PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Odločil sem se, da sem dolžan nekaj storiti.

objavljeno: 26. jun. 2015 11:05 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 26. jun. 2015 11:23 ]
Intervju: Lojze Podobnik v Rdečem vetru (celotno besedilo)

Igor Mlakar, 
puntar

Facebook Google+ Twitter
 
O Puntarjih smo že pisali, predvsem o tem, kako in kje so nastali, kakšne imajo cilje in kje so že delovali. Tudi ti si Puntar od samega začetka. Zanima me, kako ocenjuješ rast tega civilnega gibanja v slovenskem prostoru, kako se na vaše delovanje odzivajo ljudje in akterji in snovalci anomalij v Sloveniji? 
Puntarji smo nastali kot odgovor na vse bolj očitno drsenje družbe v stanje, v katerem izginjajo temeljne medčloveške vrednote, kjer razpadajo najbolj pomembni družbeni podsistemi, v družbo, ki jo od znotraj razjedajo klientelistične mreže in ki je vse bolj obvladovana s strani mednarodnih kapitalskih lobijev. Civilno družbena gibanja, ki so se oblikovala skozi proces vstajništva, so tako za družbo, kot za udeležence v teh gibanjih, nekaj novega. Za veliko večino izmed nas je bila aktivna udeležba v političnem sistemu popolnoma nova izkušnja, drugačna od vsega kar smo bili vajeni poprej. Vrenje, ki se je začelo konec leta 2012, nas je na neki način spodbudilo, da se iz opazovalcev preobrazimo v akterje družbenih sprememb. Verjetno je to pritegnilo vsakega izmed nas na nekoliko drugačen način, z drugimi razlogi in z drugačnimi pričakovanji. Bilo je veliko navdušenja, pa tudi grenkobe in razočaranj ni manjkalo, rodile so se odlične ideje in naredilo se je precej napak. Celotno to obdobje vidim kot učno dobo aktivnega državljanstva. Puntarji smo ponudili koncept, ki je v marsičem drugačen. Na eni strani smo odprli prostor zelo različnim pobudam, ko smo se organizirali kot združenje avtonomnih posameznic, posameznikov in skupin, po drugi strani pa smo jasno povedali kakšne so naše vrednote in cilji, kar smo opredelili s 3xNE in se zavzeli za socializem in neposredno demokracijo. Naše delovanje temelji na sodelovanju, zaupanju in enakopravnosti, a hkrati na avtonomiji in pravici do biti aktiven na svoj način. Predvsem pa nam za razliko od strank, kot gibanju ni potrebno skrbeti za politično “korektnost” in sklepanje kompromisov, ko gre za naše temeljne vrednote. Celotno delovanje temelji na prostovoljstvu in že v izhodišču smo se zavezali, da ne sprejemamo nobenih denarnih prispevkov, razen tistega, kar zberemo člani sami. Pri tem pa pazimo, da nihče ne odstopa in da nihče nima slabega občutka, če ne more prispevati. 
Naše vodilo je, da vsak prispeva po svojih močeh in da vse šteje. 
Na teh temeljih smo začeli izvajati aktivnosti, širili svoje delovanje, zavezništva z drugimi skupinami in političnimi grupacijami. Kar naenkrat nas je bilo povsod polno. Če se je morda nam zdelo, da delamo premalo, pa je bil rezultat našega dela, ko smo naredili poročilo za leto 2014, presenetljivo bogat. Povzetek naših aktivnosti je možno prebrati na povezavi: http://www.puntarji.org/home/poudarki-in-odmevi/Puntarji-v-letu-2014Le malo gibanj ali celo strank se lahko pohvali s tako obsežno dejavnostjo. In vse to poganja zgolj energija članov in naših simpatizerjev.
Verjetno so vse to ljudje opazili in smo jim zato postali všeč. Po drugi strani pa so nas opazili tudi tisti, ki si od vsega najmanj želijo, da bi prišlo do korenitih sprememb v družbi, niti da bi ljudje spoznali v kaj vodi globalizacija, koncentracija kapitala in potrošniška miselnost na eni strani, ter krčenje srednjega razreda, človekovih pravic, socialne države na drugi strani. Še posebej po uspehu, ki smo ga v lanskem volilnem letu dosegli skupaj s partnerji v Združeni levici, smo postali zanimivi za nove člane, hkrati pa so se začeli stopnjevati pritiski na najbolj izpostavljene člane gibanja in na gibanje kot celoto. 

