PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Ko so prašiči več vredni kot človeški mladiči

objavljeno: 10. jul. 2016 13:08 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 13:08 ]

 

Vesta Vanell

Slovenija po 25-ih letih

Kaj jemo? Kaj smo jedli? Kaj bomo jedli? Ta vprašanja se morda zdijo manj pomembna pri obilici problemov, izzivov, neumnosti, norosti ... s katerimi se srečujemo in soočamo praktično vsak dan.

Rada bi navedla primer, ki je prispel do mene preko radijskih valov prvega programa Radia Slovenija, dne 15. maja 2016. Naš nacionalni radio se promovira kot verodostojni, zato pač moram verjeti neverjetnemu! Nedeljska oddaja Za naše kmetovalce dostikrat postreže z zelo zanimivimi novicami, ki jih drugje ne zasledimo. V omenjeni oddaji je ekološki kmet s Tolminskega povedal takole: »Tistega, kar ostane na krožnikih mojih otrok v vrtcu, ne smejo jesti ekološko rejeni prašiči.« Ob tem je zelo uglajeno dodal, da si močno želi hitrih sprememb pri javnem naročanju hrane za vrtce!

     

     Ta podatek je res izjemen dosežek 25-letne zgodovine naše države! Države, ki ima celo ministrstvo za enake možnosti! Pa niti prašiči in otroci nimajo enakih možnosti glede zdrave prehrane. Naši otroci torej nimajo izbire in morajo jesti slabšo hrano, kot ekološko rejeni prašiči. Hrana, ki ostane v vrtcih, je samo še za na smetišče.

     Resnično se lahko globoko zamislimo nad tem, kam smo prispeli v četrt stoletja tavanja po blodnjaku naše samostojnosti, suverenosti, demokratičnosti, neoliberalizma, privatizacije ...  Kot kaže, smo se pogreznili v prepad lastne oholosti. Kakšne so posledice tega zavoženega projekta, imenovanega samostojna Slovenija, za tako imenovane "ranljive skupine" ljudi? To pa bomo, kot kaže, kmalu kar vsi, razen samozvane elite.

     Poleg dobičkonosno naravnanega sistema javnega naročanja, ki resno prizadene sedanje najbolj "ranljive skupine": otroke v vrtcih in šolah, bolnike in starostnike, se kažejo tudi usodne posledice ZUJF-a! Koliko ljudi je izgubilo vsakršne dohodke in vsakršno upanje! Zaradi peščice bogatih, ki so izkoriščali socialno podporo,  so nastradali revni.

     Da ne govorim o tem, da so na naših fakultetah zelo omejili zaposlovanje  mladih intelektualcev, ki so dokončali študij, naredili  še magisterij in   doktorat! Zdaj takšni visoko izobraženi kadri na Zavodu za zaposlovanje slišijo, da je škoda, ker imajo magisterij in doktorat, ker so tako še dosti teže zaposljivi, kot bi bili brez teh nazivov. Res, zelo spodbudno! Intelektualcev torej ne potrebujemo več, vpisi na fakultetah se dejansko zmanjšujejo. Potrebujemo pač neizobražene sužnje, ki bodo postali roboti.

     Resnično vam povem, slovenski politiki in njihovi priskledniki so povzročili pravo razdejanje, katastrofalne posledice za premnoge državljane republike Slovenije. Koliko točno je tistih, ki jih je na različne načine "ranila" lastna država, je nemogoče izračunati, saj so mnogi že pokojni zaradi bolezni in samomorov, mnogi so se izselili ... mnogi so poniknili kdo ve kam in jih ne vodijo nobene statistike.

     Koliko je še takšnih, kot je podjetnik z dolgovi, Primož Smrtnik? Ta človek, ki je posloval po poštenih načelih, je obubožal in zbolel zaradi lopovov. Upal si je  pred kamere in mikrofon. Večina njemu podobnih ni tako pogumna. Koliko je malih podjetnikov, ki so prišli na beraško palico po zaslugi lopovščin, ki jih država dopušča? Ti premnogi so na koncu obviseli na beraški palici. Ne morejo si plačevati niti zdravstvenega zavarovanja, pač pa v najboljšem primeru obiskujejo ambulante za reveže. Če je takšna ambulanta v bližini, se razume! Sicer pa morajo imeti še dovolj denarja za prevoz do tja in nazaj! KOLIKO JE TAKŠNIH LJUDI? 

     Naše vlade si previdno podajajo vroč socialni kostanj in nič ne ukrenejo. Vsaj nič takega, kar bi koristilo ubogim, ki jim rečejo "ranljive skupine"!!!

