Igor Mlakar
Ko sem se odločal, kaj naj
napišem za tokratno številko Rdečega vetra, sem v mislih premleval številne
teme, ki so v teh dneh zastrle praznični december in ga napolnile s prikrito
tesnobo in strahom. December še nikoli ni deloval tako pusto, prazno in namesto
obračuna s preteklim ter načrtov za prihajajoče leto, tokrat pušča odprta
številna vprašanja, s katerimi se bomo morali kot posamezniki in kot družba
soočiti v letu 2016.
Humanitarna
kriza, ki jo evropske politične elite, vključno s slovensko vlado, obravnavajo
kot vojno stanje, se je sicer nekoliko umaknila s prvih strani, zato pa se
skozi njo razkriva vse globlji družbeni problem, ki je že zdavnaj presegel
dejansko težavnost soočanja družbe s stisko pomoči potrebnih. Namesto
prazničnih lučk in novoletne jelke, je družinam in otrokom na obeh straneh
mejne črte s Hrvaško, oblastniški razred naklonil svetleče jeklo, oblikovano v
srhljivo frontno žico, opremljeno z rezili, ostrimi kot žiletke. Prve žrtve so
divje živali, ki se zapletajo v rezalno žico in umirajo grozovite smrti. Le
vprašanje časa je, ko se bo v svetlečo past, v sneg odete ograje, zapletel otrok,
ki v prešerni igri ne bo pomislil, da gre za nevarno darilo države.
V mesecu decembru smo se v nasprotju z
vsemi normami demokracije, na referendumu odločali o pravici manjšine, da bi ta
bila pred zakonom enaka večini. Ne glede na rezultat, je že sam akt razpisa
referenduma, s katerim se s strani večine želi manjšino potisniti v podrejen
položaj, najava neke nove Slovenije, nove Evrope, v kateri na volitvah zmaguje
skrajna desnica. Socialna demokracija je na svoji novi poti proti politični
sredini, že davno prešla namišljeno črto, ki loči levo od desnega in se v
neoliberalnem objemu zlivajo s politično desnico. Razočarane množice se, kot
pred največjo svetovno morijo v drugi svetovni vojni, ponovno obračajo k
skrajno desnemu populizmu. Evropske demokracije se zato druga za drugo ovijajo
v črno.
Pa vendarle se mi zdi razmislek o
izgubljenih volitvah onkraj Atlantika v tem trenutku bolj primerna tema za ta
prispevek. Oddaljenost akterjev in hkrati bližina zgodbe, namreč omogoča
razmislek o strukturi in metodah socialističnega boja. Venezuela je bila
država, kjer se je pod vodstvom karizmatičnega Huga Chaveza zadnjih 17 let
odvijal poskus socialistične družbene prenove. Poskus v katerem se je
nacionaliziralo naftne prihodke in se jih izkoristilo za dvig življenjske ravni
najrevnejših, za izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Le dobri dve leti po
njegovi smrti, so socialisti izgubili volitve, ljudstvo pa je z dvotretjinsko
večino podprlo kandidata desnice Caprilesa in njegovo stranko MUD.
Kaj je
v resnici šlo narobe?
Res
je, da je bil pritisk tujine gromozanski. Venezuela je bila deležna gospodarske
blokade, v zadnjih letih ji je padanje cen nafte onemogočilo, da z zaslužki še
naprej vzpodbuja socialne ukrepe in dviguje življenjski standard. Res je tudi,
da je nekdanji vladajoči razred v svojih rokah obdržal ključne vzvode
gospodarstva in trgovine ter namenoma blokiral proizvodno-trgovsko verigo, kar
je povzročalo pomanjkanje osnovnih potrebščin in prispevalo k inflaciji. In
tudi je res, da se državni mediji niso uspeli kosati z zasebnimi in tujimi
mediji. Mediji pa ustvarjajo razpoloženje. Mediji ustvarjajo tudi primerjavo
med prej in sedaj in predvsem ustvarjajo želje ter upe za prihodnost – sanje, s
katerimi ljudje začnejo primerjati realnost.