Zanima me, kako ste organizirani, kako se odzivate na tekočo problematiko in kakšne imate izkušnje pri sami organizaciji? 
V osnovi smo organizirani kar se da plosko. Regijske in lokalne skupine so postavljene predvsem zaradi lažjega pretoka informacij in ker se kot take lažje spopadejo z lokalno problematiko. Koordinatorji, ki si jih lahko katerakoli skupina članov izbere izmed sebe, skrbijo za obveščanje in prenos informacij. Njihova vloga je še posebej pomembna zaradi tistega dela članstva, ki nima dostopa do interneta oziroma ima omejena informacijska znanja in zato niso prisotni na socialnih omrežjih in ne uporabljajo elektronske pošte. Seveda pa nikomur ni potrebno delovati preko koordinatorja. Na ravni gibanja deluje več delovnih skupin. Vsaka pokriva neko specifično področje, bodisi informiranje, pripravo akcij, sodelovanje z in v različnih grupacijah. Ko nas bo malo več in bo izražen interes, se nadejamo, da bodo delovne skupine pokrile posamezna interesna področja, kot so zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo, pregon korupcije in podobno. Vse je odvisne od pobude, ki vedno pride iz članstva. Vsak, ki ima idejo in je pripravljen delati, lahko to idejo predstavi, si pridobi podporo in se loti dela. 

Pomemben inštitut odločanja, je tako imenovano načelo minimalnega konsenza, ki dovoljuje članu oziroma skupini članov, da kadarkoli podajo pobudo za neko akcijo in če ni utemeljenega nasprotovanja, to akcijo tudi izvedejo ob podpori celotnega gibanja. Hkrati pa to pravilo omogoča, da kadar nek predlog zaide preko naših temeljnih načel, lahko kdorkoli izmed članov tak predlog z ustrezno utemeljitvijo tudi zaustavi. 

Če ideje članstvo ne podpre, pa jo predlagatelj ali skupina predlagateljev še vedno lahko izpeljejo v svojem imenu. Namreč, tako mi, kot verjetno vsa civilna gibanja, se ukvarjamo z ljudmi, ki imajo polno zamisli, kaj vse bi bilo potrebno narediti, pri dejanskem delu pa jih praviloma zmanjka. Kvečjemu se potem oglasijo, kaj ni bilo prav narejeno in kako bi moralo biti. Ti se potem radi ponudijo za nekakšne vodje, po načelu, če nisem za delo, sem pa dovolj glasen, da lahko vse skupaj vodim. Takšen pristop seveda zbija voljo tistim, ki delajo in ker celotna dejavnost sorodnih gibanj sloni na prostovoljstvu, prav zaradi tega pogosto uplahne volja do dela, ljudje pa se med seboj sprejo okoli zaslug za minulo delo, V letošnjem letu smo uvedli precej sprememb, saj smo morali najti odgovor na vse večje število članov, kar je zapolnilo komunikacijske kanale, ki so doslej delovali po načelu “vsi z vsemi”. Vpeljali smo Zbor puntarjev v katerem so vključeni vsi koordinatorji in člani delovnih skupin. Ta trenutno deluje v začasni sestavi, dokler ne odgovorimo na vprašanje, kako bo Zbor deloval v prihodnje in kako v delovanje gibanja vključiti vsakega, ki zares želi delati. Pomembno je, da se Zbor puntarjev sestaja redno, da se odločitve sprejemajo transparentno, po možnosti s soglasjem in da so na sestanke vedno vabljeni vsi člani gibanja, ne le člani Zbora. V tej začasni sestavi z mandatom šestih mesecev je Zbor dolžan vpeljati organizacijo, ki bo primerna za naslednje obdobje. Ta organizacija bo predvidoma potrjena na naši naslednji Skupščini, ki bo septembra. Potreba po nekoliko drugačni organizaciji je dejansko posledica skokovitega porasta števila članov, pa tudi vse bolj zaostrenih razmer na družbeno-političnem prizorišču. Kakorkoli že, pa bomo tudi v prihodnje vztrajali na temeljnih izhodiščih in tudi med nami je prevladalo spoznanje, da mora biti vsaka sprememba skladna s smernicami, ki smo si jih zastavili v aprilu 2013. 

Mi nikakor ne bomo postali politična stranka, niti ne bomo kopija civilno-družbenih organizacij, kjer je članstvo zgolj na papirju, dejansko pa jih obvladuje ozka skupina ljudi na vrhu. Ravno zaradi tega, ker ne pristajamo na oblikovanje toge hierarhične strukture, smo se lahko uprli nedavnim poskusom, da nas »vkalupijo « in si podredijo ime in organizacijo. 

