PriPUNTaj SE!‎ > ‎

Poudarki in odmevi


Izjava podpore kolektivu Ustvarjalne Platforme INDE

objavljeno: 18. jan. 2017 12:33 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. jan. 2017 12:39 ]


Režim z vse večjo silo in z vse več ihte napada avtonomne prostore, kjerkoli se ti pojavijo. Potem, ko je bila v Ljubljani grobo in nezakonito napadena Avtonomna cona Rog, ko je v Novem mestu občinska uprava grozila, da bo izselila Sokolca in ko so v Izoli že zaprli avtonomno cono Argo, grozi uničenje še kolektivu UP Inde. V delu zapuščene tovarne, v nekdanjih invalidskih delavnicah, je skupina entuzijastov zgradila ustvarjalno platformo, ki že drugo leto nudi prostor mladim ustvarjalcem iz Kopra in širše.

Izpraznitev skvota zahteva DUTB, z izgovorom, da želijo odstraniti nevarne odpadke. Skvoterji poudarjajo, da je to mogoče narediti brez prekinitve delovanja kolektiva, saj so azbestni odpadki razmeroma oddaljeni od tistega, sicer manjšega, dela industrijskega objekta, ki so ga podporniki kolektiva UP Inde sanirali in ga s številnimi dejavnostmi uspeli uveljaviti kot pomemben regijski prostor alternativne mladinske ustvarjalnosti in družbenega aktivizma.

Slednje, družbeni aktivizem, je glavni razlog zaradi katerega oblastniki po vsej Sloveniji preganjajo neformalno organizirane skupnosti. Zavedajo se, da ti prostori omogočajo ljudem zbiranje, pogovarjanje, neodvisno ustvarjanje in samoorganiziranje. Zavedajo se, da se delavski razred, tudi s pomočjo svobodnih območij znotraj ruševin nekdanjih tovarn, na novo vzpostavlja. Protesti, ki so pred leti zajeli Slovenijo ne pojenjujejo. Sprva zgolj izražanje splošnega nezadovoljstva, dobiva smisel v boju zoper vse bolj očitno razkrite akterje neoliberalizma. Na novo so se oblikovale ideje socializma in neposredne demokracije. Pobude in akcije, ki so se rodile v vstajniškem vrenju, se danes povezujejo v gibanja, pridobivajo podporo alternativnih sindikatov, civilno-družbenih organizacij, vzpostavlja se vez med revolucijo, NOB in današnjim bojem novega, drugačnega, a še vedno istega delavskega razreda. In tega je oblastnike strah.

Lanski upor v Luki Koper je združil civilno-družbena gibanja s sindikati. Režim je poskrbel za čistko med podporniki upora s Primorske Univerze. Tokrat je kazen usmerjena proti UP Inde. Današnji protest delavcev pred Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je ponovno pokazal, da smo delavci močni, ko se povežemo v enoten delavski razred. Avtonomni sindikati povezani z avtonomnimi gibanji predstavljajo tisto družbenopolitično silo, ki je noben, še tako brutalen režim, ne more ustaviti.

Zato podpiramo tovarišice in tovariše iz Ustvarjalne platforme INDE v njihovem boju za ohranitev avtonomnega območja ustvarjalnosti in delavskega boja.


Govor na spominski svečanosti v Koprivniku

objavljeno: 25. sep. 2016 12:01 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 25. sep. 2016 12:25 ]

Vesna Mislej, 24. september 2016

Drage tovarišice in tovariši, spoštovani gosti, spoštovani domačini, dragi domači.

Čas je relativen in ni še dolgo tega, ko je tu divjal okupator in požigal domove in uničeval cele vasi ter kruto jemal življenja domačinom samo z namenom podjarmiti Slovence in se polastiti njihovega premoženja.

Ni še dolgo tega, ko so se tu odvijali krvavi boji za pravico živeti v svobodnem svetu, govoriti svoj materin jezik in živeti v pravičnem svetu.

Življenja mnogih so bila že takoj na začetku okupacije ogrožena samo zaradi njihovega osebnega prepričanja, da se ne bodo podredili in ne prodali okupatorju, zato so morali oditi od doma in so odšli. V hosto. Tu so se začeli organizirano združevati in vračati udarec okupatorju. Ta se je maščeval njihovim domačim in pri tem iskal pomoč kolaborantov.

Tako so se na tem območju z ustanavljanjem partizanskih brigad in njihovim uporom proti okupatorju, ustvarjali zametki naše slovenske vojske in zametki, ki so tekom let vodili do nastanka naše lastne države.

 Še so  med nami ljudje, ki so žive priče tistemu strašnemu času, še se prenašajo tragični spomini in občutki, ko so pod roko okupatorja in kolaborantov  izgubljali življenja domači, sorodniki, prijatelji in sovaščani.

Takrat so bili za vse ljudi strašni časi, mnogi so morali pod hudimi pritiski v trenutku sprejeti težke odločitve. Oproščanje za krivice in izdajstva so stvar posameznikov in njihovega osebnega soočanja in je možno za kakšne primere, vendar za načrtno in sistematično pomoč okupatorju ni opravičila, ne pozabe in tudi ne sprave.

Že med vojno se je ustanovila nova Jugoslavija, v kateri je ljudstvo, na temeljih bratstva in enotnosti iz nič, iz porušenih domov zgradilo svojo domovino in ustvarilo pogoje za gospodarski razcvet, za trdno socialno varnost, za odzivno zdravstvo, razcvet znanosti in družbenega življenja. V Jugoslaviji, naši bivši domovini, smo živeli pod okriljem velikega državnika, maršala Tita, ki je širil idejo o veličini delavnega človeka, ki je širil idejo o bratstvu in enotnosti in v svetovnem merilu tudi idejo o nevmešavanju v notranje zadeve drugih držav in narodov.

