Humanitarna kriza, ki jo evropske politične elite, vključno s slovensko vlado, obravnavajo kot vojno stanje, se je sicer nekoliko umaknila s prvih strani, zato pa se skozi njo razkriva vse globlji družbeni problem, ki je že zdavnaj presegel dejansko težavnost soočanja družbe s stisko pomoči potrebnih. Namesto prazničnih lučk in novoletne jelke, je družinam in otrokom na obeh straneh mejne črte s Hrvaško, oblastniški razred naklonil svetleče jeklo, oblikovano v srhljivo frontno žico, opremljeno z rezili, ostrimi kot žiletke. Prve žrtve so divje živali, ki se zapletajo v rezalno žico in umirajo grozovite smrti. Le vprašanje časa je, ko se bo v svetlečo past, v sneg odete ograje, zapletel otrok, ki v prešerni igri ne bo pomislil, da gre za nevarno darilo države.

V mesecu decembru smo se v nasprotju z vsemi normami demokracije, na referendumu odločali o pravici manjšine, da bi ta bila pred zakonom enaka večini. Ne glede na rezultat, je že sam akt razpisa referenduma, s katerim se s strani večine želi manjšino potisniti v podrejen položaj, najava neke nove Slovenije, nove Evrope, v kateri na volitvah zmaguje skrajna desnica. Socialna demokracija je na svoji novi poti proti politični sredini, že davno prešla namišljeno črto, ki loči levo od desnega in se v neoliberalnem objemu zlivajo s politično desnico. Razočarane množice se, kot pred največjo svetovno morijo v drugi svetovni vojni, ponovno obračajo k skrajno desnemu populizmu. Evropske demokracije se zato druga za drugo ovijajo v črno.

Pa vendarle se mi zdi razmislek o izgubljenih volitvah onkraj Atlantika v tem trenutku bolj primerna tema za ta prispevek. Oddaljenost akterjev in hkrati bližina zgodbe, namreč omogoča razmislek o strukturi in metodah socialističnega boja. Venezuela je bila država, kjer se je pod vodstvom karizmatičnega Huga Chaveza zadnjih 17 let odvijal poskus socialistične družbene prenove. Poskus v katerem se je nacionaliziralo naftne prihodke in se jih izkoristilo za dvig življenjske ravni najrevnejših, za izobraževanje in zdravstveno oskrbo. Le dobri dve leti po njegovi smrti, so socialisti izgubili volitve, ljudstvo pa je z dvotretjinsko večino podprlo kandidata desnice Caprilesa in njegovo stranko MUD.

Kaj je v resnici šlo narobe?

Res je, da je bil pritisk tujine gromozanski. Venezuela je bila deležna gospodarske blokade, v zadnjih letih ji je padanje cen nafte onemogočilo, da z zaslužki še naprej vzpodbuja socialne ukrepe in dviguje življenjski standard. Res je tudi, da je nekdanji vladajoči razred v svojih rokah obdržal ključne vzvode gospodarstva in trgovine ter namenoma blokiral proizvodno-trgovsko verigo, kar je povzročalo pomanjkanje osnovnih potrebščin in prispevalo k inflaciji. In tudi je res, da se državni mediji niso uspeli kosati z zasebnimi in tujimi mediji. Mediji pa ustvarjajo razpoloženje. Mediji ustvarjajo tudi primerjavo med prej in sedaj in predvsem ustvarjajo želje ter upe za prihodnost – sanje, s katerimi ljudje začnejo primerjati realnost.

     Vzporednice s padcem socializma v nekdanji skupni državi se ponujajo same od sebe. Genezo vzpona, razvoja in nato propada socializma gre v obeh primerih, in mnogih podobnih, iskati v kultu osebnosti. Močna, karizmatična osebnost, ki stopi na čelo socialističnega gibanja in za preproste ljudi uteleša njihovo željo po boljšem življenju, daje izrazito prednost ljudskemu gibanju v spopadu z vladajočo manjšino, ki obvladuje družbene sisteme in kapitalske tokove. Prav tako je pomen karizmatičnega voditelja za uveljavitev reform izjemno velik. Po drugi strani pa karizmatična osebnost, ko enkrat pridobi preveč politične moči in postane avtokrat, okoli sebe ustvari ustvarjalni in kritični primanjkljaj. Na vrhuncu svoje moči od sebe odvrne marsikoga, katerega močna volja in izdelano stališče, za avtokrata predstavlja grožnjo, tekmeca. Čas pa je nepopustljiv nasprotnik in bolj kot slabi življenjska moč voditelja, bolj začnejo v ta prazen prostor vstopati ljudje, ki mu kot osebnosti niso kos, so pa zato uslužni, ubogljivi in sledijo agendi, ki je predvsem njihova osebna. Za takšnim voditeljem praviloma ostane politični in birokratski aparat brez vizije, brez sposobnosti odločanja in s kopico ljudi na najpomembnejših položajih, ki so se že davno odrekli vrednotam ideje ter ciljem reforme, ki naj bi jo zastopali.