Želimo delovati podobno kot puščavski pesek. Lahko ga zagrabiš s še tako trdno roko, a pesek spolzi iz nje in se okoli presenečenega »trdorokca« oblikuje v vedno nove oblike. Ko nas bo dovolj, to ne bo več navaden pesek, pač pa živi pesek. 

Kdo je lahko Puntar? 
Vsak, ki razume idejo socializma in ki sprejema načela neposredne demokracije. Če ima ob tem še voljo do dela v zelo raznoliki skupini in se zaveda grožnje, ki jo za družbo predstavlja proces neoliberalizacije in pojava kot sta nacionalizem in fašizem, potem bo v družbi Puntark in Puntarjev zagotovo našel mesto, kjer bo lahko udejanil svoje aktivno državljanstvo.

V slovenskem prostoru je veliko civilnih gibanj, ki se po svojih močeh upirajo vsem anomalijam v sedanji družbi. Njihovi cilji so podobni, skoraj identični. Vsa ta gibanja so nastala v različnih okoljih, kjer tudi delujejo, vendar predvsem na ožjih interesnih področjih. Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi se vsi združili in enotno nastopili proti vsem anomalijam v državi?
Verjetno ni niti izvedljivo niti ne bi bilo dobro, da bi se vsi združili. Iz tega bi nastala kvečjemu neka nova, toga organizacija, ki bi se jo lahko kadarkoli obvladalo in zlorabilo. Za delovanje družbe kot take je izjemno pomembno, da se civilno-družbena gibanja organizirajo v celotni mnogoterosti interesov, ki v družbi nastopajo. Tako organizirani pa se moramo združevati okoli posameznih ciljev, ki so skupni. Če govorimo na primer o čezatlanstkih trgovinskih sporazumih, je bolj kot ne jasno, da so pisani zgolj v interesu ozke svetovne elite, ki si želi preko teh mehanizmov zaobiti zakonske omejitve, s katerimi se posamezne družbe ščitijo pred nebrzdanim ropanjem naravnih in drugih virov s strani mednarodnih korporacij in s katerimi poskušajo države domačim ekonomskim in političnim elitam preprečiti, da se s prenosom denarja v davčne oaze izogibajo plačevanju davkov in zakrivajo sledi za sumljivimi posli. Nenazadnje je skupen interes, da se tisto, kar je v družbi ustvarjeno, preko davkov vrača v obliki investicij, politik socialne države, javnih storitev in ne nazadnje izplačila pokojnin. Prav tako je skupen interes, da se prepreči ropanje državnega, nekdaj družbenega premoženja, da se zaustavi privatizacija. Da se vpelje družbeni nadzor nad upravljanjem državnega premoženja in da si zaposleni končno povrnejo pravico do soupravljanja državnih podjetij, javnih zavodov. To in še marsikaj drugega so tiste točke okoli katerih bi se moral ustvariti konsenz in kjer bi morala gibanja stopiti skupaj in pustiti ob strani drobne razlike. Odprodaja državnih podjetij je dolgoročno enako škodljiva za zaposlene v teh podjetjih in za zaposlene pri dobaviteljih, kot za lokalne vrtičkarje in za razvoj zadružništva. Prav tako je fašizem pojav, ki ne bo prizadel le socialistov, gejev, tujcev in brezdomcev, pač pa tudi zbiralce znamk in člane balinarskih društev. Skratka, gre za temeljna družbena vprašanja, kjer bi se vsak posameznik moral vprašati v kakšni družbi želi živeti svojim potomcem.