Državljani Jugoslavije smo bili spoštovani po vsem svetu in mnogi narodi so zaradi ideje o neuvrščenosti živeli v svobodi, blaginji in ter v miru živeli na svojih domovih in v miru vzgajali svoje otroke.

Žal so postala nesoglasja med narodi SFRJ prevelika in neobvladljiva, zato smo se Slovenci odločili za svojo samostojno lastno državo.

Koprivnik 2016

Ob poklonu veličastnosti narodno osvobodilnega boja smo dolžni tudi osvetliti današnje stanje naše lastne države. Naj  nam bo današnji dan obeležja spomina na zmage NOB, na požrtvovalno borbo za lepši jutri, na veličastnost trenutka, ko je na tem ozemlju prvič zažarela misel in želja po svoji lastni domovini, tudi izhodišče za kritični pogled na naše dosežke.

Da, dobili smo svojo državo, vendar, a smo potem tudi zgradili svojo domovino, a smo z lastno državo tudi dobili svojo domovino?

Tovarišice in tovariši, domovina ni nekaj samo po sebi umevnega, država se lahko rodi čez noč, domovino pa je treba zgraditi in se zanjo vsak dan boriti.

Mi, ljudstvo, smo nekaj zelo pomembnega spregledali, ne zato, ker  bi bili neuki, ne,  še preveč smo vedeli o dobrih stvareh, vendar smo spregledali pohlep posameznikov, pohlep kapitala, pohlep kapitalističnih korporacij, spregledali smo pohlep po dobičku, ker tega nismo poznali. Vajeni udobnosti in varnosti socializma, smo bili nekritični do političnih karieristov, nismo se zavedali, da počasi, korak za korakom postajamo marionete v rokah pohlepnežev.

Tuji kapital in ekonomski kolaboranti so nas prikrito in postopno okupirali z gospodarskimi, upravnimi in zakonskimi spremembami.

In tako se zbujamo ob praznih poslopjih nekdaj uspešnih tovarn, katerih blagovne znamke so bile znane tudi v tujini.

Zbujamo se v lastni državi, kjer človek vedno bolj in bolj postaja predmet izkoriščanja.

Gledamo, kako mladi izobraženci odhajajo na delo v tujino, kjer služijo drugim in ustvarjajo dobiček tujemu kapitalu. Šolali pa so se na osnovi našega davkoplačevalskega denarja.

Skupnost v katero smo vstopili, posredno in direktno neti nemire in vojne v drugih deželah, kar povzroča reke beguncev. Naša država se ne sprašuje po vzrokih za reke beguncev, se ne bori za odpravljanje vzrokov za reko beguncev, temveč nasproti ljudem, ki krivično izgubljajo svoje domove in življenja, postavlja morilsko žičnato ograjo, ki je samo v škodo domačinom.

Skupnost, v katero smo vstopili, želi sprejeti prostotrgovinski sporazum s Kanado, ki nam bo še bolj kratil težko priborjene delavske, socialne, prehrambene in okoljske pravice ter bo uvedel privatna sodišča, preko katerih bodo lahko korporacije tožile državo in nam vzele še več davkoplačevalskega denarja.

Naj vas spomnim, da ima po Ustavi RS iz leta 1991 oblast ljudstvo in to se s plebiscitom ni spremenilo. Naj vas opomnim, da je pojmovanje državne lastnine na spornih temeljih. Podroben pregled zakonodaje in Ustave RS nam da misliti, da je lastnina Republike Slovenije v osnovi še vedno družbena. Vendar jo je žal, vsak dan manj.

Zavedati se moramo, da je glas ljudstva najmogočnejši in najbolj odločilen, da smo mi, ljudstvo, tisti, ki daje smernice za prihodnost in ocenjuje preteklost, da smo mi ljudstvo tisti, ki odloča o tem, kdo bo v parlamentu in da tiste, ki ne delajo za blagor ljudi, mi ljudstvo, s svojim glasom tudi odslovimo iz parlamenta. Ne zavedamo se dovolj, da je po ustavi ljudstvo tisto, ki odloča. Vlada RS in DZ RS sta samo naš servis, mi ljudstvo smo tisti, ki ju izbiramo in odločamo.

Zavedati se moramo, da imamo svojo lastno državo, svojo domovino pa še gradimo in naša pravica in dolžnost je, da jo oblikujemo po svoji želji.

Dovolite mi, da vas spomnim na preproste resnice, ki veljajo tako za ljudi, kot tudi za narode:

-        delaj, da boš nekaj imel,

-        spoštuj drugega, da boš lepše živel,

-        ne vtikaj se v druge, da boš lahko mirno živel.

Bodimo aktivni državljani in dovolite, da jaz kot puntar rečem en velik PUNT, vam in meni, vsem nam, pa želim veliko sreče in odločnosti pri nadaljnji izgradnji naše domovine.

Ker, če ne bomo imeli domovine, bomo izgubili tudi državo.

Naj nas vodi želja, da bodo lahko naši potomci rekli :« Domovina, ti si kakor mati.«

 

Hvala.

Facebook Google+ Twitter

Govor na proslavi ob 74 letnici bitke na Taborski steni

objavljeno: 10. jul. 2016 02:45 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 02:48 ]

Igor Volf - Ogi



Majhno je naše število, a toliko silnejša naša je moč. 

