicija in ne le še ena izmed strank v parlamentu. Funkcionarjem koalicije Združena levica je bil mandat podeljen prav na tej točki in zato naj jih ne čudi, da se aktivno članstvo in aktivni podporniki danes sprašujemo, komu v resnici koristi takšno združevanje. Če komu, potem tistim strukturam v tej državi, ki si želijo po vzoru desnice s političnimi lutkami pokriti dva pola levice, tistega tradicionalnega, ki ga nagovarja SD in deloma tudi Desus in novo nastalega za katerega še ne vedo prav dobro, kaj vse pokriva, a mu je potrebno nadeti privlačen obraz in jasno kadrovsko strukturo. Kar pa je tudi vse kar potrebujejo pod blagovno znamko ekosocialnega demokratičnega kapitalizma s še bolj človeškim obrazom od kapitalizma tretje poti. Kaj te marsikomu všečne skovanke pomenijo, je že postalo jasno, čigav obraz pa si bo nadel ta novokomponirani kapitalizem, pa se tudi že kaže.

     Usoda združene levice v Sloveniji je lahko tudi drugačna kot je videti usoda Syrize v Grčiji, kjer so najbolj napredni aktivisti, ideologi stranke, predvsem pa vsi, ki so si iskreno prizadevali za cilje socializma, že plačali svojo ceno, ko so zaradi volilne aritmetike pristali na prehod iz koalicije v enovito stranko z enim obrazom. Danes so zopet tam, kjer so pred mnogimi leti začeli graditi zaupanje in sodelovanje različnih naprednih levih sil v Grčiji. Že zaradi Grške izkušnje, se je vredno potruditi in preseči razlike med članstvom in funkcionarskim delom, preveriti, če je še možno popraviti mostove in izkušnjo uporabiti za sodelovanje pri skupnih ciljih. Če to ni možno, pa je časa in energije dovolj, da se naprej gradi tisto zaradi česar smo se zbrali. Temelji, se pravi aktivne državljanke in aktivni državljani, ki so nam jasni cilji in zgolj iščemo poti do njih, smo danes neprimerno bolj povezani in bolj odločeni za nadaljnje delo, kot smo bili na začetku te poti. In na tej poti bolj kot nasilno poenotenje pod monolitno strankarsko oligarhijo po zgledu desnice, potrebujemo veliko sodelovanja v mnogoterosti različnih idej in metod.

In če za konec parafraziram izjavo poslanke Violete Tomič, "sodelovanje na levici gre naprej, karieristi pa lahko nadaljujejo svojo pot".