Imamo Združeno levico, ki se zavzema za podobne cilje, vendar pa se mi zdi, da je še vedno premalo aktivna. Gredo se podobno politiko sodelovanja z ljudmi, kot to počnejo vse pol. stranke. Ne vidijo potenciala v nezadovoljnih delavskih množicah, intelektualcih, ki zapuščajo državo, študentih, kmetih in tudi upokojencih. 
Ne bi se strinjal s to oceno. Dejansko gre za politično grupacijo, ki želi delovati drugače in ki v praksi tudi deluje drugače. Že to, da ne gre za strankarski monolit, pač pa za koalicijo dokaj različnih strank in družbenih gibanj, vzdržuje celotno koalicijo v neki stalni napetosti in iskanju poti za spremembo posameznih družbenih podsistemov. Poslanci Združene levice in celotna ekipa, ki pripravlja gradiva in medijska sporočila, organizira delo v Državnem zboru, okrogle mize po vsej Sloveniji, udeležbo na različnih prireditvah in išče ter podpira alternativne oblike organiziranja družbe, dejansko opravlja ogromno delo. Se je pa potrebno zavedati, da je medijski prostor v lasti ravno tistih struktur, ki jih prisotnost Združene levice v parlamentu izjemno moti. Straši jih že misel na to, da bi ljudje spoznali, da se da družbo organizirati tudi drugače in da socializem še zdaleč ni zgodovinsko poražen, pač pa se vedno znova rojeva, vsakokrat bolj dodelan in s še večjo močjo in to dokler bo obstajal razred izkoriščevalcev in razred izkoriščanih ter brezpravnih. V nasprotju s splošnim prepričanjem, v tem prednjačijo prav tiste politične grupacije, ki se jim je s svojim iskrenim zavzemanjem za vrednote socializma in neposredne demokracije, Združena levica zajedla v tisti del družbe, ki so ga doslej smatrali za svojo last in vplivno področje, kar je legitimiralo njihove v resnici popolnoma neoliberalne politike. 
Z vrhov politične opcije, ki se skriva pod oznakama socialnosti in demokratičnosti, smo tako v začetku leta slišali navodilo, kako je uličarje potrebno spraviti nazaj na ulico. Vplivni krogi, ki so tako ali drugače vezani na to stranko, seveda to navodilo vestno izvajajo v praksi, kar se kaže na zelo različne načine. Med drugim smo to v obliki poskusov notranjega razkola in ko ta ni uspel, preko diskreditacije članov in gibanja kot celote, občutili tudi Puntarji. V ozadju poteka boj za državno premoženje in javne storitve. Gre za plen, ki so ga pričakovali. Doslej je bilo vprašanje le koliko bo dobila katera opcija, sedaj pa se je pojavila skupina ljudi “z ulice”, ki želi vse to ponovno podružbiti. In kar je zanje najhuje, podpora Združeni levici med ljudmi iz dneva v dan raste. 

Evropa naj bi bila naš dobrotnik. Ali je to res in zakaj veliko ljudi meni, da je naš rabelj in da smo sužnji njene politike o veliki in močni Evropi? 
Še nikoli nobena vladajoča struktura, pa najsi bo to birokracija, oligarhija ali avtokracija, ni nastopala kot dobrotnik. Se je pa dobro zavedati, da nismo osamljen otok in da podobni procesi potekajo povsod po svetu, tudi v Evropi. Ideja socializma je uresničljiva le v mednarodnem povezovanju. Zato je pomembno, da delujemo lokalno a da imamo pred seboj globalne cilje. Enako velja za sonaravno bivanje, ohranjanje okolja, kot za drugačen družbeni dogovor. Iluzija o bogatem zahodnem srednjem razredu, se bo ob globalnem neoliberalizmu razblinila enako hitro, kot se je razblinilo prepričanje o slovenski večvrednosti znotraj jugoslovanske skupnosti. Zahodna finančna in politična oligarhija s padcem berlinskega zidu enostavno več ne potrebuje izložbenega okna proti vzhodu. Francoski in nemški delavec sta sedaj ravno tako zgolj strošek kot delavec iz Ukrajine ali iz Moldavije. 
Ponuja pa Evropa priložnost, da se povezujemo in da sodelujemo z organizacijami, ki se tako kot mi, upirajo svetovni ekonomski in politični avtokraciji. Evropska Združena levica povsod v Evropi, kjer je prisotna, zasleduje enake cilje in se prebija na politično prizorišče. Ne le v Sloveniji, ne le v Grčiji, na lokalnih volitvah v Španiji je koalicija Podemos osvojila župansko mesto v Barceloni. Vse več ljudi ugotavlja, da je med konservativnimi, liberalnimi in socialdemokratskimi strankami možno potegniti enačaj. Vse po vrsti izvajajo neoliberalno politiko finančne in gospodarske globalizacije, koncentracije kapitala in nesorazmernega izkoriščanja naravnih virov. To so evropski poslanci iz vrst socialne demokracije dokazali tudi v junijskem glasovanju v parlamentarnem odboru za trgovino (INTA) o čezatlantskem trgovinskem sporazumu TTIP, kjer so gladko izdali anti-TTIP koalicijo, ki jo javno sicer podpirajo, ter sklenili dogovor s konzervativci in liberalci. Prispevali so odločilne glasove v podporo sporazumu, ki je s tem preskočil še eno stopnico do dokončne uveljavitve.