Moč, ki jo krepijo spomini na junaške prednike. 
V naših žilah teče kri junakov, ki so tistega julijskega dne leta 1942 padli v neenakem boju zoper poldrugi tisoč italijanskih fašistov. Zatekli so se v jame, ki so ponosne domačine varovale že pred turškimi vpadi in tudi njih bi obvarovale, če ne bi bilo domačih izdajalcev. Ti so pokazali fašistom pot do naravne utrdbe v Taborski steni kamor se je naselilo poveljstvo 2. čete 3. partizanskega bataljona Ljubo Šercer.

Med padlimi sta bila pionirčka Jakob in Vinko, ki sta padla med prvimi. Stara komaj 12 in 9 let. Italijani so jima starše odpeljali na Rab. Partizani so bili njuna družina in gozd je bil njun edini dom. 
Danes pa je tu njun grob, kjer počivata skupaj s še sedmimi brati partizani.

Danes, ko bi se morali ponosno spominjati junaštev in srčnosti partizank in partizanov, ki so nam izborili svobodo, lastno državo in delavske pravice, se moramo ponovno spopadati z največjim zlom človeštva - s pohlepom in izdajstvom.

Tisti, ki jim ni bilo dovolj živeti v družbi, v kateri je bil delavec spoštovan, kjer je imel vsak možnost, da izšola svoje otroke, da dela in na starost zasluženo odide v pokoj in tisti, ki so v strahu pred kaznijo zaradi izdaje lastnega rodu po vojni bežali iz domovine ali pa se pritajili in z grenkobo v srcu uživali danosti socializma, so ponovno združili sile.

 
Tudi tokrat kot plenilci in izdajalci.

Ko smo državljanke in državljani pred 25 leti odšli na referendum za samostojno Slovenijo, smo verjeli, da bomo izkoristili zgodovinsko priložnost, da si oblikujemo svojo državo in družbo, ki bo narejena po meri slehernika, ki je pripravljen v njej živeti in prispevati v skupno dobro.

Pa so bili že tedaj med nami izdajalci, ki so nam ponujali odločanje za samostojnost, v ozadju pa pripravljali grabež in zasužnjevanje. 
Kot so med okupacijo padali partizani, aktivisti in talci, so danes v ponovno okupirani Sloveniji padala podjetja, delovna mesta, socialne pravice. 
V socializmu vzgojeni, naivno verujoč v poštenje tistih, ki so jim bile zaupane javne funkcije in v pravičnost velikih, se nismo uprli. Nismo niti videli, ko so rezali pravice posameznim skupinam naših sodržavljanov.

Nismo se zganili, ko so prišli po naše rojake iz bivše skupne države, jim razrezali dokumente in jim izbrisali življenja.

Nismo se zganili, ko so uničevali delovna mesta in se izogibali plačevanju pošteno opravljenega dela tako, da so z vednostjo države najprej uvažali suženjske delavce, danes pa tudi nam ponujajo le še suženjsko delo.


Ne, mi smo igrali na poslovno priložnost.

Medtem, ko smo gledali resničnostne oddaje o neki izmišljeni deželi iz reklam, smo mižali pred Resnico in izgubljali stik z lastnim svetom.
Danes so med nami ljudje, ki se sramujejo delavskih simbolov, rdeče zvezde, srpa in kladiva. Pa so tudi sami le zasužnjeni delavci.


Danes izdajalci, ki so postali tranzicijski zmagovalci, pišejo novo zgodovino. Zgodovino v kateri so poklani v tej Taborski steni le še razbojniki. Oni, ki so pripeljali fašiste do jame, pa naj bi bili slovenska vojska. 

Danes vlada, za katero mislimo, da smo si jo sami izbrali, pod mizo prodaja preostala slovenska podjetja. In predsednik vlade Miro Cerar brez sramu pove, da ta podjetja niso naša last. Da je edini lastnik on, kot predstavnik države.
In ta isti Miro Cerar izkoristi stisko ljudi, ki jih je njegov neoliberalizem pognal z domov, da naše domove obda z rezalno žico.
Pa nismo mi izbrali te vlade. V resnici so jo izbrali mediji, ki so v lasti privatizacijskih lobijev. Kot vse pred njimi so tudi njo ustoličile lažne politične, gospodarske in kulturne elite, ki so si prisvojile javni prostor.


Naš boj, tovarišice in tovariši! Naš boj poteka mimo medijske pozornosti. 
Naš boj se bije tam, kjer pomagamo sočloveku. Naš boj se bije, ko skupaj z mladimi obranimo zadnje ostanke avtonomnih prostorov, kakršnega so si ti mladi ustvarjalci in aktivisti iz nič ustvarili v Rogu.
Naš boj se bije na ulicah Kopra, kjer skupaj z delavci Luke Koper branimo delavske pravice.


Pravice niso bile pridobljene. Pravice so bile izborjene.


Podjetja delavcem! Oblast ljudem! Svobodo vsem!

Naj končam z mislimi iz Knjige spominov iz leta 1985, kjer je borec Prešernove brigade tovariš Mirko Rušt napisal sledeče:


Tovarišice , tovariši pomnite:
Da svoboda pri nas je izrasla iz krvi,
iz solz tisočerega gorja,
iz ruševin premnogih
in krvi
naših najboljših sinov in hčera!
Facebook Google+ Twitter

Asmir Bečarević - Odprto pismo predsedniku vlade

objavljeno: 9. jul. 2016 10:49 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 9. jul. 2016 10:51 ]

Spoštovani predsednik Vlade Republike Slovenije, dr. Miro Cerar!


