PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Panama – njihova dežela

objavljeno: 10. jul. 2016 13:12 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 13:12 ]

Matevž Hrženjak

 

Po ocenah ekonomistov naj bi iz Slovenije s privatizacijo izginilo med 20 in 70 milijard evrov, ki se zdaj nahajajo v davčnih oazah, ki jih razkrivajo Panama papers.

 

     Pred nekaj več kot enim mesecem so svetovni mediji objavili t.i. Panamske dokumente, kjer so zbrani podatki o tem, kako vplivni politiki, podjetniki, direktorji, menedžerji, športniki ter povsem klasični kriminalci (preprodajalci drog) in drugi vplivneži skrivajo svoje premoženje in se izogibajo plačevanju davkov. Opozoriti velja še na to, da gre zgolj za eno v vrsti podobnih razkritij (Wikileaks, Swisleaks, Luxleaks), ki nam kažejo modus operandi svetovnih voditeljev. Na seznamu najdemo tudi nekaj slovenskih imen, ki pa so jih novinarji razkrili zgolj nekaj.. V več kot 11 milijonih dokumentov lahko najdemo podrobne informacije o tem, kako bogati in vplivni skrivajo svoje premoženje, kako se ustvarjajo zapletene mreže fiktivnih podjetij, v katerih se za denarjem izgubi skoraj vsaka sled, katere banke so k temu najbolj pripomogle itd.

     Skoraj odveč se zdi poudarjati, da je med vpletenimi politiki veliko takih, ki pred svojimi volivci zagovarjajo boj proti korupciji in davčnim utajam, hkrati pa se sami poslužujejo teh mehanizmov – vendar pa to zagotovo nikogar več ne more šokirati, saj takšna dejanja že pričakujemo oz. se nam zdijo logična. Prav tako imamo zdaj črno na belem zapisano, da politiki, podjetniki in bankirji sodelujejo pri kraji javnega premoženja, da pomagajo pri skrivanju tega premoženja, hkrati pa pred javnostjo govorijo o javnofinančnem primanjkljaju, zategovanju pasu, rezanju javnih storitev ter o ukinjanju delavskih pravic. Zagovarjajo ukinjanje v dolgem in nasilnem boju pridobljenih pravic kot so javno zdravstvo, javno šolstvo in socialno pomoč, ker naj ne bi imeli dovolj denarja oz. bili naj bi premalo produktivni, da bi si jih še lahko privoščili.

     Po ocenah ekonomistov naj bi iz Slovenije s privatizacijo izginilo med 20 in 70 milijard evrov, ki se zdaj nahajajo v davčnih oazah, ki jih razkrivajo Panama papers. Še več, slovenski vodstveni garnituri se zdi utaja davkov povsem sprejemljiva poslovna praksa, v SDH-ju so pred časom celo izjavili »če bi namreč investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji.« Medtem ko je avstralska davčna služba že začela preiskovati 800 posameznikov, ki so bili na tem seznamu, medtem ko bo je odstopil islandski premier pri nas o takšnih praksah govorijo pozitivno, pristojne službe se še skoraj niso zganile – le FURS je naznanil, da bo zaradi Panamskih dokumentov lahko pobral za okoli 20 milijonov več davkov – kar je zgolj kaplja v morje.

 

Po vsem tem času nas takšna in podobna razkritja več ne šokirajo, zavedati pa se moramo, da je to temelj, na katerem kapitalistični sistem deluje in spremenimo ga lahko zgolj tako, da se borimo z »njim«. Vsi, ki so utajali davke in skrivali svoje premoženje, so ravnali povsem logično – glavna mantra kapitalizma je pač ta, da moramo maksimizirati profite in minimizirati stroške. Panamski dokumenti so nam razkrili kapitalizem, kakršen je, brez mask, brez dimnih zaves. Nekaj ur po objavi teh dokumentov se je na protestu zbralo okoli 30.000 Islandcev, ki so zahtevali odstop premierja – to se je nekaj dni kasneje tudi zgodilo, čeprav je bilo medijsko poročanje o teh dogodkih precej pičlo – tako kot je njihovo poročanje o sprejemanju sporazuma TTIP, ali pa njihovo poročanje o množičnih delavskih protestih v Franciji, ki že več kot 1 mesec pretresajo celotno državo (francoska vlada je namreč mimo parlamenta sprejela zakon, ki kapitalistom omogoča lažje odpuščanje delavcev in bolj samovoljno določanje delovnega časa).

Slovenci smo nad protestiranjem, kot kaže manjko kakršnega koli odziva na trenutne dogodke, dokončno obupali. Po množičnih protestih proti županu Kanglerju in nato še proti vladi (čeprav smo tako župana kot vlado prisilili k odstopu) smo Slovenci izgubili upanje v to, da z množičnimi protesti lahko kaj dosežemo (ker se po takratnih vstajah pač ni magično odprlo nebo in Slovenija ni nenadoma postala raj na zemlji), vsi govorimo »ah, saj je še naprej vse enako« itd. S protesti torej lahko dosežemo odstop vlade, ampak tej točki nam zmanjka idej – demokracijo moramo namreč vseskozi aktivno sooblikovati, naš glas morati biti slišan kar naprej, to da z množičnim protestom vlado prisiliš k odstopu je zgolj najmanjši korak, pričakovanje, da bo naslednja vlada nenadoma začela delovati v korist ljudstva, pa je naivno – nobena vlada tega ne bo storila, če je v to ne bomo vsak dan znova prisilili.

Upor je edina alternativa, ki nam je na voljo, brez tega nas bodo kapitalisti vse bolj tlačili; bolj kot bomo tiho in brez volje, bolj nas bodo izkoriščali, edini jezik, ki ga poznajo, je jezik upora. Izkoriščanje se zmanjša le takrat, ko se resnično ustrašijo ljudstva. Zgolj skupaj lahko uničimo družbeni red, ki sili reveže, da se prodajajo bogatašem.