PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Zapornikova dilema

objavljeno: 10. mar. 2016 13:02 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. mar. 2016 13:05 ]
Igor Mlakar

,,Če obstaja pot iz tega začaranega kroga, je to pot preko gradnje resnično socialističnega gibanja grajenega na načelih neposredne demokracije. Počasna in trnova pot, na kateri bodo vedno nove ovire reševali vedno novi ljudje, vsi z istim ciljem: zgraditi svet brez izkoriščanja, brez nasilja, brez dolgov!"

 

V šestem stoletju pred našim štetjem so v Atenah, mali mestni državici, sprejeli odločitev, ki je zaznamovala zgodovino. Solon, atenski državnik, zakonodajalec in pesnik, je prišel do spoznanja, da lahko prepreči spopad med vse revnejšim ljudstvom in peščico najbogatejših le tako, da atenska družba odpravi dolgove in prepove zasužnjevanje svojih državljanov. Njegovo vizijo so Atenci sprejeli za svojo. Uklonili so se tudi najbolj premožni, posojilodajalci, in odprava dolgov je zaznamovala začetek razcveta prve znane demokracije. Državljani, ki so po Solonovi reformi postali drug drugemu bolj enaki kot kjerkoli drugje v antičnem svetu, so se bili sposobni upreti Perziji, največji vojaški sili tedanjega časa. Sledil je neverjeten ekonomski, politični in umetnostni razvoj, ki v marsičem še danes zaznamuje ne le zahodno družbo, pač pa dobršen del sodobnega sveta.

Rojstvo demokracije torej označuje odprava dolga.

 


Brez izkoriščanja!

Brez nasilja!

Brez dolgov!

 

Tako enostavno in vendarle tako daljnosežno. V romanu NO MONEY ali TRIJE ANINI ZAKONI, pisatelj Goran Gal razmišlja o mehanizmih, preko katerih bi bilo možno obrniti družbeni razvoj proč od nasilja, izkoriščanja in zasužnjevanja. Kot mnogi drugi, se spopada z bojaznijo, da sprememba skozi demokratični proces ni le izjemno težka, pač pa skorajda nemogoča. Tisti, ki imajo v rokah oblast, imajo tudi moč, da svoj priviligiran položaj branijo z vsemi sredstvi. In na njihovi strani je denar, je državni aparat, so institucije, religije in v njihovih rokah so tudi mediji. Prav tako revolucije ne vidi kot rešitev. Res lahko revolucija v kratkem času premenja vloge in poseže v ustaljene družbene vzorce, a praviloma, so te spremembe plitve. Ljudje se prilagodijo, ne pa tudi spremenijo. V nasilju revolucionarnega boja se pogosto izgubijo prav tiste vrednote, ki vzpodbudijo ljudi k uporu. Še kako res je, da revolucija žre lastne otroke. Zato pisatelj išče tretjo pot. V središče svojega razmišljanja postavi nekaj izjemnih posameznikov. Ljudi, ki se jim zaradi svojih sposobnosti uspe prebiti v srce kapitalističnega sistema. Kot mnogim drugim, ki jih sistem prepozna za koristne, jim je na voljo blišč kapitalistične družbe, a se hkrati tako ali drugače soočijo s steklenim stropom, ki ločuje navadne ljudi od skupine priviligiranih - tiste peščice, ki jim je dovoljeno vse, ki so nad zakoni, ki zakone postavljajo. Pri tem so njegovi junaki dovolj modri, da razumejo ustroj kapitalizma. Vsak izmed njih nosi svojo osebno izkušnjo in spoznanje o globoki krivičnosti sistema. Čeprav so prav vsi po navideznih, od zunaj vsiljenih merilih družbe uspešni, se zavedajo plehkosti tega uspeha in resnične neuspešnosti družbe, ki se odraža skozi vedno večje stiske posameznikov, nasilje v medsebojni odnosih, ogromne razlike, strah in sovraštvo. Njihove usode združi en sam dogodek, smrt upornice Ane in njenih dveh otrok. Posnetek televizijske kamere, ki prikaže njen protestni transparent oblit s krvjo na sprednjem steklu korporacijskega vozila in tri zahteve napisane na transparentu "Brez izkoriščanja - Brez nasilja - Brez dolgov".