Kot delavec in predstavnik delavcev v sindikatu sem se dolžan odzvati na vašo izjavo s katero ste dobesedno razvrednotili delo, slovenskega delavca in poteptali delavsko dostojanstvo. Verjetno nihče ni pričakoval od človeka, ki je sodeloval pri samem pisanju Ustave Republike Slovenije ter v državnem zboru zaprisegel spoštovati ustavni red, da bo s svojo izjavo posegel v temeljne človekove pravice in svoboščine, ter samo Ustavo Republike Slovenije.


Poudarjate, da ne boste pristali, da bi delavci vodili državna podjetja kaj šele državo. 
Dr. Cerar, kdo vam je dal pooblastila, da delavkam in delavcem jemljete pravice, ki so zapisane v Ustavi Republike Slovenije?


Kompas so izgubile že vlade pred vašo, a vi ste izgubili še razsodnost in čut za malega človeka. Kot ugledni ustavni pravnik bi morali vedeti, da je Slovenija demokratična republika, pravna in socialna država, država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe in da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, in ne politična elita, sestavljena sicer iz legitimno voljenih članov, ki pa so se zavezali, da bodo delali v prid državljank in državljanov Slovenije. Morali bi vedeti, da ima vsak državljan pravico v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodelovati pri upravljanju javnih zadev. Pozabili ste, da se lahko državljani za uveljavljanje svojih interesov samoupravno združujemo ter, da se državljanom lahko z zakonom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti. Kot predsednik Vlade, bi morali vedeti, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.


Našteto v teoriji zelo dobro poznate ampak kljub temu, ste zavedajoč se situacije, s svojimi izjavami začeli lomiti delavska združenja in delavsko moč, ki je bistveno prispevala k enakosti in blaginji vseh evropskih prebivalcev. Upoštevajoč slednje in vašo izjavo ter vodenje države zadnjih 25 let, lahko upravičeno sklepam, da ste nam ugrabili državo in jo pod pretvezo kooperativnega upravljanja skupaj s posamezniki želite razprodati. Prepričan sem, da niste pozabili, da vas je izvolilo ljudstvo z dolžnostjo, da delate za ljudstvo v imenu ljudstva in za blaginjo Slovenije. Vaše izjave in dejanja so škodljiva za delavca, delo, državljane in posledično za našo državo! Predsednik vlade, ki daje prednost kapitalu ter hkrati zmanjšuje vlogo dela in delavca, ne sodi več v vlado, kaj šele na mesto predsednika vlade! Leta 1991, se niso naši očetje in bratje borili zato, da boste razprodali našo domovino najboljšemu ponudniku in iz lastnega naroda naredili hlapce, temveč, da bomo nekoč živeli v blaginji pridobljeni in ustvarjeni iz lastnega znoja in borbe po boljšem življenju vseh nas in za vse nas ter naše potomce. Po vsem tem kar ste nedavno storili in izrekli, je moja državljanska dolžnost, da vas kot predstavnik delavcev in eden izmed nekaj sto tisoč ogorčenih delavcev v Republiki Sloveniji, kateremu ste poteptali dostojanstvo, ob vašem, državi škodljivem početju, ki je pripeljalo do prelomnice v boju med kapitalom in delom, pozovem k odstopu.


Z izjavami, ki posledično sledijo spremembi zakonov in podzakonskih aktov, želite regulirati ljudi in deregulirati gospodarstvo. Voditelji držav brez lastnega gospodarstva po naravi ne morejo biti voditelji! Zato dr. Cerar - odstopite z mesta predsednika vlade!


SREČNO!


Facebook Google+ Twitter

Še nikoli ni iz toliko grl odmevalo: PUNT PUNT PUNT

objavljeno: 29. jun. 2016 13:57 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 29. jun. 2016 14:06 ]

Video YouTube

































Če ima ta nadzorni svet vlado, ja kdo je nadzorni svet vseh njih? 
Mi LJUDSTVO! 

Luka Koper in Vinakoper sta ponos naše Istre - in zato JIH NE DAMO! 

Luka je sama zgradila prvega in ni hudič, da Slovenija ne bi zgradila drugega! 

Gre za interese celotne družbe. 

In res ne vem, kako bomo otrokom razložil, da so eni kradel, mi pa smo jim to pustil. 

Dovolj je izkoriščanja. Dovolj je hlapčevstva. 

Facebook Google+ Twitter

Dan zmage na Sabotinu

objavljeno: 25. maj 2016 11:39 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 25. maj 2016 12:05 ]

Spomin na Tita še živi - Sabotin 2016


Tudi letos smo se zbrali na Sabotinu.

Naše vztrajanje je končno prodrlo v medije na način, da sedaj slovenska javnost razlikuje med vandali, ki uničujejo pomnike zgodovine in razume boj tistih, ki jih ohranjamo - ne le kot spomin pač pa kot navdih za prihodnost.


Le dan prej, so se naše tovarišice in tovariši zbrali na Kokoški, kjer je po lanskem rušilnem napadu fašistov z druge strani meje, letos zasijal obnovljen napis TITO.

 

Vemo zakaj vztrajamo, ker vemo kdo je zmagal. In ker se zavedamo, da bi brez borbe partizanov danes ne bilo Slovencev ali pa ti ne bi imeli več svojega jezika. Spomin na zmago naših prednikov je hkrati opomin pred sedanjo neoliberalno okupacijo, ki nam jemlje pravice, proizvodne zmogljivosti, finančno samostojnost, ki nas pravno in politično podreja tujcu in peščici domačih kolaborantov.



Ne s tanki, tokrat so nas okupirali z bankami. V prihodnjem letu bo prodana tudi NLB, zadnja sistemska banka, ki je še v državni lasti.


