Kar je zlo, ne more biti dobro

objavljeno: 18. maj 2016 11:34 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 11:42 ]

Jakob Gašpir, Puntar
v Grahovem dne 6.4.2016


     Drage obiskovalke in obiskovalci, tovariši in tovarišice!
   
     Najprej bi se vam iz srca zahvalil, da se nas je tukaj toliko zbralo, in vas obenem kot predstavnik mlajše generacije še enkrat vse pozdravil : zdravo!

     Letos mineva 75 let od konca velike svetovne morije ter od upora in zmage nad fašizmom in nad zlim, ki je tudi v Sloveniji pustilo svoj pečat.

     Vendar Grahovo danes, v času, ko se v Evropi in svetu znova krepijo represija, sovraštvo in strah do soljudi in so ponovno v vzponu nikoli dokončno izkoreninjena fašistična in neonacistična gibanja, nikakor ne more več biti zgolj spomin, temveč mora biti in je tudi vse glasnejši opomin. Spomin na to, kar se je v preteklosti zgodilo, in opomin o tem, kaj se lahko ponovi.

     Toda ni kriv čas, kriv je sistem, ki uravnava našo družbo. Sistem, ki postavlja profit pred človeka. Živimo v družbi, kjer je vse več vredno le še tisto, čemur je moč pripisati finančno vrednost. Tisto, česar se ne da pretopiti v zlato, nima  nobene vrednosti več. "Ni kredibilno",  bi rekli nekateri. Današnja družba je vedno bolj brez človeških vrednot. V treh desetletjih smo kot skupnost tako na nivoju države kot tudi na ravni lokalnih in delavskih skupnosti razpadli. Ne da bi se ovedli, smo se delavci in kmetje iz državljank in državljanov praktično čez noč prelevili v potrošnike. Ne samo to: na trgu dela smo tudi sami postali le še potrošno blago. Manj kot stanemo, boljši smo! 

     Permanentno svetovno ekonomsko krizo je kapitalizem do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja z neoliberalnim obratom rešil zgolj navidezno. Rešil jo je s stopnjevanjem in širitvijo izkoriščanja na meje Nove Evrope. Le za kratek čas je kriza, ki je naravno stanje kapitalizma, vsaj dozdevno skrila svoje zobe.

     Zaslepljeni od stranskih učinkov prostega trga so ljudje verjeli v navidezno blagostanje v obliki tako imenovane ekonomske rasti. Ko je kapital spet začel nekontrolirano akumulirati, smo spregledali dejstvo, da nas z vse večjo hitrostjo peljejo tja, kjer naj bi se vsi, ki moramo za preživetje prodajati svoje delo, med seboj požrli v imenu konkurenčnosti, v tekmi, v kateri zmaga tisti, ki svoje delo uspe prodati najceneje.

     Kar je generacija po drugi vojni složno in zadružno gradila, bi danes generacija njihovih sinov in hčera najraje napol zastonj prodala tujcem. Naši borke in borci se niso borili za privatizacijo, niso se borili za to, da bi se družbena infrastruktura prodajala podjetjem v lasti tujih držav! Borili so se in mnogi dali svoja življenja za svobodo, za kruh.

     Vrednote narodnoosvobodilnega boja niso le stvar spomina in preteklosti. In nikakor ne bi smele biti predmet zlorabe t.i. rodno-grudnih elit: domačijskega ekonomsko-političnega razreda oblastniških klik in njihovih parlamentarnih strank, ki se danes večinoma med seboj razlikujejo le še glede na odnos do partizanstva, njihove politike pa nas v duhu neoliberalizma - nekatere v rdečem celofančku kvazi levice, druge pa bolj neposredno -  po desni  peljejo natanko tja, kamor jim veleva interes globalnega kapitala.

     Ekonomska kriza, tako kot aktualna problematika begunstva, je le posledica, vzrok pa je sistem, katerega prisilni del smo vsi, in ki nas je razpršil in nam odvzel moč. Dopovedujejo nam, da mora "vsak poskrbeti zase". Temu se je potrebno upreti: ponovno se moramo začeti povezovati in sodelovati. Zavrzimo nestrpnost in sovraštvo in začnimo ljudem pomagati! V duhu zdravega kolektivizma se uprimo sistemu, da odpravimo njegov vzrok! Ne pozabimo, da pravice in svoboda niso pridobljene, temveč priborjene!

Dokler za skupno dobro ne bomo znali stopiti skupaj, bomo kot družba v razpadu. Naj bo na delovnem mestu, v lokalni skupnosti, v državi, ali v skupnosti držav - uniji. Ljudstvo si sodbo piše samo. In ni res, kot pravijo nekateri, da prihodnosti ni. Na mladih, pravijo, da svet stoji. In če kdo, potem se bomo morali mi, ali pa generacije za nami, slej ko prej obrniti v drugo smer, tako, kakor so to storili borci za svobodo pred sedmimi desetletji.

Če se zgodovina res ponavlja, ob tem niti ni pomembno. Mnogo bolj pomembno je, da se iz nje učimo, in da napak svojih prednikov ne ponavljamo. Prihodnost bo takšna, kot si jo bomo zgradili sami.

Vrednote humanizma, vključno z vrednotami ljudske osvoboditve, ki na naših tleh tlijo in vsake toliko vzplamtijo že stoletja, moramo še naprej gojiti in jih aktualizirati. Pa ne zato, ker se tako spodobi, temveč zato, ker tisto, kar je narobe, ne more biti prav, in tisto, kar je zlo, ne more biti dobro.

Srečno!


Comments