PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Saher in mi

objavljeno: 1. nov. 2015 12:32 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 1. nov. 2015 12:39 ]

Igor Mlakar

fotografije: Adis Imamović - Piksi


"Ksenofobíja označuje sovraštvo do tujcev in vsega, kar je tuje. Gre za vrsto fobije, pri kateri se kaže pretiran strah pred
tujci. Beseda ksenofobija izhaja iz grščine - »xenos« pomeni tujec, »phobos« pa pomeni strah. Pojem ksenofobija se največkrat uporablja za opisovanje strahu in nenaklonjenosti do tujcev, ali v splošnem, za ljudi drugačne od samega sebe. Beseda »tuj« danes označuje nekaj nenavadnega, močno drugačnega od tistega, na kar smo navajeni. Ima enak pomen kot beseda »čuden«." 

(povzeto na naslovu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ksenofobija)

Odnos do tujcev je odraz stanja v družbi. Nič nenavadnega ni, če se ljudje nanje odzivamo s strahom in nezaupanjem. To je vtisnjeno globoko v naš plemenski spomin. Po drugi strani pa je prav tako globoko v naše gene vraščena želja po drugačnem, vznemirljivem, novem. To kar smo, smo po zaslugi neprestanih selitev, srečevanj in izmenjave prepričanj, znanj in ne nazadnje je vsak izmed nas plod neštetih generacij tujcev in tujk, ki so se srečali nekoč in nekje v zgodovini in prostoru. Česa nas je torej v resnici strah, ko se soočamo z nedoločenim številom ubežnikov, ki se pred vojno, nasiljem in pomanjkanjem selijo v kraje, kjer si obetajo boljše življenje? Mar res ti ljudje niso pravi begunci kot trdijo nekateri? So med njimi teroristi? Gre v resnici za islamizacijo Evrope? Nam bodo številni begunci prevzeli delovna mesta, nas izselili iz naših domov, posilili evropske žene in zanetili vojno v Evropi?


Saher. Preševo, oktober 2015
           (foto: Piksi)


Kdo so torej ti begunci in koliko jih je?

Večina beguncev, ki se danes drenjajo na vratih Evrope, prihaja iz Sirije. Sirija je bila do pred nekaj leti mirna, stabilna država, s sekularno oblastjo in relativno visokim življenjskim standardom. Pred izbruhom vojne v letu 2011 je bila Sirija v marsičem podobna evropskim državam. Javno šolstvo je zaslužno za relativno visoko, skoraj 90% pismenost, le nekaj višjo pri moških kot pri ženskah. Prav tako pretežno javni zdravstveni sistem jim je zagotavljal pričakovano življenjsko dobo kakršna je v razvitih državah. Za zahodno finančno aristokracijo je bila Sirija problematična predvsem zato, ker ji je bil onemogočen dostop do bogatih naravnih virov, predvsem bogatih zalog nafte. Prav tako pa je bila Sirija ena redkih držav, ki se ni pustila ujeti v kreditno past in je v letu 2005 v dobršni meri poplačala svoje zunanje dolgove, pri čemer od leta 2012 Mednarodnemu denarnemu skladu ni dolžna niti centa. Destabilizacija regije od Afganistana do Tunizije pa je po preverjenem scenariju zajela tudi Sirijo. ZDA so jo uvrstile med t.i. teroristične države, pri čemer je bil edini greh Sirije ta, da je ohranjala prijateljstvo z Iranom, Rusijo in Kitajsko, ni pa dovolj široko odprla vrat zahodnemu kapitalu in pa seveda, kot vojaško dokaj močna arabska država, je predstavljala grožnjo Izraelu. Gospodarska blokada s strani zahoda, ki je zahteval menjavo oblasti ter globoko zakoreninjeno nasprotje med večinskimi suniti in vladajočimi alaviti, je v letu 2011 sprožilo vojno. Vojno, ki jo izdatno podpirajo ZDA s svojimi zavezniki, pri čemer zahod podpira prozahodne skupine upornikov, njihovi arabski zavezniki iz Saudske Arabije in drugih bogatih zalivskih držav pa podpirajo skrajne islamske skupine sunitov. Iran, Rusija in Kitajska podpirajo vladne sile, ki so jih v začetku spopadov predstavljali predvsem pripadniki alavitske veje islama v zavezništvu s kristjani (10% celotnega prebivalstva), bolj kot se stopnjuje nasilje pa na stran vladnih sil stopajo Druzi, Kurdi in celo večinsko sunitsko prebivalstvo, ki so prav tako tarča vse bolj nasilnih islamistov. Vse več bojevnikov na strani upornikov tako v državo prihaja iz tujine. Po zadnjih podatkih naj bi večino uporniške vojske sestavljali plačanci iz drugih držav. Prihajajo tudi iz Evrope.