V teh dneh so, domnevno od ljudstva izvoljeni, v resnici s strani oblastniških elit postavljeni poslanci, sprejeli zakon, ki na široko odpira vrata privatizaciji Kobilarne Lipica.




Čas je, da si izborimo nov dan zmage!




Facebook Google+ Twitter

Kar je zlo, ne more biti dobro

objavljeno: 18. maj 2016 11:34 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 11:42 ]


Jakob Gašpir, Puntar
v Grahovem dne 6.4.2016


     Drage obiskovalke in obiskovalci, tovariši in tovarišice!
   
     Najprej bi se vam iz srca zahvalil, da se nas je tukaj toliko zbralo, in vas obenem kot predstavnik mlajše generacije še enkrat vse pozdravil : zdravo!

     Letos mineva 75 let od konca velike svetovne morije ter od upora in zmage nad fašizmom in nad zlim, ki je tudi v Sloveniji pustilo svoj pečat.

     Vendar Grahovo danes, v času, ko se v Evropi in svetu znova krepijo represija, sovraštvo in strah do soljudi in so ponovno v vzponu nikoli dokončno izkoreninjena fašistična in neonacistična gibanja, nikakor ne more več biti zgolj spomin, temveč mora biti in je tudi vse glasnejši opomin. Spomin na to, kar se je v preteklosti zgodilo, in opomin o tem, kaj se lahko ponovi.

     Toda ni kriv čas, kriv je sistem, ki uravnava našo družbo. Sistem, ki postavlja profit pred človeka. Živimo v družbi, kjer je vse več vredno le še tisto, čemur je moč pripisati finančno vrednost. Tisto, česar se ne da pretopiti v zlato, nima  nobene vrednosti več. "Ni kredibilno",  bi rekli nekateri. Današnja družba je vedno bolj brez človeških vrednot. V treh desetletjih smo kot skupnost tako na nivoju države kot tudi na ravni lokalnih in delavskih skupnosti razpadli. Ne da bi se ovedli, smo se delavci in kmetje iz državljank in državljanov praktično čez noč prelevili v potrošnike. Ne samo to: na trgu dela smo tudi sami postali le še potrošno blago. Manj kot stanemo, boljši smo! 

     Permanentno svetovno ekonomsko krizo je kapitalizem do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja z neoliberalnim obratom rešil zgolj navidezno. Rešil jo je s stopnjevanjem in širitvijo izkoriščanja na meje Nove Evrope. Le za kratek čas je kriza, ki je naravno stanje kapitalizma, vsaj dozdevno skrila svoje zobe.

     Zaslepljeni od stranskih učinkov prostega trga so ljudje verjeli v navidezno blagostanje v obliki tako imenovane ekonomske rasti. Ko je kapital spet začel nekontrolirano akumulirati, smo spregledali dejstvo, da nas z vse večjo hitrostjo peljejo tja, kjer naj bi se vsi, ki moramo za preživetje prodajati svoje delo, med seboj požrli v imenu konkurenčnosti, v tekmi, v kateri zmaga tisti, ki svoje delo uspe prodati najceneje.

     Kar je generacija po drugi vojni složno in zadružno gradila, bi danes generacija njihovih sinov in hčera najraje napol zastonj prodala tujcem. Naši borke in borci se niso borili za privatizacijo, niso se borili za to, da bi se družbena infrastruktura prodajala podjetjem v lasti tujih držav! Borili so se in mnogi dali svoja življenja za svobodo, za kruh.

     Vrednote narodnoosvobodilnega boja niso le stvar spomina in preteklosti. In nikakor ne bi smele biti predmet zlorabe t.i. rodno-grudnih elit: domačijskega ekonomsko-političnega razreda oblastniških klik in njihovih parlamentarnih strank, ki se danes večinoma med seboj razlikujejo le še glede na odnos do partizanstva, njihove politike pa nas v duhu neoliberalizma - nekatere v rdečem celofančku kvazi levice, druge pa bolj neposredno -  po desni  peljejo natanko tja, kamor jim veleva interes globalnega kapitala.

     Ekonomska kriza, tako kot aktualna problematika begunstva, je le posledica, vzrok pa je sistem, katerega prisilni del smo vsi, in ki nas je razpršil in nam odvzel moč. Dopovedujejo nam, da mora "vsak poskrbeti zase". Temu se je potrebno upreti: ponovno se moramo začeti povezovati in sodelovati. Zavrzimo nestrpnost in sovraštvo in začnimo ljudem pomagati! V duhu zdravega kolektivizma se uprimo sistemu, da odpravimo njegov vzrok! Ne pozabimo, da pravice in svoboda niso pridobljene, temveč priborjene!

Dokler za skupno dobro ne bomo znali stopiti skupaj, bomo kot družba v razpadu. Naj bo na delovnem mestu, v lokalni skupnosti, v državi, ali v skupnosti držav - uniji. Ljudstvo si sodbo piše samo. In ni res, kot pravijo nekateri, da prihodnosti ni. Na mladih, pravijo, da svet stoji. In če kdo, potem se bomo morali mi, ali pa generacije za nami, slej ko prej obrniti v drugo smer, tako, kakor so to storili borci za svobodo pred sedmimi desetletji.

Če se zgodovina res ponavlja, ob tem niti ni pomembno. Mnogo bolj pomembno je, da se iz nje učimo, in da napak svojih prednikov ne ponavljamo. Prihodnost bo takšna, kot si jo bomo zgradili sami.