Vzporednice
s padcem socializma v nekdanji skupni državi se ponujajo same od sebe. Genezo
vzpona, razvoja in nato propada socializma gre v obeh primerih, in mnogih
podobnih, iskati v kultu osebnosti. Močna, karizmatična osebnost, ki stopi na
čelo socialističnega gibanja in za preproste ljudi uteleša njihovo željo po
boljšem življenju, daje izrazito prednost ljudskemu gibanju v spopadu z
vladajočo manjšino, ki obvladuje družbene sisteme in kapitalske tokove. Prav
tako je pomen karizmatičnega voditelja za uveljavitev reform izjemno velik. Po
drugi strani pa karizmatična osebnost, ko enkrat pridobi preveč politične moči
in postane avtokrat, okoli sebe ustvari ustvarjalni in kritični primanjkljaj.
Na vrhuncu svoje moči od sebe odvrne marsikoga, katerega močna volja in
izdelano stališče, za avtokrata predstavlja grožnjo, tekmeca. Čas pa je
nepopustljiv nasprotnik in bolj kot slabi življenjska moč voditelja, bolj
začnejo v ta prazen prostor vstopati ljudje, ki mu kot osebnosti niso kos, so
pa zato uslužni, ubogljivi in sledijo agendi, ki je predvsem njihova osebna. Za
takšnim voditeljem praviloma ostane politični in birokratski aparat brez
vizije, brez sposobnosti odločanja in s kopico ljudi na najpomembnejših
položajih, ki so se že davno odrekli vrednotam ideje ter ciljem reforme, ki naj
bi jo zastopali.
V primeru Venezuele so odgovor vladajoči
stranki dali ravno tisti ljudje, ki so bili nekdaj močna opora chavističnemu
gibanju, srednji in najrevnejši sloj. Poleg vse slabših življenjskih pogojev,
so najbolj kritični do politične korupcije in kriminala. Zaznava visoke, sicer
težko objektivno merljive, stopnje politične korupcije in po drugi strani
visoka stopnja kriminalitete, sta dva pokazatelja, da je namesto preko
upravnega in pravnega sistema, družba obvladovana s strani vplivnih mrež, ki se
pletejo med politiko, gospodarstvom in kapitalom. Mreže, ki delujejo prikrito
in v ozadju dokler je na čelu države avtoritaren voditelj, se po njegovem
odhodu nemudoma razbohotijo in si prilastijo ključne dele družbe. Od socialistične
reforme v tem primeru ostane bore malo. Le osamljeni idealisti in pa socialni
sistem, ki se trudi gasiti vse večje nezadovoljstvo ljudi. Ob močni opoziciji,
ki v svojih rokah še vedno drži vzvode kapitala in ima podporo v globalnem
kapitalističnem sistemu, je Chavezova zapuščina v naprej obsojena vsaj na
začasen zaton, rezultati doseženi v času družbenih reform pa postanejo plen
"privatizatorjev".
Kaj je torej alternativa?

Kapitalizem kot alternativo vsiljuje
parlamentarno demokracijo, kjer brezosebne upravne, finančne in gospodarske
birokracije vodijo in usmerjajo vse družbene procese, politični voditelji pa
skrbijo za protokol in občasno s populističnimi bravurami ali osebnimi škandali
popestrijo medijsko sivino. Del tega protokola so občasne volitve, ki vsebinsko
ne odstopajo prav dosti od popularnih resničnostnih oddaj. Večinski pripadnik
družbe, se pravi potrošnik, ne razmišlja in se v resnici na nobeni stopnji ne
vključuje v politično odločanje. Stopnja odtujenosti potrošnika od aktivnega
državljanstva je tolikšna, da je ameriški politolog Sheldon Wolin za politični
sistem zahodnih demokracij skoval nov izraz – obrnjeni totalitarizem.
