PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Intervju - Branko Žele

objavljeno: 28. feb. 2015 12:48 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 28. feb. 2015 12:51 ]


Branko Žele, starosta slovenskih Puntarjev

Razgovor: Lojze Podobnik


Ti si eden od prvih puntarjev v Sloveniji in
seveda na Primorskem, kjer se je začelo to gibanje…
V bifeju »Pr Tincu« na Kneži smo se večkrat dobili
Andrej Rejec, Igor Grahelj, ki je tudi lastnik bifeja
in jaz. Premlevali in premlevali smo stanje v
naši državi. Tako smo se začeli pogovarjati, kako bi
tudi mi pokazali, da nam ni vseeno, kaj se pri nas
dogaja. To se je v večini dogajalo v času Pahorjeve
in nadaljevalo v času Janševe in vlade Alenke Bratušek.
Tudi s Cerarjevo vlado nismo zadovoljni, saj
pospešeno nadaljuje s prodajo našega premoženja.
Od vlade pa pričakujemo, da bo delala za dobrobit
nas, državljanov.


Kaj je bilo tisto, kar vas je najbolj motilo v
naši družbi: politika, ekonomske razmere, zaspanost
naroda … Kaj je bilo tisto, zaradi česar
ste se odločili NEKAJ STORITI?
Leta 1945 je partizanska vojska v sodelovanju z
zavezniki zmagala. Zavezniki so nam z dogovori
odvzeli del ozemlja in ga dali Italiji in del Avstriji.
A postali smo mednarodno priznana država, Jugoslavija.
Leta 1991 smo se osamosvojili. Tudi sam
sem kot miličnik sodeloval v osamosvojitveni vojni.
Po osamosvojitvi pa se je začelo dogajati marsikaj,
kar nam ni bilo všeč. Veliko je tega, a bom naštel le
nekaj primerov. Vlada, katere predsednik je bil Peterle,
se ni potrudila, da bi državljani ostali enotni,
kot med osamosvojitveno vojno. Še več, začelo se je
z razpihovanjem nestrpnosti med levimi in desnimi,
vernimi in nevernimi, gospodarstvom in negospodarstvom
… Državljane so začeli deliti. Pri tem niso
imeli težkega dela – spreti ljudi je otročje lahko. Občudovanja
vredni so ljudje, ki zmorejo ljudi združiti
in jih skupaj tudi obdržati!
Izposodili so si denar iz blagajne upokojencev, ki
so kasneje postali moteči, blagajna pa je ostala prazna.
Kar tudi ni sprejemljivo, je nekontrolirano vračanje
premoženje RKC in posameznikom. Po mojem,
neupravičeno! Mislim, da smo edina država na svetu,
ki je dvakrat zmagala, a smo bili dolžni vračati
premoženje. Je Amerika vrnila ozemlje Indijancem,
so Italijani in Avstrijci vrnili ozemlje, katerega so
nam vzeli?
S certifikati so izvedli rop državljanov Slovenije.
Počasi in vztrajno so začeli spreminjati zgodovino
NOB, v osnovnih šolah so začeli ukinjati poučevanje
o naši preteklosti, tako da sedaj naši otroci skorajda
ne ločijo partizanskega boja od domobrancev,
ki so izdali svoj narod in delali za okupatorja. Tega
ne smemo nikoli pozabiti.
Na veliko so prodajali dobro stoječa podjetja in
to brez sramu še kar nadaljujejo. Rad bi slišal, zakaj
so ukinili službo družbenega knjigovodstva? Naj mi
nekdo obrazloži, da bom kot preprost državljan to
razumel. Večina državljanov smo proti prodaji Telekoma
in še vseh za prodajo namenjenih firm. Puntarji
smo proti vsakršni odtujitvi državnega, včasih
družbenega premoženja. To je izjavil prijatelj puntar
Edi Blažič. Moje mnenje je, da lahko vsak proda le
tisto, kar je ustvaril. Lastniki, to smo državljani Slovenije,
bomo pa z našim premoženjem znali sami
dobro gospodariti.
Javno šolstvo mora biti kvalitetno in dostopno
vsem otrokom. Naši otroci naše zgodovine ne poznajo,
poznajo pa revščino. To življenje sedaj jemljejo
kot normalno, mi pa vemo, da to ni normalno, ker
prej tega nismo poznali.
Ogromno je še tega. Občutek imam, da vlada ne
dela za nas državljane, pač pa proti volji državljanov.
Standard večine državljanov strmo pada. Revščina
je vse večja, včasih tega nismo poznali. Agonija
in krivice so naš vsakdanjik.
Kljub temu se narod ne premakne. Po gostilnah
kritizirajo, modrujejo in včasih zasmehujejo tiste,
ki poskušamo nekaj storiti, sami pa se ne uspejo
dvigniti s kavča in se boriti za boljši jutri vseh nas,
predvsem pa za naše potomce.
To je bil povod, da smo se odločili postaviti se
po robu in se podati v boj z mlini na veter. Mi ne
bomo obupali. Vsak pa naj pri sebi premisli, kako bo
pogledal svojim otrokom in vnukom v oči, ko bodo
postali sužnji 21. stoletja.