Vrednote humanizma, vključno z vrednotami ljudske osvoboditve, ki na naših tleh tlijo in vsake toliko vzplamtijo že stoletja, moramo še naprej gojiti in jih aktualizirati. Pa ne zato, ker se tako spodobi, temveč zato, ker tisto, kar je narobe, ne more biti prav, in tisto, kar je zlo, ne more biti dobro.

Srečno!


Miro Mlinar - Grahovo 6. april 2016

objavljeno: 18. maj 2016 11:34 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 11:34 ]

Mlinar Miro predsednik Združenja borcev za 
vrednote NOB Cerknica
Pozdravne besede na shodu v Grahovem dne 6.4.2016


     Na današnji dan pred 75. leti so fašistične države napadle skupno domovino in s tem tudi Slovenijo. Udrli so vseh strani ter nas okupirali. Dileme ni bilo uprli se bomo so kmalu po okupaciji sklenili mladi ljudje, študenti, člani komunistične partije in na klic le-teh so se jim pridružila mnoga domoljubna društva in zveze.

     Takoj so se začele ustanavljati grupe borcev, na to partizanske čete, bataljoni v nadaljnjem boju odredi, brigade, divizije in korpusi  in v štiri letnem boju premagali okupatorja, žal niso premagali izdajstva in pro-fašizma. Da je to res danes imamo sramotni zid tukaj pred nami in stotine farnih plošč po vsej Sloveniji. Sporočilo je enotno za vse so krivi komunisti, ki so pobijali - morili po njih narodno vojsko in nedolžno prebivalstvo. Vprašam pa ali so bili komunisti otroci pri Strunjanu, borci Pohorskega bataljona, družina Šarh in Maslo, borci Notranjskega odreda, mnogi odpeljani v  taborišča, ustreljeni v Danah, škof Tomažič in trinajst duhovnikov odpeljani v zloglasno ustaško taborišče Jasenovac, učiteljica Štefka Prešern katero so domobranci zverinsko umorili na pobočju Križne gore in samo za to, ker je mlade ljudi učila slovenske besede. Nešteto domoljubov je končalo na seznamih duhovnikov ti pa so razvrščali kdo gre pred strelski vod, kdo pa v taborišča, kdo v izgnanstvo. Duhovniki so novačili mlade fante in jih spreobračali v izdajalce ter predajali pod poveljstva okupatorskih oficirjev. 

     Pred kratkim sem prebral Velikonočni intervju g. škofa Zore Stanislava v Gorenjskem glasu, kjer navaja, da bi blagoslovil tudi partizanske grobove in spomenike če bi se partizanstvo znebilo tistega kar mu ne sodi in ga obremenjuje.  (Gospod Zore kaj niste bili vrsto let na Primorskem in spoznali njihovo trpljenje). Verjetno je mislil da bi PARTIZANI morali biti pod poveljem škofa Rožmana, duhovnika, ki je izrekel dobrodošlico vsem okupatorjem, blagoslavljal izdajalske enote belogardistov in domobrancev, skupaj s enotami SS. Tega istega škofa je RKC spoznala za mučenca, sodišče pa ga je rehabilitiralo kot nedolžnega, verjetno na pobudo Papeža in moč Vatikana. Ob tem se vprašam ali je Papež s tem početjem blagoslovil tudi Holokavst in vsa početja fašistov v taboriščih, njegova molitev in poklon žrtvam Holokavsta v Izraelu očitno nista bila iskrena.

     Danes od tukaj moramo sporočiti mestu in svetu, Parlamentu in Vladi, Predsedniku države in Ustavnem sodišču, pravim vernikom in duhovnikom, ki vernikom častno in pošteno služijo, da je preveč  laži, naboj sovraštva pa prenapet. Bodimo poštena in častna družba v kateri ni mesta za izdajstvo, vsa obeležja - farne plošče naj se odstranijo iz cerkva, prepovejo delovanja društev, ki lažno razlagajo zgodovino in malikujejo izdajstvo in fašizem.

Kar se tiče pobud za memorialne spomenike  sem za, in sicer naj se postavi velik KRIŽ na katerem bi bil napis:
                                             
S KRIŽEM ZAPELJANI
POD KRIŽEM POKOPANI
ZA VEČNO ZAZNAMOVANI
IZDAJALCI SLOVENSKEGA RODA

Najti moramo pogum - Grahovo 6. april 2016

objavljeno: 18. maj 2016 11:15 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 11:16 ]

Tit Turnšek


      6. april 41. Napad na Kraljevino Jugoslavijo. Slovenija je bila razkosana, Del slovenskega ozemlja, ki ga je pokrivala večinoma ljubljanska nadškofija je bil priključen kraljevini Italiji.  Ljubljanski škof Rožman je poslal vdanostno izjavo Mussoliniju. Tistemu Mussoliniju, ki je uničeval Slovenski narod v Italiji odkar je tam zavladal fašizem. Spomnimo se Tigra. Temu Mussoliniju je obljubil brezpogojno vdanost in sodelovanje.

      Takrat se je slovenski narod zbral v OF. Rodila se je iz ponižanja s kapitulacijo kraljeve Jugoslovanske vojske; iz razžaljenega narodovega ponosa in zavedanja ogroženosti obstoja naroda.
      In kot bi rekel Ivan Cankar: »Narod si je pisal svojo sodbo sam, ne frak in ne talar mu je nista«. In tudi danes mu je ne bosta. Takrat smo začeli boj, boj, ki je terjal brezštevilne žrtve.
 
