Novice‎ > ‎

Javorovica, 19. marec 2016

objavljeno: 20. mar. 2016 14:13 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 12:08 ]
Puntarji smo se odzvali povabilu organizatorja in se predstavili z dvema avtorskima recitaloma ter govorom. K spomeniku padlim partizankam in partizanom Cankarjevega bataljona smo položili venec.


Facebook Google+ Twitter
Špela Peršl Mlakar


Poznal sem vas, tovariši, 

prav vse sem vas poznal, 

vsakogar, ki je v naših vrstah stal, 

vsakogar, ki s krvjo je svojo 

znamenja klesal, 

znamenja, ki jih bo vsak iskal, 

znamenja, ki se po njih bo naš korak ravnal, čeprav še huje bi vihar divjal.


V teh dneh, pred 72 leti, je bilo na tem mestu pobitih 113 bork in borcev Cankarjevega bataljona. Le 16 se jih je rešilo iz sovražnikovega obroča. Več deset zajetih partizanov so postrelili. Sovražnik ni priznaval predaje in ni prizanesel ranjencem. Danes se te tragedije ne spominjamo kot poraza, pač pa kot veličastne zmage nad fašizmom, ki je sledila le dobro leto kasneje. Prav je, da se spomnimo tudi izdajstva tako imenovanih domobrancev, ki so pod poveljstvom okupatorjevih enot in v imenu vere pobijali rojake.

Pogumni so bili takratni partizani. Proti veliko močnejšemu sovražniku so se uprli skorajda goloroki, brez opreme in z orožjem, ki so si ga morali najprej priboriti. Niso prav dosti razmišljali, kako bodo videti v očeh tistih, ki so se odločili ostati doma in sklonjenih glav počakati na rablja, niso se več bali za svojo službo, premoženje. Skrbelo jih je za domače, ki so jih puščali na milost in nemilost okupatorju in izdajalcem iz vrst lastnega naroda, a so se podali v boj, ker so verjeli, da je treba pravice priboriti pa tudi če pri tem tvegaš lastno življenje in življenja svojih dragih.

Danes opažam, da so politiki pripravljeni storiti popolnoma vse, da si svoje položaje na račun države zagotovijo in jih čim dlje obdržijo. Pri tem so tudi oni pogumni. Tudi oni so pripravljeni žrtvovati marsikaj. Tovarne, delovna mesta, javno šolstvo, zdravstvo...življenja ljudi, ki tukaj živimo. Tudi vrednote in lastno poštenje so pripravljeni žrtvovati za svoj položaj. Pripravljeni so lastno državo obdati z rezalno žico in postavljati koncentracijska taborišča za begunce z vojnih področij. Boj partizanov je bil boj za narodovo osvoboditev, a tudi boj proti rasizmu, fašizmu in nacionalizmu. In danes še vedno bijemo ta boj, kajti fašizem je ponovno dvignil glavo. Neti vojne in uničuje življenja ljudi.

In zato sem se, kot zdaj že mnogi, odločila, da se pridružim Puntarjem, ki že tretje leto neprenehoma krepimo svoje vrste in se borimo ob boku tistih, ki se zavedajo, da so naše pravice priborjene in ne podarjene in da je na nas, da jih ubranimo ter zavarujemo naše zanamce, tako kot so to naredili naši očetje, dedje in pradedje.

Kot Puntarka in članica Iniciative za demokratični socializem trdno verjamem, da je naša naloga, da se tudi mi postavimo na ta branik. Da tudi mi zberemo pogum. Da prenehamo hoditi po svetu sklonjenih glav in si ne zatiskamo oči, ter se ne predajamo lažnemu upanju, da bodo drugi poskrbeli za nas.

Naš cilj je ohraniti človeško dostojanstvo. Povrniti delavcu njegove pravice in oblastnikom pokazati, da budno spremljamo njihove korake in bomo storili vse, kar je v naših močeh, da jim ne dovolimo uničiti in pokrasti tega, za kar so 70 let nazaj ljudje dali življenja.

Vedno smo tam, kjer se bije boj. Želimo, da se nam pridruži sleherni, ki ga boli, ko gleda dnevna poročila. Sleherni, ki se zaveda, da se tlačeni lahko upre le tako, da se dvigne.

Nimamo namena obupati. Niti nimamo namena popustiti pod pritiski. Še naprej se bomo odločno upirali privatizaciji, fašizmu in vsem vrstam nasilja. Še naprej bomo zagovarjali socializem in neposredno demokracijo ter prisegali na moč ljudstva. Tukaj bomo do nove zmage.