Kako gledate na zgodovinske dogodke, ki so oblikovali našo samostojnost, NOB, partizanstvo, na totalitarni sistem in obeležja, spravo in na pojave fašizma? 
Člani gibanja predvsem spoštujemo zgodovinski boj slovenskega naroda za samostojnost, za pravico do uporabe lastnega jezika in boj slovenskega kmeta in delavca za ekonomsko neodvisnost ter za temeljno pravičnost pri delitvi ustvarjenega. Hkrati pa te izkušnje upoštevamo kot vodilo za naša sedanja in prihodnja dejanja. Zase pa lahko rečem, da zgodovino poskušam predvsem razumeti. Poskuse, da se narodnoosvobodilni boj prikaže kot zločinsko dejanje, sodelovanje z okupatorjem pa kot boj za slovenstvo, je potrebno zavrniti. V prvi vrsti zato, ker temeljijo na neresničnem prikazovanju zgodovine, pa tudi zato, ker so škodljivi za naš nadaljnji razvoj, njihov pravi namen pa je onesposobiti ljudstvo, da bi doseglo potrebno enotnost za upor proti procesom privatizacije, prisvajanja nekdanje družbene lastnine in krčenja pravic, ki so bile v preteklosti s trudom pridobljene . Tudi ne smemo pristati na tezo, da bi bilo žrtev med Slovenci v drugi svetovni vojni precej manj, če ne bi bilo oboroženega odpora Osvobodilne fronte in partizanov. Ti, ki to trdijo, namerno pozabljajo na po vojni razkrite dokumente iz arhivov nemških okupacijskih oblasti, iz katerih je razvidno, da je imel okupator ob pomoči pete kolone že v aprilu leta 1941 poimensko razdelan načrt za ponemčenje Slovencev. Približno tretjina prebivalstva pod nemško okupacijo je bila na seznamu za razselitev. Pretežno kot suženjska delovna sila tretjega rajha, mnoge pa je čakala pot v taborišča, ki jih danes poznamo kot taborišča smrti. Na njihove domove so preseljevali Kočevarje in Tirolce. Celotna populacija mlajših moških je bila predvidena za prisilno mobilizacijo, otroci pa za prevzgojo v organizacijah Hitlerjeve mladine. Podobno so počele italijanske, madžarske in ustaške oblasti na delu Slovenije, ki so jo okupirale. Skratka v desetletju ali dveh slovenstvo po teh načrtih ne bi več obstajalo. Fantje, ki so odhajali v partizane, so bili pogosto pred izbiro ali v hosto ali na rusko fronto in prav partizanski boj ter množična podpora naroda Osvobodilni fronti, so bili tisti dejavniki, ki so preprečili genocidne načrte okupatorjev. Žal pa se je del naroda pustil prepričati Rimsko-katoliški cerkvi, ki je predvsem v t.i. Ljubljanski pokrajini odkrito sodelovala z okupatorjem. Sprejeli so orožje iz rok okupatorja in ga obrnili proti svojim rojakom. Zgodovina je to dejanje jasno obsodila, prav tako danes, še posebej po objavi rezultatov raziskave, ki jo je med leti 1997 in 2012 izvajal Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, ni nikakršnega dvoma, da je večina žrtev med Slovenci bila posledica okupacije. 

Zgodovinska izkušnja s fašizmom pa je še posebej pomembna pri prepoznavanju sodobnih oblik fašizma. Ta se skriva v iskanju grešnega kozla, ki je enkrat tujec, delovni migrant, etnična skupina, drugič brezdomci, prekarni delavci, srednji razred, javni uslužbenci, spet tretjič enostarševske družine, istospolne družine in seveda vedno tisti, ki fašizem razkrivamo, obsojamo in se mu upiramo, tako socialisti, komunisti, anarhisti kot vsi ostali antifašisti. Fašizem vedno išče nekoga, ki je šibkejši, da na njega zvali srd najbolj razočaranega dela populacije. Pri tem se povezuje z oblastnimi elitami in si podreja državo ter na tak način v resnici ščiti nosilce kapitala. Fašizem ni nič drugega kot orodje v rokah klientelističnih mrež in te ga vedno uporabijo tedaj, ko z brezobzirnim izkoriščanjem družbo potisnejo v nevzdržen položaj.

