Novice‎ > ‎

Počastitev 75 let ustanovitve Osvobodilne Fronte v Kostelu

objavljeno: 19. jun. 2016 11:08 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 19. jun. 2016 11:13 ]

Kostel, 18.6.2016, Špela Peršl Mlakar za gibanje Puntarji


Pisalo se je leto 1941.

Ko se še niti ni polegel odmev besed "naredite mi to deželo zopet nemško" s katerimi je bil v Mariboru zaukazan etnocid nad slovenskim narodom, je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta. Primorski Tigrovci, prvi evropski antifašisti, so se pridružili novonastalim partizanskim enotam. Skupaj s španskimi borci so tvorili udarno ost mlade vojske in ni trajalo dolgo, ko so tudi v Sloveniji nastala prva osvobojena ozemlja.

Poraz nacifašizma je kmetu in delavcu prinesel lastno državo, prvo samostojno državo v dolgi zgodovini slovenskega naroda, ki smo jo s ponosom lahko imenovali Slovenija. Iz silnega upora proti krivicam ter upanja na boljši in pravičnejši svet, se je rodila socialistična družba. S ponosom smo jo gradili, ob tem tudi grešili, se spotikali ob človeških slabostih in premagovali ovire, ki so se dvigale tako od zunaj kot tudi znotraj mlade države. Doživeli smo štiri desetletja nenehnega gospodarskega, kulturnega in družbenega razvoja. Nismo se počutili premožne, a tudi revščine nismo poznali. Delavec je postal samoupravljavec v tovarni kjer je bil zaposlen. Krajan je postal soupravljavec lokalne skupnosti, kjer je živel. Razvijali smo samoupravni socializem kot nabolj izpopolnjeno obliko  demokracije.

In prišlo je leto 1991.

V silni želji po več in še bolj silni želji zahoda po uničenju edine socialistične države, ki je sredi Evrope dokazovala, da je možno graditi uspešno gospodarstvo, ki ni kapitalistično, da sistem javnih storitev dejansko deluje in da delavci znajo upravljati s svojimi podjetji, se je zgodil razpad Socialistične Federativne Republike Jugoslavije.

V obupnem krču nacionalizma v katerem se je znašla nekdanja skupna država, je bila pot v samostojnost videti kot edina rešitev. Vendar se tedaj ni odločalo za kapitalizem, še manj za divjo privatizacijo in uničenje javnih storitev. Prevladala je vera v lastno sposobnost preživetja in zaupanje v modrost ljudi, ki so se postavili na čelo nove države.

Vzgojeni v socializmu smo naivno verjeli v najboljše namere politikov, Evropejcev, celo Vatikana, ki nas je kot prvi hitel priznati. Nekako s stisnjenimi zobmi smo potrpežljivo sprejemali denacionalizacijo preko katere je velik del nekdanjega skupnega premoženja pripadel cerkvi, fevdalcem, tovarnarjem, veleposestnikom, potomcem tistih, ki so kot sodelavci okupatorjev po drugi svetovni vojni zapustili Slovenijo. S še bolj stisnjenimi zobmi smo spremljali odpuščanja delavcev, uničevanje prvih tovarn. Popolnoma smo spregledali krivice, ki so se dogajale izbrisanim. Verjeli smo, da gre za napake in da bo kmalu bolje. Čakali smo vsak na svojo poslovno priložnost.

Pa je ni bilo. Bili so le krediti in spirala umiranja na obroke v kateri so izginjala podjetja, skupno in osebno premoženje.

Še vedno smo stiskali zobe. Nismo pa stisnili pesti. Nismo si še upali.

Danes so naši kraji zopet obdani z bodečo žico. Kot leta 1941. Vlada nam je nastavila smrtne pasti in nas s pomočjo skrajnih nacionalistov poskušala prepričati, da se s tem brani državo pred vpadi nasilnežev z bližnjega vzhoda. Pa v vsem tem času Cerarjeva žica ni odvrnila prav nobenega nasilneža. Le slovensko družbo je tako zelo razdvojila, da so mnogi pripravljeni odreči pomoč celo otroku, ki je malo temnejše polti.

In v senci žice, se nadaljuje kraja. Nadaljuje se privatizacija. Pa če začnemo s Kostelo, ki jo kot večino vseh vrtin za črpanje najbolj dragocene tekočine iz nedrji naše zemlje, sedaj upravljajo tujci. Ravnokar se vršijo kadrovske rošade na čelu Luke Koper z namenom, da se to močno podjetje, steber samostojnega gospodarskega razvoja Primorcev, razkosa in po kosih preda v upravljanje tujcem.

Piše se leto 2016

Našo deželo obdajajo visoke ograje in rezalna žica. Skupnosti ljudi, ki si želijo le ustvarjalne svobode in življenja v miru, preganjajo in kamenjajo sredi noči.

Javni prostor se krči. Vse več je nasilja, nestrpnosti in revščine. Sosede preganjajo z domov. Ljudje nemo gledajo, kako se jim kos za kosom režejo delavske in druge pravice. Živimo v strahu. In bedi svojega vsakdana.

A znotraj nas zopet vre ...


Fotografije: Helena Pantar

Facebook Google+ Twitter