Zakaj jih pravzaprav tako imenujejo? Ali zato, ker jih je država sama ranila s tem, da jih je ponižala v manjvredne državljane, ki niso sami sposobni preživeti? Ampak, zakaj niso sposobni? Ali zato, ker so drugačni? Morda manj agresivni od tistih, ki so jih spravili na beraško palico! Resnica je pač ta, da niso vsi za podjetnike, čeprav bi država rada videla, da bi imeli "ranljivi " vsak  svoj s.p.!

     Ampak, dragi moji, tu gre za predispozicije posameznika! Samo v primeru, če je človek za takšno podjetniško početje nadarjen, je možnost, da je tak projekt uspešen. Pri nas ti rečejo: tu imaš nekaj tisoč evrov, pa se znajdi! Saj, podjetnik naj bi bil menda lahko vsak, če le hoče! V resnici v mnogih primerih na ta način država vrže ovco med volkove in si umije roke!

     To, da vsakdo, ki ni len, lahko postane uspešen podjetnik, je prav tako nemogoče, kot če bi rekli, da lahko vsakdo, kdor lahko sedi na stolu, postane dober pianist. Ali pa, da vsakdo, ki je pismen, lahko postane odličen pisatelj, pesnik ali morda znanstvenik!? Le potruditi se je treba!

     A če se še tako trudiš, nikdar ne boš zares dober, če nimaš nekih zasnov za določeno početje. Za vsem, kar počneš, pa mora biti tudi tvoje lastno hotenje in tvoja strast! 

     Podobno velja za voznike motornih vozil. Mnoge nesreče na naših cestah niso le posledice ugotovitev pristojnih, ki nam jih znova in znova pripovedujejo. Pač pa so v veliki meri tudi posledica dejstva, da vsakdo pač ne more biti voznik, še najmanj pa dober voznik!

     A v neoliberalizmu je svoboda, saj baje vsakdo lahko počne, kar se mu zljubi. V tem primeru gre ta svoboda na račun premnogih žrtev prometnih nesreč.

Svoboda posameznika, kot jo razumemo zdaj, gre pač vedno na račun nekoga drugega!

     Poleg tega pa je tu še en "hakeljc", in to je zrelost človeka. Kdo je zrel pri osemnajstih letih? Rada bi spoznala takšnega človeka. Ti nezreli mladiči vozijo avtomobile, motorje in pač vse, kar gre hitro. In to ne po poligonu za začetnike, pač pa po vseh cestah!

     Če kriterij za opravljanje vozniškega izpita ne bi bila starost, pač pa dokazana zrelost človeka, bi bilo na cestah precej manj prometa in posledično tudi dosti manj žrtev. Enako velja za starejše, ki opravijo vozniški izpit pozno in imajo potem praviloma težave z vzvratno vožnjo in še čem!  A kaj, ko je tudi pri teh poslih najbolj pomemben čim večji dobiček vseh vpletenih, vključno z državo, se razume.

    Ja, dobiček in pohlep pred ljudmi, to je glavno geslo te zločinske družbene kolobocije, ki ji ne moremo reči niti sistem, niti družbeni red, pač pa v najboljšem primeru družbeni nered ... Posledica famozne besede deregulacija, pač!

Dokler načela dobiček in pohlep pred ljudmi ne bomo uspeli zamenjati s popolnoma drugačnim načelom, sprememb ne bo. Novo načelo, na primer, se lahko glasi: proizvedi toliko, kot potrebuješ in bodi skromen. Tako so včasih razmišljali tibetanci. In poteptane vrednote bo treba spet poiskati ter jih vrniti med ljudi.

     Na srečo obstoječi nered močno poka po šivih in nima več perspektiv. Prej se bo sesul, kot se to tistim, ki vladajo svetu, sploh sanja. Tistim, ki so popolnoma pozabili, kaj je to sočutje, empatija, ljubezen v najširšem pomenu besede, spoštovanje, sprejemanje različnosti ... in kaj so to enake možnosti!

     O svobodi lahko govorimo šele takrat, kadar so svobodni tudi tisti, ki so drugačni. In še nekaj: če kdo primerja sedanje družbeno stanje v Sloveniji s tistim  v Titovi Jugoslaviji, izkazuje v najboljšem primeru slabo poznavanje zgodovine. Sedanje družbeno stanje se namreč z veliko hitrostjo približuje nezavidljivemu položaju velike večine prebivalcev v kraljevini SHS, ki jo je v propast popeljal kralj Aleksander s svojimi podrepniki. 

     Če ne verjamete, preberite knjigo Louisa Adamiča, Vrnitev v rodni kraj. O tem sem pisala že v eni prejšnjih številk te revije. 


Pripis: vse zgoraj navedene in še mnoge druge izjemne "dosežke naše civilizacije" smo v bistvu dopustili mi sami, vsak po svojih močeh ... in jih še kar naprej dopuščamo. Vprašanje je samo še, kdaj bo dovolj velika množica ljudi dosegla dno in ne bo imela več česa izgubiti ...