Gre za
družbeni sistem, kjer se kot apolitično prikazuje vse, od gospodarstva do
družbeno angažiranih organizacij in pobud. Hkrati pa elite iz ozadja odločajo o
vsaki količkaj pomembni temi, od tega kdo bo zasedel neko javno funkcijo, do
tega kdo bo pridobil nek posel. Skratka, prav vse se zgodi skozi politiko,
hkrati pa se nič od tega, razen protokola in volitev, ne sme prikazovati kot
politično motivirano.
Ima torej socializem
ustreznejši odgovor?
Ima.
Vendar mora ta odgovor poiskati v sami ideji socializma, ki temelji na
kolektivizmu, na vključenosti posameznikov skozi celoten proces družbenega
odločanja. Socializem brez neposredne
demokracije v resnici ne more obstati. Neposredne demokracije pa se ne da
vzpostaviti, dokler družbo vodijo karizmatični voditelji s prevelikim vplivom
na delovanje družbenih sistemov. Zatorej mora socializem že v svojem temelju,
torej na ravni zasnove družbenega gibanja, opraviti z ambicijami posameznikov
po absolutni prevladi. Še posebej v obdobju vzpostavljanja socialističnega
gibanja, želi obstoječi vladajoči razred za sogovornika dobiti posameznika.
Najprej zato, ker je lažje obvladati posameznika kot celotno skupino. Pa tudi
zato, ker obstajajo mehanizmi, kako posameznika tako ali drugače odtujiti od
množice privržencev in ga vpeljati v dobro utečeno kolesje vladajoče strukture.
Socializem
kot družbeno gibanje se more zavestno odreči bližnjic, ki jih ponuja omejen
uspeh na volitvah in se upreti skominom po oblikovanju vladnih koalicij s
klasičnimi strankami. Tudi ne sme biti cilj vztrajanje pri nekajodstotni
podpori, ki eliti gibanja omogoča preživetje na parlamentarnem parketu. To
enostavno ni vredno truda, ki ga morajo aktivisti vložiti v družbeni preobrat,
da se kljub medijski blokadi in vseprisotnem strašenju pred idejo socializma,
prvič pridobi omembe vredno podporo ljudi in vsaj skromen delež javnega
medijskega prostora. Vladajoče elite vlagajo ogromno sredstev in napora, da
ljudem odtujijo politično odločanje. Ideje o široki participaciji pri
odločanju, odgovornosti in delitvi ustvarjenega, pa odrivajo v polje
nesprejemljivega in nedosegljivega. Klasične parlamentarne stranke, tudi, če
zagovarjajo ideje, ki so lastne levici, so v resnici hierarhično organizirane
in avtokratsko vodene in so del obstoječega sistema parlamentarne demokracije
oziroma del sistema, ki po novem sliši na obrnjeni totalitarizem. Seveda to ne
pomeni, da ni možno sodelovanje s katero izmed njih, vendar zgolj na posameznih
projektih, nikakor pa ne sme priti do združevanja programskih in
organizacijskih izhodišč. Gibanje se prav tako ne sme odreči aktivizmu in
nikakor ne sme dovoliti, da se najbolj aktivni člani odtujijo od svojega
lokalnega okolja. Cilj gibanja mora biti opolnomočenje posameznika za aktivno
državljanstvo. Kajti le z dovolj širokim jedrom avtonomnih posameznikov, ki
zavestno podpirajo socialistične ideje in v medsebojnem sodelovanju iščejo
načine, kako te ideje uresničiti v praksi, lahko pride do resnične družbene
prenove.
Levica,
ki se ni sposobna kadarkoli odpovedati svojim voditeljem in ki ni sposobna
vgraditi mehanizmov, ki zagotavljajo rotacijo na položajih znotraj
organizacije, enostavno ni zrela, da to isto vzpostavi na ravni celotne družbe.
Brez omejevanja moči posameznika, pa se vsaka levica prej ali slej spremeni v
avtokracijo ali v najboljšem primeru v oligarhijo in s tem družbi ponudi le
nekoliko drugačen družbeni model kot nam ga sicer ponujajo gospodarji novega
svetovnega reda.
Kaj nam torej prinaša volilni rezultat v Venezueli? Najbrž višje cene
nafte. |