      Kadar stojim ob spomeniku padlih, postreljenih mladih ljudi, gledam njihova imena. Pred njimi je bilo še vse življenje, bili so polni ljubezni, načrtov, doma so imeli mamo, ženo, moža. In vendar so vedeli kaj je njihova dolžnost, branili so svoj doma, svoj narod. Narod, ki naj bi izginil in zemljo, ki naj bi jo zopet naredili Italijansko in Nemško.
     Danes smo tukaj, da se jim poklonimo, da obudimo spomine na slavne in težke dni našega boja za svobodo, boja za obstanek slovenskega naroda, za boljšo in pravičnejšo družbo, ki smo jo po vojni tudi dosegli. Boj z okupatorji je bilo eno najtežjih a tudi najveličastnejših obdobij v celotni zgodovini našega naroda.
      Danes se nekateri sprašujejo, ali so bile vse te žrtve potrebne?    
                                                                       
      Narod, ki za svoj obstoj ni pripravljen tudi umirati, ni vreden, da obstoja.

      Izdajstvo škofa Rožmana, je eno najbolj  sramotnih dejanj, je zločin, ki se ne odpušča, je brez primere v Evropi. Danes, pa ima oltarček za zidovi Ljubljanske nadškofije. Novačili so naivne slovenske fante najprej v tako italijansko tako imenovano 'Prostovoljno anti-komunistično milico' in nato v Nacistično SS, kar so tako imenovani domobranci v resnici tudi bili. To ni bila nikakršna Slovenska vojska. To da so se na begu maja 1945 preimenovali v Slovensko vojsko prav nič ne spremeni.

      Po vojni se je slovenska RKC večkrat opravičila za svoja dejanja. Po letu 91, pa je bilo vse to zopet pozabljeno. Rode ali pa Zore, to ti je isto. Neprestano širijo laži o naši NOB, Ne verjamete? Preberite si 'Ognjišče', 'Družino', 'Reporter' ali pa 'Demokracijo'. SS-ovcam postavljajo spomenike. Eden takih, ki sramoti vso državo je samo 10 metrov od tukaj. Katera božja zapoved gospod škof je »NE LAŽI«?
      Klero-fašizem danes v Sloveniji zopet dviguje glavo. Širijo strah, da bi Slovenci poiskali svojega ‘Fürerja’. Nekoč je Churchill rekel tale stavek: »Edino česar nas je res lahko strah, je strah sam«.
Hitler je imel svoje rjavo srajčnike, Mussolini svoje črno srajčnike, Janša pa bi imel Nacionalno gardo. K temu dodajmo, kar je pred kratkim rekel dr. Ivan Štuhec:
      Cerkev podpira Janeza Janšo, ker je edini politik, ki bi za dosego ciljev šel tudi do državljanskega spopada. Ja, tako pravi moralni teolog Štuhec in Štuhec, ni kdor koli, je gospod visoko v slovenski katoliški cerkveni hierarhiji. In kje je tukaj morala, gospod moralni teolog? To je pavi obraz vstajajočega slovenskega klero-fašizma. To je pravi obraz Ljubljanske nadškofije. Boj za oblast in bogastvo, kar je, že od proti reformacije dalje v resnici bil.

      Sedaj slovenska RKC zopet hlasta za kapitalom, ustanovila je banko, ponovno se je polastila naših gozdov, zapletla se je v finančne škandale, spomnite se nečednih poslov Mariborske nadškofije. Marsikaterega naivnega vernika je spravila ob življenjske prihranke. Katera božja zapoved gospod škof je "NE KRADI"? Slovenska RKC se vse močneje vpleta v državo, v politiko, pošilja ljudi na demonstracije pred sodišče, ruši zakone, ki jih je sprejel parlament. Vse to početje nima z vero nobene povezave. Ustvarja le razdor med Slovenci, blati naš NOB. Škof se hodi klanjat ustašem pred Barbarin rov. Ustašem, ki so v Jasenovcu zverinsko zaklali 7 slovenskih duhovnikov. Gospod škof, lepo  bi bilo, če bi se šli kdaj poklonit tudi njim. 
     Vera in evangelij sta gospodom iz ljubljanske nadškofije le sredstvo za grabljenje bogastva in obvladovanja družbe. To je bogoskrunstvo. V Svetem pismu piše: Daj bogu, kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Ni je božje zapovedi, ki je še nebi prekršili.
     Najti moramo pogum, in se upreti vsem fašistoidnim pojavom in jasno povedati, kakšno državo hočemo in tudi kašno Evropo hočemo. Take kot je ta, prav gotovo ne. In kot bi zapel Balašević: "Čaka nas še sto ofenziv."

Smrt fašizmu!


Žica ob Kolpi - Mi smo proti

objavljeno: 28. feb. 2016 12:45 avtor: Igor Mlakar   [ posodobil 28. feb. 2016 12:53 Puntarji Slovenije ]

Igor Volf – Kostevski Puntar


……da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!

Vrstica iz kitice slovenske himne, sporočilo za katerega smo se Slovenci borili skozi tisočletje, za svoj obstoj in obstoj vseh okoli nas. Vsa prelita kri, vsi heroji in pesniki, ko so krvaveli in se borili za narodov blagor, vsi ti napori so se spremenili v nič, ko je slovenski vojak konec leta  zapičil kramp v sveto slovensko zemljo na južni meji in začel postavljati  »žiletkasto ograjo«.

Slovenska vlada in parlament sta s tem dejanjem dokončno prestopila prag, ko nista več narodna. V imenu katerega naroda se vse to dogaja? Mi ob Kolpi pa ne želimo biti vrag, mi želimo in smo odločeni živeti tako kot smo doslej – v prijateljstvu in enotnosti s sosedi.