Posledica vojne je poleg številnih žrtev in razrušenih mest tudi množica razseljenih oseb. Od 22 milijonov prebivalcev po podatkih iz leta 2011, jih je danes približno 12 milijonov razseljenih. Skoraj 8 milijonov jih je razseljenih znotraj Sirije. Večina teh se je zatekla na ozemlje, ki ga nadzorujejo vladne sile. Skoraj 2 milijona jih je pribežalo v Turčijo, še dva milijona pa v druge sosednje države Libanon, Jordanijo, Irak in Egipt. Del teh beguncev poskuša priti v Evropo. Doslej je v štirih letih vojne za azil v državah EU zaprosilo manj kot 350.000 Sirijcev. Vključno s tistimi, ki se še odpravljajo proti Evropi, to predstavlja manj kot 3% vseh razseljenih oseb. Delež muslimanskega prebivalstva v Evropi se ne bi bistveno povečal, tudi če bi večina beguncev iz sosednjih držav dejansko prišla v Evropo.

In kdo so ljudje, ki so doslej vstopili v Slovenijo? V Slovenijo je doslej prišlo okoli 3.600 beguncev. Večina iz Sirije, nekaj iz drugih držav, Afganistana, Iraka, ki so bile prav tako žrtev vojne za nadzor nad naravnimi viri. Nekaj je bilo tudi ekonomskih migrantov, ki v Evropi iščejo priložnost za zaslužek. Podobno, kot so v preteklosti in žal danes zopet, tisoči Slovencev iskali zaslužek v ZDA, Avstraliji, Južni Ameriki, Nemčiji in drugje po svetu. Največ beguncev je v Slovenijo prišlo v petek, 18. septembra, in sicer skoraj 1.300, ter nato v ponedeljek 21. septembra še nekaj več kot tisoč. Le okoli 30 beguncev, večina iz Iraka, se je odločila začasno ostati v Sloveniji in so zaprosili za azil. Za primerjavo, v letošnjem avgustu je samo preko mejnega prehoda Obrežje dnevno prestopilo 62.530 oseb, kar je 20-krat več od števila beguncev, ki so prečkali Slovenijo v enem tednu.

 

Aktivista Adis in Diana z otroci v zasilni kuhinji. Preševo, oktober 2015 
(foto: Piksi) 

Da so med begunci otroci in ženske ni dvoma. Prav tako ni dvoma, da je veliko moških. Na nevarno in težko pot gredo tisti, ki zase domnevajo, da imajo več možnosti, da se znajdejo v tuji državi, da dobijo delo in pripravijo vse potrebno za prihod družine. Nemalokrat družine zberejo vse svoje premoženje in ga zaupajo izbranemu članu, da bi jim ta odprl pot na varno. Podobno se je dogajalo med vojnami na področju bivše skupne države. Družine so ostajale bodisi v sosednjih državah, tudi v Sloveniji, moški pa so nadaljevali pot v Nemčijo, Švedsko in drugam, kjer so poskušali ustvariti pogoje, da so lahko k njim prišle družine. Slovenija je tedaj gostila preko 72.000 beguncev, iskalcev azila, s področja Bosne in Hercegovine. Nekateri so ostali, se vključili v okolje, pomagali pri razvoju mlade države. Še več jih je odšlo naprej. Večina se jih je po koncu vojne vrnila na svoje domove. Slovenija se je tedaj izkazala kot gostoljubna država. Zmogli smo premagati ksenofobijo in zavrnili smo nacionaliste, ki so tudi tedaj napovedovali islamizacijo Slovenije. Ta se ni zgodila.

Zakaj je danes drugače? Se nam ljudje, ki prihajajo, zdijo bolj tuji? Ne razumemo njihovega jezika? Se nam zdi okolje iz katerega prihajajo še bolj tuje? Pa vendarle prihajajo večinoma tisti, ki znajo angleško, francosko ali nemško. Večina jih je nedavno živela zelo podobno kot mi, hodila v službo, šolo, uporabljala internet, igrala iste igre, gledala iste filme. Najbolj popularen šport v Siriji je bil nogomet. Enako kot v Sloveniji. Enako kot drugje v Evropi. V resnici je drugačna naša družba. Če smo pred dvema desetletjema živeli v prepričanju, da se nam obeta gospodarski napredek, rast življenjskega standarda, če smo verjeli v lastno sposobnost in bili optimistični, smo danes zagrenjeni kot posamezniki in kot družba. Rast in razvoj sta se izkazala za utvaro skozi katero so nas zvijačni posamezniki s podporo politike in mednarodne finančne aristokracije oropali družbenega premoženja in lastnih prihrankov. Evropska unija se je izkazala za prevaro v kateri toge in tuje birokratske strukture služijo korporacijam in nikakor ne prebivalcem Evrope, kot smo si ob vstopu vanjo obetali. Javne storitve so vse bolj na udaru privatizacijskega pohlepa, razlike med ljudmi vsak dan večje, brezposelnost in brezizhodnost pa ubijata upanje v ljudeh. V takšnih razmerah se strah hitro sprevrže v jezo ta pa v sovraštvo. In v družbi v kateri se do te mere razvijeta jeza in sovraštvo, se najdejo tudi takšni, ki za lastno korist poiščejo grešnega kozla in nanj naščuvajo ljudi. Tokrat so si izbrali begunce. V podobnih razmerah gospodarske krize pred drugo svetovno vojno, so bili v tej vlogi Židje. Še vedno niso zaceljene vse rane, ki jih je to obdobje odprlo po vsem svetu. Bomo tokrat bolj modri?