     V primeru Venezuele so odgovor vladajoči stranki dali ravno tisti ljudje, ki so bili nekdaj močna opora chavističnemu gibanju, srednji in najrevnejši sloj. Poleg vse slabših življenjskih pogojev, so najbolj kritični do politične korupcije in kriminala. Zaznava visoke, sicer težko objektivno merljive, stopnje politične korupcije in po drugi strani visoka stopnja kriminalitete, sta dva pokazatelja, da je namesto preko upravnega in pravnega sistema, družba obvladovana s strani vplivnih mrež, ki se pletejo med politiko, gospodarstvom in kapitalom. Mreže, ki delujejo prikrito in v ozadju dokler je na čelu države avtoritaren voditelj, se po njegovem odhodu nemudoma razbohotijo in si prilastijo ključne dele družbe. Od socialistične reforme v tem primeru ostane bore malo. Le osamljeni idealisti in pa socialni sistem, ki se trudi gasiti vse večje nezadovoljstvo ljudi. Ob močni opoziciji, ki v svojih rokah še vedno drži vzvode kapitala in ima podporo v globalnem kapitalističnem sistemu, je Chavezova zapuščina v naprej obsojena vsaj na začasen zaton, rezultati doseženi v času družbenih reform pa postanejo plen "privatizatorjev".

Kaj je torej alternativa?

 Kapitalizem kot alternativo vsiljuje parlamentarno demokracijo, kjer brezosebne upravne, finančne in gospodarske birokracije vodijo in usmerjajo vse družbene procese, politični voditelji pa skrbijo za protokol in občasno s populističnimi bravurami ali osebnimi škandali popestrijo medijsko sivino. Del tega protokola so občasne volitve, ki vsebinsko ne odstopajo prav dosti od popularnih resničnostnih oddaj. Večinski pripadnik družbe, se pravi potrošnik, ne razmišlja in se v resnici na nobeni stopnji ne vključuje v politično odločanje. Stopnja odtujenosti potrošnika od aktivnega državljanstva je tolikšna, da je ameriški politolog Sheldon Wolin za politični sistem zahodnih demokracij skoval nov izraz – obrnjeni totalitarizem. 

Gre za družbeni sistem, kjer se kot apolitično prikazuje vse, od gospodarstva do družbeno angažiranih organizacij in pobud. Hkrati pa elite iz ozadja odločajo o vsaki količkaj pomembni temi, od tega kdo bo zasedel neko javno funkcijo, do tega kdo bo pridobil nek posel. Skratka, prav vse se zgodi skozi politiko, hkrati pa se nič od tega, razen protokola in volitev, ne sme prikazovati kot politično motivirano.

Ima torej socializem ustreznejši odgovor?

Ima. Vendar mora ta odgovor poiskati v sami ideji socializma, ki temelji na kolektivizmu, na vključenosti posameznikov skozi celoten proces družbenega odločanja.  Socializem brez neposredne demokracije v resnici ne more obstati. Neposredne demokracije pa se ne da vzpostaviti, dokler družbo vodijo karizmatični voditelji s prevelikim vplivom na delovanje družbenih sistemov. Zatorej mora socializem že v svojem temelju, torej na ravni zasnove družbenega gibanja, opraviti z ambicijami posameznikov po absolutni prevladi. Še posebej v obdobju vzpostavljanja socialističnega gibanja, želi obstoječi vladajoči razred za sogovornika dobiti posameznika. Najprej zato, ker je lažje obvladati posameznika kot celotno skupino. Pa tudi zato, ker obstajajo mehanizmi, kako posameznika tako ali drugače odtujiti od množice privržencev in ga vpeljati v dobro utečeno kolesje vladajoče strukture.

Socializem kot družbeno gibanje se more zavestno odreči bližnjic, ki jih ponuja omejen uspeh na volitvah in se upreti skominom po oblikovanju vladnih koalicij s klasičnimi strankami. Tudi ne sme biti cilj vztrajanje pri nekajodstotni podpori, ki eliti gibanja omogoča preživetje na parlamentarnem parketu. To enostavno ni vredno truda, ki ga morajo aktivisti vložiti v družbeni preobrat, da se kljub medijski blokadi in vseprisotnem strašenju pred idejo socializma, prvič pridobi omembe vredno podporo ljudi in vsaj skromen delež javnega medijskega prostora. Vladajoče elite vlagajo ogromno sredstev in napora, da ljudem odtujijo politično odločanje. Ideje o široki participaciji pri odločanju, odgovornosti in delitvi ustvarjenega, pa odrivajo v polje nesprejemljivega in nedosegljivega. Klasične parlamentarne stranke, tudi, če zagovarjajo ideje, ki so lastne levici, so v resnici hierarhično organizirane in avtokratsko vodene in so del obstoječega sistema parlamentarne demokracije oziroma del sistema, ki po novem sliši na obrnjeni totalitarizem. Seveda to ne pomeni, da ni možno sodelovanje s katero izmed njih, vendar zgolj na posameznih projektih, nikakor pa ne sme priti do združevanja programskih in organizacijskih izhodišč. Gibanje se prav tako ne sme odreči aktivizmu in nikakor ne sme dovoliti, da se najbolj aktivni člani odtujijo od svojega lokalnega okolja. Cilj gibanja mora biti opolnomočenje posameznika za aktivno državljanstvo. Kajti le z dovolj širokim jedrom avtonomnih posameznikov, ki zavestno podpirajo socialistične ideje in v medsebojnem sodelovanju iščejo načine, kako te ideje uresničiti v praksi, lahko pride do resnične družbene prenove.

Levica, ki se ni sposobna kadarkoli odpovedati svojim voditeljem in ki ni sposobna vgraditi mehanizmov, ki zagotavljajo rotacijo na položajih znotraj organizacije, enostavno ni zrela, da to isto vzpostavi na ravni celotne družbe. Brez omejevanja moči posameznika, pa se vsaka levica prej ali slej spremeni v avtokracijo ali v najboljšem primeru v oligarhijo in s tem družbi ponudi le nekoliko drugačen družbeni model kot nam ga sicer ponujajo gospodarji novega svetovnega reda.