V vsej zgodovini Kostela pomnimo le enkrat večje migracijske premike ljudstva preko reke Kolpe, ko so obkolpski prebivalci bežali pred Turki in se zatekli v varno zavetje kostelskega gradu. Dogajajo se pa dnevne migracije delavcev in kmetov, ki hodijo sem ali tja v službo ali pa na svoja posestva, ki jih imamo na tej ali oni strani Kolpe. v trgovino ali gostilno, ki je najmanjša občina v Sloveniji ne premore in še mnogo kaj drugega.

Nikoli nismo čutili meje. Živeli smo složno ob rekah Čabranki in Kolpi, ki sta nam dajale kruh, vodo, hrano … Ob njiju so se dogajale različne vesele in manj vesele zgodbe, rojevale so se ljubezni, skratka brezbrižno  smo živeli in se družili do leta 1991. Po tem obdobju sta nastali dve samostojni državi in Kolpa naenkrat postala mejna reka. Državi sta na obeh straneh mostov postavili svoje obmejne točke in postavljen je bil dokaj trd mejni režim. Slovenija je postala samostojna, mi na Kolpi pa smo doživeli svojo prvo okupacijo. Sčasoma so se razmere uredile, meja je postajala vse mehkejša in ko smo zaživeli Evropo brez meja, smo dobili ograjo.

ZAKAJ ZAREZAT GLOBOKO RANO V DESTINACIJO, KJER ŽE NARAVNE DANOSTI PREPREČUJEJO KAKRŠNEKOLI MNOŽIČNE MIGRACIJSKE TOKOVE, ZAKAJ UNIČIT LEPOTO NARAVE, KI JI JE EVROPA NEDOLGO TEGA DODELILA LASKAVI NAZIV EVROPSKE DESTINACIJE ODLIČNOSTI, ZAKAJ POVZROČITI SRČNO RANO NARAVI, KI SPADA V NATURO 2000?? ŠE VELIKO VEČ VPRAŠANJ SE PORAJA V NAŠIH RANJENIH DUŠAH, NA KATERE PA OD ODGOVORNIH NE DOBIMO ODGOVORA.

Ravno zato je vzklila civilna iniciativa, ki zavrača takšno ravnanje države in odločno zahteva odstranitev žice s reke Kolpe. Zagnali smo projekt zbiranja podpisov preko elektronskih medijev in fizično in smo zbrali preko 6000 podpisov podpore. Podpisniki v svojih komentarjih kritično ocenjujejo ravnanje naše vlade. Smilijo se jim živali, ki so že in še bodo umrle grozljive smrti na teh žiletkah, kaj šele ljudje. Nekatere bolj osveščene pa skrbi tudi ozadje te nevarne igre, ki vsekakor ni naperjena proti beguncem ampak proti slovenskemu narodu.


Facebook Google+ Twitter
Tudi sam vidim v tem vse drugo, kot zaščito državne meje pred napadom-vdorom migrantov.

Svet je postal en sam lonec, kjer se kuha vse mogoče in je tik pred vreliščem. Na vseh koncih sveta so vojne, kapital spodbuja in financira fašizem in nacizem, nihče se temu več ne upa postaviti po robu. Evropa želi zasužnjiti svoje članice in jih do kraja pokoriti. Uničili so nam kmetijstvo, gospodarstvo, razprodali so vse, kar je bilo kaj vredno.  počasi nas pokoravajo. Z žico so naredili poizkus okupacije, slovenska hlapčevska vlada s Cmerarjem na čelu je popustila v trenutku kljub zagotovilu le tega, da žice pri nas ne bo. Vse reforme, ki jih rinejo naprej ministri s svojimi pomagači nas vse bolj siromašijo in spravljajo v kot. Delavci imamo vse manj pravic in mezde so vse manjše, revščina vse večja.

Še kako se nam kolca po starih časih totalitarizma, nam ki smo ga živeli, ko smo živeli od svojega dela in bili svobodni, ko smo upravljali tovarne , katerih gospodarji smo bili delavci.

Če bomo Slovenci dovolili, da se bo ta naval evropskega osvajanja nadaljeval, potem ni dolgo čas, ko se tu več ne bo slišala slovenska beseda, ker nas bo vse manj in ker nam bo vladal tujec še bolj kot nam vlada danes.

In ravno zato, se bomo prebivalci obkolpskih krajev, člani CI Žica ob Kolpi-Mi smo proti borili do kraja, dokler zadnji košček žiletkaste žice ne zgine iz našega okolja. Vsem, ki ste nas kakorkoli podprli v naših prizadevanjih in v akcijah ki jih bomo še izpeljali, smo hvaležni. Da nismo sami je bilo tudi dokazano na protestnem pohodu ob žici konec leta 2015, ko je skoraj 500 glava množica odločno zahtevala odstranitev žice.

Podpise bomo odnesli na slovensko vlado in v parlament, zahteve pa bomo tudi podprli s protestnim shodom pred parlamentom.

PREŠEREN JE V SVOJEM KRSTU PRI SAVICI NAPOVEDAL, DA BOMO SLOVENCI ENKRAT NAŠLI POT TJA, KJER SI BOMO SAMI KROJILI USODO, PA JE EN ČAS KAZALO NA TO … DANES PA SE NA ŽALOST BOLJ NAGIBAM K VERZU, KI PRAVI: AK PA NAKLONIJO NAM SMRT BOGOVI, MANJ STRAŠNA NOČ JE V ČRNE ZEMLJE KRILI, KOT SO POD SVETLIM SONCEM SUŽNJI DNOVI!

PUNT ! PUNT ! PUNT !

1-10 of 41