Kaj meniš o sebi, kaj bi o tebi povedali tvoji tovariši,
puntarji?
Najtežje je govoriti o sebi. V prvi vrsti se imam za
socialista, zato ne morem biti imun na vse krivice in
napake, ki se dogajajo okoli nas. Sam nisem veren,
vendar spoštujem verne, saj imam tudi prijatelje, ki
so verni. Nisem rasist, niti nacionalist, spoštujem
vse, na pikniku pa sem najraje s prijatelji. Moja želja
je, da bi se državljani Slovenije poenotili ter enkrat
za vselej naredili red v državi. Da bi vsi živeli človeku
dostojno življenje. Sem upokojen, vendar mi
ni vseeno, kaj se dogaja pri nas, niti ne, kako bosta
moja hči in sin živela naprej. Vse bom naredil, da ne
bosta sužnja – ne domačemu, ne tujemu kapitalu.
Kaj pa mislita o meni prijatelja, bosta pa povedala
kar sama, Andrej Rejec in Igor Grahelj.
Andrej: Povedati mnenje o tovarišu je zelo težka
naloga. Je pa tako: če Branko ne bi bil kot človek in
tovariš super, ne bi z njim toliko časa delovali pri
puntarjih. Smo pa tudi na isti valovni dolžini. Seveda
včasih pride tudi do različnih mnenj, vendar
smo bili do sedaj vedno sposobni dogovora in smo
probleme rešili.
Igor: Tudi jaz imam enako mnenje. Saj smo vsi
socialisti in se borimo za pravice vseh državljanov
Slovenije. Brane je dober vodja in organizator.
No, ostalih ne bom spraševal o tem, kaj menijo o
meni, saj lahko kdo pove tudi kaj slabega, ha,ha,ha...
Pa šalo na stran.
Puntarsko gibanje je sedaj razširjeno po vseh
pokrajinah Slovenije, rojstvo gibanja pa se je
začelo na Primorskem…

V Mariboru je bil napovedan protivladni protest.
Pogovarjali smo se, da bi se ga udeležili. Morali
smo se organizirati in dogovoriti, kako in kaj. Sklenili
smo, da navežemo kontakt z organizatorji. Tako
sem klical Tomaža Pirša in Sanjina Jašarja ter se dogovoril
za udeležbo. Da ima zadeva rep in glavo,
smo skupini dali ime Tolminski puntarji. Zakaj tako
ime? To se je dogajalo konec septembra in nekje v
prvi polovici oktobra 2012, naslednje leto 2013 pa je
bila 300 letnica Tolminskega punta (1713), zato smo
se odločili za ime Tolminski puntarji. Kdo je dal to
idejo, pa se ne spominjam. Pod tem imenom smo
se 29.10.2012 odpeljali na protest v Maribor Senad
Biščanin, Igor Grahelj, Egon Devetak in jaz. Tam
smo se javili Tomažu Piršu in Sanjinu Jašarju. Na
protestu je bila ena od govornic tudi Lara Jankovič,
kateri smo čestitali za udaren govor.