Kaj pomeni: ne neoliberalizmu, ne nacionalizmu, ne fašizmu?
Točno to: 3xNE trem pojavom, ki so za človeštvo najbolj pogubni. Gre za ideologije, ki se napajajo iz prvinskega strahu, izkoriščajo čustva kot so pohlep, jeza, zavist in s tem poskušajo obvladati celotne družbe. Ravno v tem je razlika med omenjenimi ideologijami in hrepenenjem človeka bo boljši, bolj prijazni in vključujoči družbi, kar je vse zajeto v ideji socializma. Skratka na eni strani strah in iz njega porojeno sovraštvo, na drugi strani pa plemenite ideje solidarnosti in pravičnosti. Kaj ni to tisti večni boj, ki ga bije vsak človek znotraj sebe in ki se mu ne more izogniti nobena tako ali drugače organizirana skupina ljudi? Potrebno je biti vsaj malo idealist, da se odkrito spustiš v ta spopad. Seveda najprej pri sebi, potem šele lahko karkoli spremeniš navzven.

Sedanji družbenopolitični sistem onemogoča razvoj demokracije, zanemarja ljudsko voljo in vključevanje množic v vse procese… Kaj bo pomagalo obubožani državi, da bi se postavila na lastne noge? 
Predvsem zelo, zelo veliko aktivnih in osveščenih posameznikov. Demokracija ni nekaj, kar bi nam pripadalo. Morda se zdi, da nam je bila podarjena, a za ta dar se moramo zahvaliti generacijam, ki so si demokracijo izborile s krvjo. S svojo nevednostjo in malomarnostjo smo na točki, ko v preteklosti izborjeno danes izgubljamo in je demokracija vse bolj le še na papirju. Družbo upravljajo strukture, ki obvladujejo finančne tokove, politiko in preko teh vzvodov celotna gospodarstva. Še nikoli v zgodovini ni bilo toliko moči skoncentrirane pri tako majhni skupini ljudi. 
Ljudje si radi delamo utvare, da nam bo odrešitev prinesena od zunaj, bodisi od boga ali od plemenitega voditelja, ki bo izkoriščano ljudstvo povedel v osvobodilni boj.
Zgodovina nas uči, da se ne prvo in ne drugo zagotovo ne bo zgodilo. Družba se spremeni šele tedaj, ko se nabere kritična masa tiste energije, ki je potrebna, da se človek sooči z realnostjo in se odloči za upor. V takšnih razmerah se morda pojavijo tudi voditelji, vendar je prav karizmatično voditeljstvo pogosto razlog, da se energija porazgubi ali preusmeri v povsem nasprotne cilje, stare sile pa ponovno zavladajo v družbi. Še posebej v današnjem svetu, kjer svetovni oblastniki vsaj od konca druge svetovne vojne načrtno vlagajo v raziskave na področju obvladovanja tako posameznikov kot množic, kjer se medijska informacija prilagaja trenutnim potrebam in so izdelani natančni mehanizmi nadzora, je iluzorno pričakovati, da bi spremembo sistema lahko dosegla hierarhično organizirana skupina. Pa naj si bo to gibanje ali stranka. 
Kvečjemu se v takšnih razmerah pojavljajo “pastirji”, ki poskrbijo, da črede ne bi odtavale po svoje. Če je potrebno, pa ti “pastirji” sem in tja žrtvujejo par ovac na oltar svojemu gospodu. Žal ali pa k sreči, brez truda, dela, učenja, predvsem pa brez prevzemanja pobude in odgovornosti za lastno usodo in za usodo družbe, sprememb ni pričakovati. 

Državljani postajajo čedalje bolj revni, državni organi z vlado na čelu sprejemajo ukrepe, ki ljudi spravljajo v obup. Kako naj se razbremeni državljane, ki so trenutno najbolj pomembni nosilci varčevalnih ukrepov? Ali potrebujemo nov družbeno ekonomski sistem in drugačno politiko vodenja države? 
Vsekakor potrebujemo drugačen družbeni sistem kot ga imamo danes. Niti ne novega, saj smo socializem že imeli. Prav tako smo v preteklosti že poznali neposredno demokracijo, ki se je izkazovala skozi samoupravljanje in delegatski sistem. Se je pa potrebno prilagoditi času. Danes je uvedba neposredne demokracije bolj ali manj samo stvar tehnike. Stroški parih referendumov zlahka pokrijejo vložek, ki bi bil potreben, da se državljane opremi z znanjem, povezavo v svetovni splet in napravo, ki bi služila ne le za uveljavljanje demokracije pač pa bi marsikomu, ki si tega sam ne more privoščiti, izboljšala dostop do informacij, s tem pa tudi do znanja, možnosti izmenjave pogledov, stališč, idej. Govorimo, da bi radi postali informacijska družba znanja, hkrati pa nismo pripravljeni prav ničesar vložiti v svoje državljane in se kot družba zadovoljimo z vse bolj povprečno šolo, z neustrezno infrastrukturo, z državljani, ki jim je glavni izziv kaj se bo zgodilo z junaki “resničnostnih” oddaj. 

