PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Ni več niti revnih niti tistih brez doma

objavljeno: 4. sep. 2014 11:46 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 30. sep. 2014 11:06 ]
Revščina je v razvitem svetu vsekakor problem, a ker je reševanje revščine neprofitabilna dejavnost, se je znotraj te neprofitabilne sfere pojavil profitabilen otoček, ki se revščine loteva z lingvistično rešitvijo. Biti reven je dandanes manj boleče in enostavnejše kot kadarkoli prej. Drugje reveži živijo v "slumih" in "favelah", imena, katerega države t.i. "vzhodnega bloka" pred desetletji niso poznale, država SFR Jugoslavija pa tudi ne. Zato je Slovenščina osiromašena za ta izraz. Danes ekonomsko ogroženi bivajo v pod-standardnih mestnih domovanjih. Sliši se lepše, ampak vseeno še vedno socialno marginalizirano. Večina teh socialno marginalnih ljudi prejema državno pomoč, čeprav se temu sedaj reče dodatek. Ni več stigme, ki bi se vrtela okoli besedne zveze »državna podpora«. Izraz dodatek spada med lingvistične presežke, saj ga lahko od države prejemajo tudi kmetje za kmetijske površine, banke, gospodarski obrati in drugi.

Biti brezdomec v moderni družbi je najhujša nesreča, ki lahko doleti posameznika, to pa zato, ker je taka oseba v svetu maksimalne potrošnje neuporabna, ker niti ne proizvaja, niti ne troši, zato je zadosti sopomenk za takšno stanje: brezdomec, klatež, berač, potepuh, klošar, postopač. Težava znotraj težave je ta, da če nekdo ne kupuje oblačil znanih blagovnih znamk dovolj pogosto, ga družba kaj hitro označi za »klošarja«, saj so slednji med drugim znani po temu, da se ne oblačijo ravno prefinjeno. Oglas za zmenek, ki sem ga nekoč videl: »… naj ne bo klošar« - politično nekorekten opis za »… naj bo ekonomsko bolje situiran«. Ali pa, bolje, »naj bo ekonomsko stabilen«. Kot recimo, kaka država. Ampak, ker se to sliši in zaznava, kot poudarek, ki se nanaša na nekoga denarno stanje, taka želja pade pod rubriko »Naj bo sposoben nuditi mi varnost«. Ekonomska varnost torej. Sliši se veliko bolje, kot »naj ima dosti denarja«. Tako se ognemo stigme »lovaštva«, pa še bolj resno se sliši. Pa vendar, vrnimo se h klošarjem in brezdomcem. Če smo že verbalno obremenjeni s tem, da za vsak skupek šeg, katere premore posameznik, rečemo, da ima nek »življenjski stil«, tega ne moremo reči za brezdomce. Da ne bo pomote: nekaj od teh stilov bi bilo: japi, hipster, asket, retro (vintage) in hipi. Iskreno rečeno, edini »življenjski stil« je bil biti filozof v Antični Grčiji. To je bil način življenja. Danes pa je »življenjski stil« v ospredju: plesanje swinga v karirastih hlačah in telovniku, zakaj pa ne? Ne glede na izrečeno, je ne imeti strehe nad glavo nemogoče definirati pod besedno zvezo »način življenja«. Ali pač? Imamo gejevski »način življenja«, pa tudi urbani »način življenja«.

            Beseda »brezdomec« je preprosto neuporabna. Poskuša opisovati preveč reči hkrati: revščino, alkoholizem, zasvojenost z drogami, mentalno nestabilnost, biti na cesti, beračenje. V resnici pa bi morala pomeniti le eno - biti brez doma. Točneje, biti brez doma kot objekta kjer se domuje. Prvič, nekateri od teh »brezdomcev« imajo dom, pa četudi je to kombi. Drugič, beseda »dom« je abstraktna. Dom je lahko kjerkoli. Himna Češke Republike ima naslov »Tu je moj dom« - dom je lahko v rodni hiši, pod rodno goro, v rodni dolini, rodni državi, na celem svetu, torej kjerkoli. In če nekateri, predvsem mediji, pravijo za brezdomce, da je njihov dom ulica, potem je jasno, da je etiketa, katera je bila prilepljena tej skupini, napačna: so brez domovanja, ne brez doma.

Grega Bregar