PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

PUNTAM SE

objavljeno: 29. sep. 2014 12:16 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 30. sep. 2014 11:06 ]
Prepričana sem, da se moramo puntati proti velikim krivicam, ki se nam godijo vsak dan. Proti temu, da kradejo in razprodajajo naše premoženje. Da nam vladajo pravnomočno obsojeni osebki. Da kljub plači ljudje ne morejo preživeti. Da kljub besedičenju o socialni državi o njej ni ne duha ne sluha. Da o pravni državi sploh ni več vredno izgubljati besed. Puntati pa se je treba tudi na mikroravni, vsak zase za krivice, ki bolijo vsakega posameznika. Tam smo lahko zelo učinkoviti, ker se borimo zase in za svoje pravice. S tem posredno pomagamo tudi drugim, da se opogumijo in se postavijo zase. In morda tako spremenimo kak delček sveta.

Sama se v zadnjem času puntam na dveh frontah. Na področju zdravstva in v službi. Glede zdravnikov upam, da bodo začeli paciente obravnavati korektno in spoštljivo, v službi pa želim, da bi se prenehale krivice, izkoriščanje in mobing. Kakšen bo uspeh na teh dveh frontah, nimam pojma. Vem pa, da če bom tiho, bom imela sama pred sabo slabo vest.

Najprej o zelo zanimivi izkušnji pri zdravniku. Pridem k specialistu zaradi krčnih žil in tankih žilnih sten. Zdravnik pravi, da sem premlada za take težave, da ker ne kadim in ne pijem (preveč, bwahahaha) in kolikor toliko pazim na "papico" in se redno gibljem, nisem v rizični skupini. Nato veli, naj si slečem hlače. Rade volje to storim, ošvrkne moje spodnje okončine in reče: Kar se nas tiče, ste popolnoma zdravi. Na svidenje. Ko sem pobrala čeljust in zrolala jezik nazaj v gofljo, sem ga vprašala, "a če pridem k njemu privat, me bo orenk pogledal?". Samo ponovil je: Na svidenje. Mislim, da ne, sem čisto paf zasikala nazaj in šla. Ker se ne pišem prav, nimam sorodnikov, prijateljev, znancev in ljubimcev na ustreznih mestih ter ne morem potegniti iz rokava vez in poznanstev, lahko mirno čakam, da se mi žile same zavežejo v pentljo in mi poči kaka med njimi v možganih, pa bo fertik maša. Ali kaj? Poslala sem mail zdravnikovim delodajalcem. Ne morem se vtikati v njegovo strokovno delo, lahko pa se v njegov odnos. Prepričana sem, da si zaslužim "orenk" pregled in korekten odnos, ki ga tu ni bilo. Ne zahtevam fanfar in cvetja pa rdečih preprog, ampak vsaj to, da medtem, ko me posluša, ne podpisuje drugih 'spisov'. Odgovora še ni, ga bom pa čez nekaj časa zahtevala.

Službena fronta se šele začenja. V firmi sem skoraj tri leta. Naredila sem kar nekaj projektov in pri enem z direktorjem ne prideva skupaj. Vmes sem pomagala še drugim 'oddelkom', kadar so me potrebovali. Zaradi projekta, ki se je zataknil, sem postala nesposobna samostojnega dela in moram premisliti, kje se vidim v firmi. V tem vidim priložnost, da dokončno iskreno spregovorim o situaciji v službi. Vem, da s tem tvegam veliko, ampak vsega "požreti" pa tudi ne morem. Res ne. Stara sem dovolj, izkušenj imam precej, gotovo sem naredila kaj narobe, bi bilo lahko kaj bolje, a vendar. Ali bo kaj bolje, če bom tiho? Najbrž ne. Ali se bo kaj spremenilo, če ne bom tiho? Iskreno povedano, nimam pojma. Ampak mislim, da ne. Pričakujem toliko polen pod noge, da bom lahko začela kurit na drva. In da bom morala stalno dokazovati svoj prav in svoje delo. Bom lahko dokazala mobing? Zelo težko, čeprav si že nekaj časa pišem izpade šefov. Bomo videli. Nimam druge izbire, kot da grem v boj. Na juriš! 

Puntarka