Že danes se bomo udeležili demonstracije proti fašizmu in rasizmu, ki bo ob 16. uri v Ljubljani. V ponedeljek namreč obeležujemo svetovni dan boja proti rasizmu in diskriminaciji in zato po vsem svetu antifašisti organiziramo demonstracije proti fašizmu in rasizmu. Šestega aprila, na obletnico napada na Jugoslavijo, pa vas vse vabim v Grahovo, kjer se bomo spomnili žrtev druge svetovne vojne na naših tleh in opozorili javnost in politike, da tam še vedno stoji sramotni zid, ki kot edini tak v evropi slavi pripadnike zloglasne nacistične SS. Te, ki so na Javorovici pobijali ujete partizane, pa imenuje slovenska vojska.
VSE JE TAKO RDEČE, Lojze Podobnik


Danes je vse rdeče: 

misel v moji osiveli glavi, 

zahajajoče sonce, 

ki tone v modrini morja; 

rdeča je sončna pripeka 

na beli peščeni obali, 

lenoba v zaspanih udih, 

rdeča je žoga v travi 

in ljudje na ulicah mesta. 



Vse je rdeče – 

kamor pogledam so zvezde, 

tiste rdeče, zvezde sreče, 

ki jih sovraži današnja oblast 

in iz njih kuje neresnice, 

ki razdvajajo, jezijo, 

staro in mlado, 

vse ljudi – brez svobode in sreče.


Vse je tako rdeče, 

da pečejo srčne rane, 

kipijo duše 

in se kopičijo jeze. 

Prebuja se samozavest 

in rojeva se huda pest. 

Prav je, da je vse rdeče. 

Bolj bo rdeče, 

več zvezd bo na kapah. 



Zato nam ne jemljite 

ZVEZDE RDEČE! 

Vkovana je v naša srca 

IN NI JE SILE, 

ki bi jo izžgala 

IZ NAŠE DUŠE.


IZ ZGODOVINE NAJ SE NAROD UČI, Jakob Gašpir


Učili so nas, 

da je strah votel, okoli pa ga nič ni. 

Učili so nas, 

da ko srečaš človeka, ga pozdraviš in pogledaš v oči. 

Učili so nas, 

da pomagaš bližnjemu, ko je potreben pomoči. 


Učili so nas, 

da je za grehe drugih nekdo dal življenje 

in da trpljenje sužnjem daje odrešenje, 

da smrt na križu si prislužiš z rekom, 

da ni človeka nad človekom. 


Učili so nas, 

da narod naš že več stoletij se upira, 

za tuj denar se ubija in umira. 

A vsake tol'ko iskra puntarska se razžari, 

v uporu ljudstva silni ogenj vzplameni. 


Strah je sužnja, da bi ostal brez gospodarja. 

Strah podložnika za svojega vladarja. 

Strah bogatega, da ostane brez denarja. 

Strah je pobožnjakarja, če bo prišel v nebesa ali vice. 

Je mar koga strah Evrope znotraj žice? 


Zdaj smo, kot je nekdo sredi Ljubljane vpil 

pred več kot sedemdesetimi leti: 

v Združeni Evropi in pod nemci 

in v strah odeti. 

Kar generacije so dedov priborile in zgradile, 

njih hčere in sinovi zdaj bi tujcu podarile. 

Sistem je v krizi, ljudje se bojijo, 

iščejo uteho, pred strahom bežijo. 


V zavetišča, kakor v svetišča 

zatekajo se v nakupovalna središča. 

Strah pred ljudmi, ki pred bedo bežijo, 

ko prazni pogledi v TV-je bolščijo. 


Strah te je, da boš ob službo, 

ne verjameš več v družbo. 

Strah te je se upreti. 

Si še upaš sploh živeti? 


Kapitalista skrbi izguba profita. 

Delavec več ne ve, če bo družina sita. 

Ker tako se naš svet vse hitreje obrača, 

stari spet red se v družbo nam vrača. 


Četrt stoletja od socializma 

plovemo po gnojnici kapitalizma, 

namesto z vojsko se zlovešča sila 

naše družbe je z denarjem polastila. 


Domorodna gospoda pa kot po navadi 

izdaje se ljudstva hitro privadi 

in svoje pse-psice ščuva nad nas, 

ker nočemo ubogati njihov ukaz. 


Nastavljanje drugega lica je slaba uganka, 

imaš samo dve, potem ti jih zmanjka. 

Če nam resnica bi bila tovarišica, 

na svetu bi vladala mir in pravica. 


Iz zgodovine se naj narod uči, 

da lekcij prednikov ne podoživi. 


Izdaja je najnizkotnejše dejanje človeka. 


Največji človekov greh pa je strah. 


Potrebna sta močna zavest in pogum, 

saj Svoboda ne pozna strahu. 

Na to nas opominja današnji spomin, 

Borke in Borci – Slava jim! 


Kakor nekoč oni, tako danes mi, 

za svobodo bi dali svojo kri. 

Zato je zvezda rdeča

in rdeči so nageljni.