Drugačna je tudi država. Če so tedaj institucije poskušale Evropi pokazati svoj lep obraz, so sedaj v vlogi poslušnih izvrševalcev bruseljskih dekretov. In kot že večkrat doslej, v tej vlogi so slovenski oblastniki kot po pravilu bolj papeški od papeža, bolj uslužni do gospodarja kot dunajski lakaji. Slovenska vlada se hvali, da brani Šengensko mejo ob tem, ko je ukrepala zmedeno, neodločno in s pretirano uporabo sile. Ne le, da so konec septembra popolnoma zgrešili v oceni položaja na meji, neustrezno so poskrbeli celo za policiste, ki so jih poslali na mejo. Namesto, da bi beguncem omogočili takojšen sprejem in namestitev, jim zagotovili streho nad glavo in topel obrok, potem pa bi jih seznanili z azilnimi postopki, ki veljajo v EU in jih bodisi nastanili v azilnih centrih ali pa jih napotili v sosednjo Avstrijo, so jih zaustavili s kordonom premraženih, lačnih in razdraženih, do zob oboroženih policistov. Namesto strokovne obravnave, so jih obravnavali s silo. Begunci so se odzvali kot na vseh mejah, kjer so jih ustavljali poprej. Pot so si poskušali utreti z lastnimi telesi. Ko je popustila sila s strani države, je popustila tudi napetost med begunci. Nadaljnja obravnava je bila za spoznanje bolj strokovna in če so prvi dan namesto države v resnici za begunce na meji skrbeli zgolj aktivisti in prostovoljci, so naslednji dan na pomoč priskočile tudi humanitarne organizacije. Razmere so se do ponedeljka povsem umirile in le upamo lahko, da bodo ob prihodu naslednje večje skupine državni organi opravili svoje delo z vso potrebno človeškostjo in strokovnostjo.

In medtem, ko je vlada z vso birokratsko brutalnostjo uporabljala represijo tam, kjer bi država morala nastopiti s strokovnimi službami za sprejem in oskrbo pomoči potrebnih ljudi, ter s prikazovanjem dejanskega stanja miriti od nepreverjenih, zlaganih in pretiranih novic razburjeno javnost, so prenekateri mediji prislonili svoj lonček senzacionalizma. Vodilni mediji so z izjemo nekaterih komentatorjev slikali najbolj neverjetne in najbolj črne napovedi in mnogi to počnejo še danes. Ni malo medijev, ki so drug od drugega kopirali slike in komentarje, ki so se vsi po vrsti izkazali za desničarsko propagando, za "novice", ki so bile bodisi popolnoma zlagane ali pa prirejene iz nekega drugega časa in prostora.


Šotor aktivistov v katerem poskrbijo, da se otroci vsaj za trenutek počutijo kot otroci. Preševo, oktober 2015 
(foto: Piksi) 

Proti begunska propaganda pa je v resnici usmerjena proti nam vsem. Medtem, ko se na popolnoma napačen način ukvarjamo z resničnimi problemi teh ljudi, pozabljamo, da smo na udaru tudi mi sami. Pa nismo ogroženi zaradi muslimanov niti zaradi kristjanov, ki množično zapuščajo Sirijo. Naš nasprotnik je neoliberalizem, katerega protagonisti so v prvi vrsti odgovorni za položaj v Siriji in na drugih kriznih žariščih bližnjega vzhoda, pa tudi za to, da je danes v Sloveniji na robu revščine šestina prebivalstva in da je preko stotisoče brezposelnih. Dejansko bi se morali soočiti z družbenim sistemom, ki je vse bolj naravnan za izbrano peščico, množice, ki so to družbo ustvarjale, pa so vse revnejše. Kot Nemcev pred mnogimi leti nacistično sovraštvo do Židov ni rešilo iz gospodarske krize, pač pa odločitev za nacizem pogubila celotno družbo, tako tudi našo družbo iz stiske ne bosta rešila ne nacionalizem in ne fašizem, ki sta oba produkt novodobnega kapitalizma, pač pa nova družbena pogodba, ki bo k ponovnemu ustvarjanju družbene blaginje pritegnila vse ljudi, ki si želijo bivati na tem prostoru.

Facebook Google+ Twitter