Vesna Mislej, 24. september 2016
Drage tovarišice in tovariši, spoštovani gosti, spoštovani domačini, dragi
domači.
Čas je relativen in ni še dolgo tega, ko je tu divjal
okupator in požigal domove in uničeval cele vasi ter kruto jemal življenja
domačinom samo z namenom podjarmiti Slovence in se polastiti njihovega
premoženja.
Ni še dolgo tega, ko so se tu odvijali krvavi boji za
pravico živeti v svobodnem svetu, govoriti svoj materin jezik in živeti v
pravičnem svetu.
Življenja mnogih so bila že takoj na začetku okupacije
ogrožena samo zaradi njihovega osebnega prepričanja, da se ne bodo podredili in
ne prodali okupatorju, zato so morali oditi od doma in so odšli. V hosto. Tu so
se začeli organizirano združevati in vračati udarec okupatorju. Ta se je
maščeval njihovim domačim in pri tem iskal pomoč kolaborantov.
Tako so se na tem območju z ustanavljanjem partizanskih
brigad in njihovim uporom proti okupatorju, ustvarjali zametki naše slovenske
vojske in zametki, ki so tekom let vodili do nastanka naše lastne države.
Še so med nami ljudje, ki so žive priče tistemu
strašnemu času, še se prenašajo tragični spomini in občutki, ko so pod roko
okupatorja in kolaborantov izgubljali
življenja domači, sorodniki, prijatelji in sovaščani.
Takrat so bili za vse ljudi strašni časi, mnogi so morali
pod hudimi pritiski v trenutku sprejeti težke odločitve. Oproščanje za krivice
in izdajstva so stvar posameznikov in njihovega osebnega soočanja in je možno
za kakšne primere, vendar za načrtno in sistematično pomoč okupatorju ni
opravičila, ne pozabe in tudi ne sprave.
Že med vojno se je ustanovila nova Jugoslavija, v kateri
je ljudstvo, na temeljih bratstva in enotnosti iz nič, iz porušenih domov
zgradilo svojo domovino in ustvarilo pogoje za gospodarski razcvet, za trdno
socialno varnost, za odzivno zdravstvo, razcvet znanosti in družbenega življenja.
V Jugoslaviji, naši bivši domovini, smo živeli pod okriljem velikega državnika,
maršala Tita, ki je širil idejo o veličini delavnega človeka, ki je širil idejo
o bratstvu in enotnosti in v svetovnem merilu tudi idejo o nevmešavanju v
notranje zadeve drugih držav in narodov.
Državljani
Jugoslavije smo bili spoštovani po vsem svetu in mnogi narodi so zaradi ideje o
neuvrščenosti živeli v svobodi, blaginji in ter v miru živeli na svojih domovih
in v miru vzgajali svoje otroke.
Žal so postala
nesoglasja med narodi SFRJ prevelika in neobvladljiva, zato smo se Slovenci
odločili za svojo samostojno lastno državo.
Ob poklonu
veličastnosti narodno osvobodilnega boja smo dolžni tudi osvetliti današnje
stanje naše lastne države. Naj nam bo
današnji dan obeležja spomina na zmage NOB, na požrtvovalno borbo za lepši
jutri, na veličastnost trenutka, ko je na tem ozemlju prvič zažarela misel in
želja po svoji lastni domovini, tudi izhodišče za kritični pogled na naše
dosežke.
Da, dobili smo svojo državo, vendar, a smo potem tudi
zgradili svojo domovino, a smo z lastno državo tudi dobili svojo domovino?
Tovarišice in tovariši, domovina ni nekaj samo po sebi
umevnega, država se lahko rodi čez noč, domovino pa je treba zgraditi in se
zanjo vsak dan boriti.
Mi, ljudstvo, smo nekaj zelo pomembnega spregledali, ne
zato, ker bi bili neuki, ne, še preveč smo vedeli o dobrih stvareh, vendar
smo spregledali pohlep posameznikov, pohlep kapitala, pohlep kapitalističnih
korporacij, spregledali smo pohlep po dobičku, ker tega nismo poznali. Vajeni
udobnosti in varnosti socializma, smo bili nekritični do političnih karieristov,
nismo se zavedali, da počasi, korak za korakom postajamo marionete v rokah
pohlepnežev.
Tuji kapital in
ekonomski kolaboranti so nas prikrito in postopno okupirali z gospodarskimi,
upravnimi in zakonskimi spremembami.
In tako se zbujamo ob praznih poslopjih nekdaj uspešnih
tovarn, katerih blagovne znamke so bile znane tudi v tujini.
Zbujamo se v lastni
državi, kjer človek vedno bolj in bolj postaja predmet izkoriščanja.
Gledamo, kako mladi izobraženci odhajajo na delo v
tujino, kjer služijo drugim in ustvarjajo dobiček tujemu kapitalu. Šolali pa so
se na osnovi našega davkoplačevalskega denarja.
Skupnost v katero smo
vstopili, posredno in direktno neti nemire in vojne v drugih deželah, kar
povzroča reke beguncev. Naša država se ne sprašuje po vzrokih za reke beguncev,
se ne bori za odpravljanje vzrokov za reko beguncev, temveč nasproti ljudem, ki
krivično izgubljajo svoje domove in življenja, postavlja morilsko žičnato
ograjo, ki je samo v škodo domačinom.
Skupnost, v katero
smo vstopili, želi sprejeti prostotrgovinski sporazum s Kanado, ki nam bo še
bolj kratil težko priborjene delavske, socialne, prehrambene in okoljske
pravice ter bo uvedel privatna sodišča, preko katerih bodo lahko korporacije
tožile državo in nam vzele še več davkoplačevalskega denarja.
Naj vas spomnim, da
ima po Ustavi RS iz leta 1991 oblast ljudstvo in to se s plebiscitom ni
spremenilo. Naj vas opomnim, da je pojmovanje državne lastnine na spornih
temeljih. Podroben pregled zakonodaje in Ustave RS nam da misliti, da je lastnina
Republike Slovenije v osnovi še vedno družbena. Vendar jo je žal, vsak dan manj.
Zavedati se moramo, da
je glas ljudstva najmogočnejši in najbolj odločilen, da smo mi, ljudstvo,
tisti, ki daje smernice za prihodnost in ocenjuje preteklost, da smo mi ljudstvo
tisti, ki odloča o tem, kdo bo v parlamentu in da tiste, ki ne delajo za blagor
ljudi, mi ljudstvo, s svojim glasom tudi odslovimo iz parlamenta. Ne zavedamo se
dovolj, da je po ustavi ljudstvo tisto, ki odloča. Vlada RS in DZ RS sta samo
naš servis, mi ljudstvo smo tisti, ki ju izbiramo in odločamo.
Zavedati se moramo,
da imamo svojo lastno državo, svojo domovino pa še gradimo in naša pravica in
dolžnost je, da jo oblikujemo po svoji želji.
Dovolite mi, da vas
spomnim na preproste resnice, ki veljajo tako za ljudi, kot tudi za narode:
-
delaj, da boš nekaj imel,
-
spoštuj drugega, da boš lepše živel,
-
ne vtikaj se v druge, da boš lahko mirno živel.
Bodimo aktivni
državljani in dovolite, da jaz kot puntar rečem en velik PUNT, vam in meni,
vsem nam, pa želim veliko sreče in odločnosti pri nadaljnji izgradnji naše
domovine.
Ker, če ne bomo imeli
domovine, bomo izgubili tudi državo.
Naj nas vodi želja,
da bodo lahko naši potomci rekli :« Domovina, ti si kakor mati.«
Hvala.