Ljudi je strah, da bi bil tak način odločanja lahko predmet prirejanja. To je seveda možno, a z lahkoto se neposredno demokracijo podpre na način, da je precej bolj varna kot sedanji način odločanja z glasovalnimi lističi. Država ima možnost izpeljati mednarodni natečaj za prostokodno programsko opremo, ki bi zagotovila popolno preglednost mehanizmov odločanja. Na stotine zagnanih programerjev, aktivistov, bi se z velikim veseljem spustilo v izdelavo prve resne platforme za odločanje in prav tako bi jih na stotine bedelo nad tem, da bi bila izbrana programska rešitev poštena in odporna proti zlorabam. Prav tako prostovoljci bi pomagali informacijsko manj usposobljenim pri uporabi tehnologije. Vsaka odločitev, bi bila s strani posameznika overjena, kraja identitete pa je v tem primeru precej manj verjetna kot pri spletnem bančništvu, saj je na primer povsem enostavno preverjati, če ista oseba o neki zadevi odloča dvakrat, kar bi pomenilo, da še nekdo uporablja isti dostop. Prav tako sled za odločitvami vedno ostaja in je v primeru suma na zlorabo slednjo lažje preveriti kot pri lističih, ki se jih zbira v volilni skrinjici. Skratka, družba znanja, odprta družba, je samo stvar odločitve.

Dobro plačani direktorji, menedžerji in uradniki v panožnih zbornicah nenehno opozarjajo, da je gospodarstvo nekonkurenčno, da so delavci predragi – delavec je za njih samo drago produkcijsko sredstvo. Kdo jim daje to pravico?
Paradoksalno jim to pravico daje delavec sam. S tem, ko pristaja na igro v kateri je njegov vložek v naprej izgubljen. Žal so ključno vlogo v siromašenju delavskega razreda odigrali prav sindikati. S tem, ko so delavci samoupravljanje zamenjali za sindikalno organiziranost, so svojo usodo prepustili dogovarjanju med lastniki kapitala, vlado in ozkim krogom ljudi, ki so se bolj ali manj sami postavili oziroma so bili postavljeni na vrh posamezne sindikalne organizacije. Ti trije vsake toliko,vsak za svojo publiko, odigrajo gorečo besedno vojno, potem pa se dogovorijo koliko bo delavska stran tokrat popustila. In to kar spremljamo zadnjih 25 let, je stalno ukinjanje pravic delavcem, medtem, ko se v resnici nihče ne želi vprašati, odkod lastnikom kapitala pravzaprav ta kapital, ki naj bi ga previsoke delavske mezde tako zelo ogrožale.

Kako spremeniti družbeni sistem, ki bi bil narejen po meri človeka, kako naj se ustvarijo pogoji za socializem 21. stoletja, kako se rešiti razredne družbe in »turbo« kapitalizma? 
To je vprašanje, ki predvsem zahteva malo več prostora. Zelo na kratko pa bi odgovoril: učiti se moramo iz zgodovine. Vsaj zame je bil prelomni trenutek v dojemanju svoje vloge državljana, ko sem prebral delo avtorice Naomi Klajn, Doktrina šoka. Priporočam. Seveda pa so temeljna dela marksistov, s Karlom Marxom na čelu, zagotovo zakladnica odgovorov na ta vprašanja. Prav tako odgovore podajajo misleci kot je Gandi in tudi avtoritete kot je papež Frančišek, ki vztrajno poudarja, da smo vero v žensko in moškega zamenjali za vero v boga Denar. Še vedno pa se najbolj pravi odgovori skrivajo v nas samih. Le poiskati jih je potrebno. Za izhodišče velja upoštevati preprosto pravilo, da ne naredi sočloveku nič od tistega, kar si ne želiš, da bi on storil tebi. 