Kapitalizma se lotijo preko edinega prostora, ki je zaenkrat še dostopen velikemu številu ljudi, ki je sposoben pritegniti vso njihovo pozornost in jih hkrati vzpodbuditi k razmišljanju. Hkrati pa ta prostor ni nadzorovan na način, kot bi bil nadzorovan medijski prostor, socialna omrežja, politični sistem. Svet so se odločili spremeniti preko računalniške igrice. Zasnovali so navidezni svet v katerem vsak igralec sam ali skupaj z drugimi ustvarja lasten model družbe. Pri tem se igralci učijo drug od drugega in med seboj tekmujejo za čim boljši rezultat. Rezultat pa določa ustreznost trem Aninim zakonom. S poskušanjem se kaj kmalu izkaže, da obstajajo modeli, ki so boljši od vseh že znanih družbenih ureditev, da se da ustvariti družbo, v kateri ni denar tisti, ki je merilo vsega. Ko ljudje ugotovijo, da ne igrajo zgolj igro, pač pa so preko igre skupaj ustvarili ne enega, pač pa vrsto modelov, ki jih je možno prenesti v realnost, je hkrati dosežena tista kritična masa osveščenih in odločnih med seboj sodelujočih posameznikov, ki jo družba potrebuje, da se ideja lahko prelije v življenje.

Zgodba, ki se bere kot napet roman in hkrati spodbudi bralca k razmisleku o viziji drugačnega, boljšega sveta, je le en izmed mnogih poskusov različnih avtorjev, da bi opisali pot in cilj do najbolj zaželenega in hkrati nedosegljivega hrepenenja človeštva - do pravične in solidarne družbe blaginje in miru. Ni naključje, da je pisatelj nekdo, ki je del svojega življenja živel v jugoslovanskem socializmu in prav tako ni naključje, da nekateri glavni junaki njegove zgodbe prihajajo s tega istega področja.

Se bodo bodoče revolucije res dogajale v navideznem svetu? Morda. Po drugi strani pa je danes navidezni svet že veliko bolj nadzorovan od realnega sveta in precej lažje je ugasniti uporabnika kot utišati nadležnega vizionarja.

Ne glede na moč navideznega sveta in povezanosti ljudi preko svetovnega spleta, smo dejansko danes precej bolj oddaljeni drug od drugega kot nekoč. Bolj ali manj anonimni sejalci strahu, prepira, navidezni revolucionarji, pogumni skrivači, preračunljivi manipulanti, prodajalci megle in množica psihopatov ter sociopatov še veliko lažje vpliva na razmišljanje povprečnega uporabnika svetovnega spleta, kot bi to bilo možno v osebnem stiku. Spletni medij je potrebno razumeti kot enega izmed medijev, kot orodje. Bistvo pa je še vedno človek, njegove misli, njegove sposobnosti in njegova dejanja. In človek je tisti, ki za svoje delovanje potrebuje idejo in ki si nabira izkušnje kako to idejo predstaviti drugim, kako jo zagovarjati in kako uresničiti. Verjetno edini vzvod za spremembo sedanjega sistema v smeri, ki ni po volji oblastnikov, je sprememba skozi politični sistem. Če je pri tem možno uporabiti orodja, ki jih ponujajo sodobni mediji, toliko bolje. A v resnici, imajo oblastniki danes prav zaradi teh orodij velikansko prednost. Prednost, da zlahka vsiljujejo svoje miselne vzorce, da prikrojijo zgodovinska dejstva, novice iz lokalnega in globalnega okolja, analize in podatke, prikažejo tisto kar je njim v prid in prikrijejo vse drugo.


