6. marca je v Dnevniku
pisalo, da je v zadnji izdaji revije Demokracija Pavel Ferluga, aktivni član
SDS, zapisal, da so Muslimani v Evropi »rakavo tkivo« in pozval k njihovemu
izgonu. Naslov kolumne je bil, prikladno, »Antisemitizem, kot dogma«, v njej pa
je razpravljal, kako lahkotno se Evropa loteva Islamskega problema, saj bo
Evropejce drago stalo, če se ne bodo nemudoma zoperstavili islamizaciji
kontinenta. Navajam del zapisanega:
“prav zaradi
kapilarnega priseljevanja islamističnih skrajnežev v vse države skupnosti, kjer
že odkrito začenjajo s terorizmom širiti svoj način življenja in ga vsiljevati
z nasiljem nad gostitelji … Če ne bo EU drastično posegla s fizičnim uničenjem
in prepovedjo izvajanja islamskega načina življenja, ki predpostavlja edino pot
uničenja krščanske civilizacije na stari celini. Medtem ko muslimani ne
skrivajo, da nas hočejo uničiti, nasprotno, jim mi dovolimo graditi džamije in
gledamo, kako se širi zločinska religija v vse pore evropskih držav … Ne
pozabimo, da smo za muslimane le prašiči in opice (neverniki), ki jih je treba
uničiti … Raka je treba kapilarno odstraniti. Spraviti vse muslimane na ladje
in jih poslati domov! Najmanj nas bo stalo!”
Seveda je to pristen
primer klasičnega sovražnega govora, ampak za trenutek pomislimo, čemu taka
neizprosna retorika; seveda nam je iz teksta jasno, kje tiči nevarnost: Islam
ogroža krščanski svet. Ta teza pa stoji na trhlih nogah, ker bi pomenilo, da so
se vrnile verske vojne, ali pa nam vsaj pretijo. Pomislite: Če Islam ogroža
naše Krščanske vrednote, kako zelo trhle in ničvredne vrednote pa so to, da nam
jih spodkopava neka druga vera? Bistvo vseh vrednot v katerikoli veri je v tem,
da so bolje ukoreninjene v populaciji in kot take bolje kljubujejo zunanjim
dejavnikom, recimo – drugi veri. Ferluga je v svojem tekstu vse Muslimane
označil za islamske skrajneže, kar je posploševanje in kot tako pade v področje
sovražnega govora (297.
člen, ki prepoveduje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti), kar je kaznivo.
Vemo, da nekateri islamski
fundamentalisti ne marajo »dekadentnega zahoda«. V pomoč nam je revija Mladina in analiza
Slavoja Žižka:
»Očitno jim (terorističnim
fundamentalistom) manjka poteza, ki jo zlahka opazimo pri vseh avtentičnih
fundamentalistih, od tibetanskih budistov do ameriških Amišev: odsotnost
resentimenta in zavisti, globoka brezbrižnost do nevernikovega načina
življenja. Če današnji fundamentalisti res verjamejo, da so našli pot do
Resnice, zakaj bi se počutili ogrožene od nevernikov, zakaj bi jim sploh
zavidali? … V nasprotju z resničnimi fundamentalisti lažne fundamentaliste
globoko nadleguje, intrigira, fascinira grešno življenje nevernikov. Prav
čutimo, da se proti grešnemu drugemu bojujejo tudi proti lastni skušnjavi …
kako krhka mora biti vera nekega Muslimana, če čuti, da ga ogroža neumna
karikatura v tedenskem satiričnem časopisu (napad na Charlie Hedbo)? Fundamentalistično islamsko prepričanje
ne temelji na teroristovem prepričanju o lastni večvrednosti in v njegovi
želji, da zaščiti svojo versko identiteto pred napadi globalne potrošniške
civilizacije. Težava s fundamentalisti ni, da jih imamo za manjvredne mi,
temveč, da se imajo sami prikrito za manjvredne. Zato jih naša politično korektna
zagotovila, da ne čutimo nobene vzvišenosti do njih, še bolj razbesnijo in
hranijo njihov resentiment.«
Mar ni skoraj isto pri
slovenskih tradicionalistih, ki redno obiskujejo nedeljske maše, skrbijo za
narodov blagor in poudarjajo vrednote? Kako je lahko Islam, v vsej svoji
abstraktnosti, nevaren (kot koncept, religija, sama po sebi)? Vemo, da puške ne
ubijajo, ampak da to počnejo ljudje, ki držijo te puške - čemu tako
sprenevedanje? Celo metropolit Stanislav Zore je dejal, da je največji problem
katoliške Cerkve v Sloveniji ta, da je vse manj mladih duhovnikov:
“potrebno je
priznati, da nam gre za nohte. Mnogo manjših župnij je brez župnikov in mladih
kaplanov ni in ni. Svobodna miselnost prihaja v manjša podeželska mesta, pa
tudi po vaseh se že govori, da ni nič narobe, če je
sin gej ali hči lezbijka. To močno zmanjšuje verjetnost, da bo homoseksualni
fant iz verne krščanske družine kot svojo edino možnost za uspešno in polno
življenje videl duhovniški poklic.”
Žižkove besede lahko prav
tako nataknemo na evropske pravoverne Kristjane, ki imajo domala enako težavo,
kot radikalni Islamisti: pomanjkanje zaupanja v samega sebe skozi vero, jeza
zaradi nezmožnosti odgovarjanja na pomembno vprašanje o drugačnosti,
drugotnosti: »zakaj nas sovražijo?« saj nas ne, konkretno. Kaj hitro ugotovimo,
da je take vrste sovraštvo vrtenje v krogu v smislu dirke do dna. Nas res skrbi
iranski jedrski program? Evropskim narodom pa manjka tista nacionalna trma, da
jih ne bo nič spravilo v nevarnost, držo, ki so spodnesli politično korektni
liberalci, kateri so videli o prišlekih iz Afrike le žrtve sistemov. Da
poenostavim: močan imunski sistem vas bo obvaroval pred kašljajočim v avtobusu.
Po padcu Vzhodnega bloka pa so evropske dežele šibele in čedalje bolj so bile
prepuščene mednarodnemu monetarnemu skladu ter ukazom EU. Kolesje držav tako še
bolj pritiska na ljudstvo, to pa zaradi nezmožnosti stabilizacije išče uteho v
tradiciji, za katero spozna, da je prav tako oslabela. Ker je bil denar
namenjen razvoju podjetij in povečanju konkurenčnosti, ne pa kulturi. Zato
postanejo krivci tisti drugačni ljudje, iz Vzhoda ali Juga, z drugačnimi
navadami; prišli so k nam, ker je konkurenčnost to zapovedala, servilna
liberalna politika pa jim je pokazala pot in nič drugega. Ampak ne pozabite:
Mathias Brevik je bil patriot, Jozef Fritzl pa pravi družinski človek.
Grega Bregar