Govor na proslavi ob 74 letnici bitke na Taborski steni

objavljeno: 10. jul. 2016 02:45 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 02:48 ]

Igor Volf - Ogi



Majhno je naše število, a toliko silnejša naša je moč. 

Moč, ki jo krepijo spomini na junaške prednike. 
V naših žilah teče kri junakov, ki so tistega julijskega dne leta 1942 padli v neenakem boju zoper poldrugi tisoč italijanskih fašistov. Zatekli so se v jame, ki so ponosne domačine varovale že pred turškimi vpadi in tudi njih bi obvarovale, če ne bi bilo domačih izdajalcev. Ti so pokazali fašistom pot do naravne utrdbe v Taborski steni kamor se je naselilo poveljstvo 2. čete 3. partizanskega bataljona Ljubo Šercer.

Med padlimi sta bila pionirčka Jakob in Vinko, ki sta padla med prvimi. Stara komaj 12 in 9 let. Italijani so jima starše odpeljali na Rab. Partizani so bili njuna družina in gozd je bil njun edini dom. 
Danes pa je tu njun grob, kjer počivata skupaj s še sedmimi brati partizani.

Danes, ko bi se morali ponosno spominjati junaštev in srčnosti partizank in partizanov, ki so nam izborili svobodo, lastno državo in delavske pravice, se moramo ponovno spopadati z največjim zlom človeštva - s pohlepom in izdajstvom.

Tisti, ki jim ni bilo dovolj živeti v družbi, v kateri je bil delavec spoštovan, kjer je imel vsak možnost, da izšola svoje otroke, da dela in na starost zasluženo odide v pokoj in tisti, ki so v strahu pred kaznijo zaradi izdaje lastnega rodu po vojni bežali iz domovine ali pa se pritajili in z grenkobo v srcu uživali danosti socializma, so ponovno združili sile.

 
Tudi tokrat kot plenilci in izdajalci.

Ko smo državljanke in državljani pred 25 leti odšli na referendum za samostojno Slovenijo, smo verjeli, da bomo izkoristili zgodovinsko priložnost, da si oblikujemo svojo državo in družbo, ki bo narejena po meri slehernika, ki je pripravljen v njej živeti in prispevati v skupno dobro.

Pa so bili že tedaj med nami izdajalci, ki so nam ponujali odločanje za samostojnost, v ozadju pa pripravljali grabež in zasužnjevanje. 
Kot so med okupacijo padali partizani, aktivisti in talci, so danes v ponovno okupirani Sloveniji padala podjetja, delovna mesta, socialne pravice. 
V socializmu vzgojeni, naivno verujoč v poštenje tistih, ki so jim bile zaupane javne funkcije in v pravičnost velikih, se nismo uprli. Nismo niti videli, ko so rezali pravice posameznim skupinam naših sodržavljanov.

Nismo se zganili, ko so prišli po naše rojake iz bivše skupne države, jim razrezali dokumente in jim izbrisali življenja.

Nismo se zganili, ko so uničevali delovna mesta in se izogibali plačevanju pošteno opravljenega dela tako, da so z vednostjo države najprej uvažali suženjske delavce, danes pa tudi nam ponujajo le še suženjsko delo.


Ne, mi smo igrali na poslovno priložnost.

Medtem, ko smo gledali resničnostne oddaje o neki izmišljeni deželi iz reklam, smo mižali pred Resnico in izgubljali stik z lastnim svetom.
Danes so med nami ljudje, ki se sramujejo delavskih simbolov, rdeče zvezde, srpa in kladiva. Pa so tudi sami le zasužnjeni delavci.


Danes izdajalci, ki so postali tranzicijski zmagovalci, pišejo novo zgodovino. Zgodovino v kateri so poklani v tej Taborski steni le še razbojniki. Oni, ki so pripeljali fašiste do jame, pa naj bi bili slovenska vojska. 

Danes vlada, za katero mislimo, da smo si jo sami izbrali, pod mizo prodaja preostala slovenska podjetja. In predsednik vlade Miro Cerar brez sramu pove, da ta podjetja niso naša last. Da je edini lastnik on, kot predstavnik države.
In ta isti Miro Cerar izkoristi stisko ljudi, ki jih je njegov neoliberalizem pognal z domov, da naše domove obda z rezalno žico.
Pa nismo mi izbrali te vlade. V resnici so jo izbrali mediji, ki so v lasti privatizacijskih lobijev. Kot vse pred njimi so tudi njo ustoličile lažne politične, gospodarske in kulturne elite, ki so si prisvojile javni prostor.


Naš boj, tovarišice in tovariši! Naš boj poteka mimo medijske pozornosti. 
Naš boj se bije tam, kjer pomagamo sočloveku. Naš boj se bije, ko skupaj z mladimi obranimo zadnje ostanke avtonomnih prostorov, kakršnega so si ti mladi ustvarjalci in aktivisti iz nič ustvarili v Rogu.
Naš boj se bije na ulicah Kopra, kjer skupaj z delavci Luke Koper branimo delavske pravice.


Pravice niso bile pridobljene. Pravice so bile izborjene.


Podjetja delavcem! Oblast ljudem! Svobodo vsem!

Naj končam z mislimi iz Knjige spominov iz leta 1985, kjer je borec Prešernove brigade tovariš Mirko Rušt napisal sledeče:


Tovarišice , tovariši pomnite:
Da svoboda pri nas je izrasla iz krvi,
iz solz tisočerega gorja,
iz ruševin premnogih
in krvi
naših najboljših sinov in hčera!
Facebook Google+ Twitter