Nekje sem prebral, da nočeš govoriti o sebi, da se nočeš postavljati v ospredje, pa vendar, povej kdo je Igor Mlakar? 
Nikakor ni res, da ne bi želel govoriti o sebi, je pa res, da se ne želim postavljati v ospredje. Pa ne zato, ker si ne bi upal sprejemati odgovornosti. Tovariši in sodelavci vedo, da ko dam neko pobudo, to tudi izpeljem. Vztrajnosti mi ne manjka. Vendar pa preprosto verjamem, da je potrebno dati priložnost skupini, saj noben posameznik ne more narediti tistega, kar zmore skupina posameznic in posameznikov, ki jih vežejo skupne izkušnje in pozitivne vrednote. Danes si priložnost zaslužijo mlajše generacije, ki na svoji koži izkušajo vse tisto, kar s seboj prinaša neoliberalni kapitalizem. Sam pripadam generaciji, ki je prehod iz socializma v kapitalizem doživela na začetku svoje poti v odraslost. Na neki način nam je socializem dal izjemno popotnico. V obdobju, nekje od zaključka študija, preko osamosvojitve, pa skorajda do leta 2008, sem se, kot velika večina vrstnikov, izključil iz političnega življenja. Vse se je odvijalo okoli dela in družine. To ne pomeni, da politike nisem spremljal, je pa nisem dojemal kot osebni problem. Vse dokler mi ni v roke, bolj kot ne slučajno, prišla že omenjena knjiga Doktrina šoka. Tedaj sem prvič resno razmišljal, da bi se vključil v politično stranko. Seveda k Socialnim demokratom, za katere sem naivno dojemal, da svoj program jemljejo resno. K sreči te namere nisem izpeljal. Naslednji prelomni trenutek pa je bilo branje trilogije V imenu države. Ob branju sem spoznal, kako pravilen je bil moj občutek, da se ne smem vključiti v nobeno stranko. No, ob tem pa se je že začelo že tudi vstajniško vrenje in preprosto sem se odločil, da sem dolžan nekaj storiti. 
Vstajništvo me je, takega kot sem, potegnilo vase. Najprej bolj previdno, sčasoma pa sem začel spoznavati zakonitosti, kdo je kdo, se učil na napakah in lahko rečem, da danes precej dobro vem, kaj moram storiti jutri. Ker nimam nikakršnih osebnih političnih ambicij, imam privilegij, da svoje delovanje usmerjam na dolgi rok. In ker nisem del nobene klientilistične mreže, brez težav odkrito zavrnem vsak poskus, da bi se bodisi mene ali projekt na katerem delam, podredilo nekim drugim ciljem. Kot rečeno, priložnost za družbo vidim v generacijah, ki prihajajo. Tisti, ki so tako ali drugače okuženi s tajkunizacijo, trgovino z orožjem, oblastništvom, ki so jim bili zaupani odgovorni položaji v prejšnji ali v novi državi pa so dopustili, da je zaradi pohlepa in osebnih ambicij razpadel socialistični sistem, se danes nikakor ne smejo postavljati v ospredje družbenih gibanj. Svojo priložnost so zapravili, poleg tega pa je marsikdo iz generacije, ki je bila na vrhu življenjske moči v osemdesetih in devetdesetih, tudi sam “pomočil prste v marmelado” in ne glede na krivdo ali nekrivdo pred zakonom, prevzel vlogo enega izmed številnih vozlišč v klientilističnih mrežah. Ravno generacije, ki smo danes nekje med petdesetim in šestdesetim, moramo nase prevzeti breme, da mlajšim posredujemo izkušnjo socializma, jim predati svoje vedenje o pasteh kapitalizma in jim hkrati pomagati, da nov sistem vpeljejo na svoj lasten način. Pri svojem delu, mi je nekakšno vodilo nasvet osebe, ki jo izjemno cenim pa čeprav sem jo imel priložnost le bežno spoznati v tistem prvem najbolj turbolentnem obdobju vstaj in, ki pravi nekako takole: Sogovornika poslušaj, kot da je največji strokovnjak na svojem področju, dokler te ne prepriča v nasprotno. Sogovorniku verjemi na besedo, dokler te ne prepriča v nasprotno. In sogovorniku zaupaj, da je dobronameren, dokler te ne prepriča v nasprotno. To zaupanje kdaj pa kdaj kdo dojame kot slabost in priložnost, da udejani svoje prikrite namene. Da ne gre za naivnost, pač pa v prvi vrsti za izraz samozavesti, na svojo žalost presenečen spozna šele tedaj, ko poskuša podeljeno zaupanje izkoristiti.