 Drage tovarišice in tovariši, spoštovani gosti, spoštovani domačini, dragi domači. Čas je relativen in ni še dolgo tega, ko je tu divjal okupator in požigal domove in uničeval cele vasi ter kruto jemal življenja domačinom samo z namenom podjarmiti Slovence in se polastiti njihovega premoženja. Ni še dolgo tega, ko so se tu odvijali krvavi boji za pravico živeti v svobodnem svetu, govoriti svoj materin jezik in živeti v pravičnem svetu. Življenja mnogih so bila že takoj na začetku okupacije ogrožena samo zaradi njihovega osebnega prepričanja, da se ne bodo podredili in ne prodali okupatorju, zato so morali oditi od doma in so odšli. V hosto. Tu so se začeli organizirano združevati in vračati udarec okupatorju. Ta se je maščeval njihovim domačim in pri tem iskal pomoč kolaborantov. Tako so se na tem območju z ustanavljanjem partizanskih brigad in njihovim uporom proti okupatorju, ustvarjali zametki naše slovenske vojske in zametki, ki so tekom let vodili do nastanka naše lastne države. Še so med nami ljudje, ki so žive priče tistemu strašnemu času, še se prenašajo tragični spomini in občutki, ko so pod roko okupatorja in kolaborantov izgubljali življenja domači, sorodniki, prijatelji in sovaščani. Takrat so bili za vse ljudi strašni časi, mnogi so morali pod hudimi pritiski v trenutku sprejeti težke odločitve. Oproščanje za krivice in izdajstva so stvar posameznikov in njihovega osebnega soočanja in je možno za kakšne primere, vendar za načrtno in sistematično pomoč okupatorju ni opravičila, ne pozabe in tudi ne sprave. Že med vojno se je ustanovila nova Jugoslavija, v kateri je ljudstvo, na temeljih bratstva in enotnosti iz nič, iz porušenih domov zgradilo svojo domovino in ustvarilo pogoje za gospodarski razcvet, za trdno socialno varnost, za odzivno zdravstvo, razcvet znanosti in družbenega življenja. V Jugoslaviji, naši bivši domovini, smo živeli pod okriljem velikega državnika, maršala Tita, ki je širil idejo o veličini delavnega človeka, ki je širil idejo o bratstvu in enotnosti in v svetovnem merilu tudi idejo o nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav in narodov. Državljani Jugoslavije smo bili spoštovani po vsem svetu in mnogi narodi so zaradi ideje o neuvrščenosti živeli v svobodi, blaginji in ter v miru živeli na svojih domovih in v miru vzgajali svoje otroke. Žal so postala nesoglasja med narodi SFRJ prevelika in neobvladljiva, zato smo se Slovenci odločili za svojo samostojno lastno državo. Ob poklonu veličastnosti narodno osvobodilnega boja smo dolžni tudi osvetliti današnje stanje naše lastne države. Naj nam bo današnji dan obeležja spomina na zmage NOB, na požrtvovalno borbo za lepši jutri, na veličastnost trenutka, ko je na tem ozemlju prvič zažarela misel in želja po svoji lastni domovini, tudi izhodišče za kritični pogled na naše dosežke. Da, dobili smo svojo državo, vendar, a smo potem tudi zgradili svojo domovino, a smo z lastno državo tudi dobili svojo domovino? Tovarišice in tovariši, domovina ni nekaj samo po sebi umevnega, država se lahko rodi čez noč, domovino pa je treba zgraditi in se zanjo vsak dan boriti. Mi, ljudstvo, smo nekaj zelo pomembnega spregledali, ne zato, ker bi bili neuki, ne, še preveč smo vedeli o dobrih stvareh, vendar smo spregledali pohlep posameznikov, pohlep kapitala, pohlep kapitalističnih korporacij, spregledali smo pohlep po dobičku, ker tega nismo poznali. Vajeni udobnosti in varnosti socializma, smo bili nekritični do političnih karieristov, nismo se zavedali, da počasi, korak za korakom postajamo marionete v rokah pohlepnežev. Tuji kapital in ekonomski kolaboranti so nas prikrito in postopno okupirali z gospodarskimi, upravnimi in zakonskimi spremembami. In tako se zbujamo ob praznih poslopjih nekdaj uspešnih tovarn, katerih blagovne znamke so bile znane tudi v tujini. Zbujamo se v lastni državi, kjer človek vedno bolj in bolj postaja predmet izkoriščanja. Gledamo, kako mladi izobraženci odhajajo na delo v tujino, kjer služijo drugim in ustvarjajo dobiček tujemu kapitalu. Šolali pa so se na osnovi našega davkoplačevalskega denarja. Skupnost v katero smo vstopili, posredno in direktno neti nemire in vojne v drugih deželah, kar povzroča reke beguncev. Naša država se ne sprašuje po vzrokih za reke beguncev, se ne bori za odpravljanje vzrokov za reko beguncev, temveč nasproti ljudem, ki krivično izgubljajo svoje domove in življenja, postavlja morilsko žičnato ograjo, ki je samo v škodo domačinom. Skupnost, v katero smo vstopili, želi sprejeti prostotrgovinski sporazum s Kanado, ki nam bo še bolj kratil težko priborjene delavske, socialne, prehrambene in okoljske pravice ter bo uvedel privatna sodišča, preko katerih bodo lahko korporacije tožile državo in nam vzele še več davkoplačevalskega denarja. Naj vas spomnim, da ima po Ustavi RS iz leta 1991 oblast ljudstvo in to se s plebiscitom ni spremenilo. Naj vas opomnim, da je pojmovanje državne lastnine na spornih temeljih. Podroben pregled zakonodaje in Ustave RS nam da misliti, da je lastnina Republike Slovenije v osnovi še vedno družbena. Vendar jo je žal, vsak dan manj. Zavedati se moramo, da je glas ljudstva najmogočnejši in najbolj odločilen, da smo mi, ljudstvo, tisti, ki daje smernice za prihodnost in ocenjuje preteklost, da smo mi ljudstvo tisti, ki odloča o tem, kdo bo v parlamentu in da tiste, ki ne delajo za blagor ljudi, mi ljudstvo, s svojim glasom tudi odslovimo iz parlamenta. Ne zavedamo se dovolj, da je po ustavi ljudstvo tisto, ki odloča. Vlada RS in DZ RS sta samo naš servis, mi ljudstvo smo tisti, ki ju izbiramo in odločamo. Zavedati se moramo, da imamo svojo lastno državo, svojo domovino pa še gradimo in naša pravica in dolžnost je, da jo oblikujemo po svoji želji. Dovolite mi, da vas spomnim na preproste resnice, ki veljajo tako za ljudi, kot tudi za narode: - delaj, da boš nekaj imel, - spoštuj drugega, da boš lepše živel, - ne vtikaj se v druge, da boš lahko mirno živel. Bodimo aktivni državljani in dovolite, da jaz kot puntar rečem en velik PUNT, vam in meni, vsem nam, pa želim veliko sreče in odločnosti pri nadaljnji izgradnji naše domovine. Ker, če ne bomo imeli domovine, bomo izgubili tudi državo. Naj nas vodi želja, da bodo lahko naši potomci rekli :« Domovina, ti si kakor mati.«
Hvala. 
 |
PriPUNTaj SE! > Poudarki in odmevi >