V Grčiji je Syriza potrebovala 8 let trdega dela, da je uspela prepričati ljudi, naj ji podelijo upravljanje države. V manj kot enem letu vladanja so nekateri njeni najbolj izpostavljeni politiki sprejeli manire parlamentarne politike in se odrekli radikalnosti svojih prvotnih idej.  Tiste, ki so vztrajali pri prvotnih načelih, so izrinili iz vladajoče stranke in se prepustili lahkotnosti vladanja s podporo mehanizmov neoliberalnega sistema in ne proti njim, kot so prvotno obljubljali. Razlogov za tak preobrat je več. Zagotovo nepripravljenost levice na spopad z vladajočo svetovno finančno aristokracijo in domačimi despoti, predvsem ladjarskim lobijem, ki obvladuje kar 20% svetovne flote tankerjev, pri čemer grško ljudstvo strada. Vendarle pa je po mojem mnenju ključen razlog v tem, da so kot gibanje, ki je bilo v osnovi koalicija zelo različnih levih grupacij, dopustili, da se preobrazijo v klasično stranko s karizmatičnim voditeljem na čelu. Alexsis Tsipras je privlačen voditelj. Zna govoriti, zna nastopati, člani stranke in volivci ga imajo radi. Skorajda neopazno je nekje med vrtenjem po političnem parketu zavrgel svojo radikalnost in prevzel retoriko liberalcev. Ko se je jedro Syrize, intelektualci, aktivisti, radikalni zagovorniki boja proti kapitalizmu, zavedlo, da je Syriza zašla s svoje poti, je bilo prepozno. Bili so obdani z ljudmi, ki si želijo predvsem poslovne priložnosti, ki imajo socialistične reforme in parole revolucije zgolj za besedni okras, v resnici pa jih zanimajo lastni honorarji, lastna slava.

Človek je pač sebično bitje, ki mu nadvse godi hvala, ki si želi slave in ki hlepi po moči.

In Tsipras je vendarle le človek, bolj ali manj enak kot vsak voditelj vsake klasične parlamentarne stranke. Ni jih bilo malo, ki so Tsiprasovo preobrazbo zaznali, jo opazovali in se znašli pred klasično zapornikovo dilemo: naj zaustavijo vzhajajočo politično zvezdo in ga prisilijo, da bo zopet le enak med enakimi, s tem pa tvegajo, da koalicija ne bo zmagala na volitvah, ne bo imela priložnosti za oblikovanje svoje vlade in bo morala še vsaj en mandat iz opozicije napadati kapitalizem. Ali pa naj dopustijo Tsiprasov medijski in politični vzpon v upanju, da bo kot človek kos zahtevni nalogi in mu slava ne bo obrusila radikalnih robov, Syriza pa kljub njegovemu populizmu ne bo postala klasična parlamentarna stranka in bo ohranila notranjo pluralnost, ki je tako značilna za koalicijsko levico. Pluralnost, ki je po eni strani naporna, po drugi strani pa rojeva prav tisto nujno potrebno radikalnost, da se lahko izostrijo ideje, ki vodijo do resničnih demokratičnih reform.

Sedanja grška levica išče novo pot. Zavedajo se, da so na začetku; nekje v letu 2004. Pri tem pa vedo, da parole, ki so bile enkrat zlorabljene, ne bodo več dosegle teh istih ljudi, ki se počutijo oguljufane za spremembe, ki so si jih tako srčno želeli. Kot v filmu Matrica, so zopet na začetku neke nove revolucije, ki je verjetno že vnaprej obsojena, da jo oblastniki zaustavijo s pritiskom na gumb.

Če obstaja pot iz tega začaranega kroga, je to pot preko gradnje resnično socialističnega gibanja grajenega na načelih neposredne demokracije. Počasna in trnova pot, na kateri bodo vedno nove ovire reševali vedno novi ljudje, vsi z istim ciljem: 

ZGRADITI SVET BREZ IZKORIŠČANJA, BREZ NASILJA, BREZ DOLGOV!


Facebook Google+ Twitter