Začetki gibanja in prvi nastopi v javnosti
17.11.2012 smo se udeležili protesta v Ljubljani,
ki ga je organiziral sindikat in je bilo približno
30.000 udeležencev. Nato smo se udeležili protivladnega
protesta v Ljubljani, dne 27.11.2012. V
Novi Gorici smo se udeležili protivladnega protesta
30.11.2012 in 08.12.2012. V Ljubljani smo se
21.12.2012 udeležili protesta proti aktualni politiki,
takrat so na protest prišli tudi veterani Sever in Vojne
za slovenijo. Na to sem bil zelo ponosen, saj sem
tudi sam član veteranskega društva Sever.
Dne 11.01.2013 smo se v Ljubljani pred parlamentom
udeležili protivladnega protesta in 31.01.2013
javne tribune društva slovenskih pisateljev v Linhartovi
dvorani Cankarjevega doma. 08.02.2013 smo
se v Ljubljani udeležili protivladnega protesta. To
je bil takrat največji protest, bilo nas je cca 30.000
protestnikov. Dogajalo se je v popoldanskem času,
dopoldan pa so imeli na Kongresnem trgu protest
privrženci Janeza Janše. Minister Gorenak je izjavil,
da je bilo cca 9.000 podpornikov, po slikah pa se je
ugotavljalo, da jih več kot 2.500 ni bilo.
Dne 09.03.2013 smo se v Ljubljani udeležili protivladnega
protesta. Organizirali smo en avtobus iz
Tolmina, ki je pobiral protestnike na poti do Nove
Gorice in Ajdovščine. V Ajdovščini je Vili Brus organiziral
avtobus za vstajnike iz Ajdovščine in Postojne.
Tu sva z Vilijem tudi prvič prišla v stik. Ko
smo se z obema avtobusoma pripeljali v Ljubljano,
je dal nekdo predlog, da se gremo na veleposlaništvo
Venezuele podpisat v žalno knjigo. Pred tem je namreč
umrl predsednik Venezuele Chavez. Tako smo
vsi odšli in se vpisali v žalno knjigo. Od takrat smo
ostali z veleposlaništvom v prijateljskih odnosih.
11.03.2013 sem po telefonu govoril z Vilijem
Brusom o organiziranju in udeležbi na protestih. Pogovarjala
sva se tudi o ustanovitvi Primorskih puntarjev.
03.04.2013 smo se v Ljubljani pred parlamentom
udeležili protesta, tam se nas je zbralo cca 30 protestnikov
od povsod. Protestirali smo proti načinu
in seznamu vabljenih v DZ, kjer so razpravljali o
spremembi Slovenske ustave.
12.04.2013 pa smo se v Ajdovščini zbrali Vili
Brus, Ivan Ambrožič, Marjan Polšak, Karmen Nemec,
Špela Mlakar, Igor Mlakar, Egon Devetak, Kristofer
Meško, Franko Pleško, Lili Vidrih in jaz. Se
iskreno opravičujem, če sem koga izpustil. Tu smo
se dogovorili, da ustanovimo Primorske puntarje.
Po tem dogodku pa smo se protestov udeleževali
skupaj kot Primorski puntarji.
Ker so udeleženci imeli različne transparente,
smo se tudi Tolminski puntarji odločili, da si naredimo
svoje. Vsak od nas je dal predlog vsebine, potem
smo skupaj odločili, katere parole se bo tiskalo. Tiskal
jih je Andrejev sin Sašo, Igor pa je naredil lesene
nosilce. Na transparentu je bil napis Tolminski
puntarji, v sredini tolminski grb in ob straneh letnici
1713 – 2013, ter sporočilo transparenta. Sporočila
smo večkrat zamenjali z aktualnimi temami.
Po ustanovitvi Primorskih puntarjev smo se ravno
tako udeleževali protestov, okroglih miz po raznih
krajih, sodelovali pri veliko akcijah, bili smo še bolj
aktivni in prisotni povsod, kjer smo videli, da smo
na isti ravni. Končno smo na zadnjih državnozborskih
volitvah pomagali ZL, ki je tudi z našo pomočjo
dosegla izjemen uspeh. Še vedno jih podpiramo.
Kako ste širili članstvo in način delovanja?
Na protestih smo spoznavali protestnike tudi iz
drugih krajev. Precej smo komunicirali preko elektronske
pošte in face booka, nove člane pa smo in
jih še sprejemamo tako, da jih nekdo, ki je že puntar,
predlaga, vsi ostali puntarji pa potem potrdimo. Nov
član (ali članica) nato podpiše pristopno izjavo, s katero
se zavezuje, da bo aktivno deloval v civilnem
gibanju.
V tem času so vstajniške skupine rasle kot gobe
po dežju, večina jih je tudi hitro prenehala z delovanjem.
Na protestih smo se srečevali največ s skupino,
ki jo je organiziral Vili Brus, skupino VLV in
Kričač ter profestival, v Mariboru pa je bila znana
skupina 29. oktober. Kolikor mi je znano, so sedaj
ostali samo Profestival, 29. oktober in Puntarji. Trenutno
je še nekaj skupin, ki se ukvarjajo z določenimi
problemi, prodajo državnega gospodarstva, javnim
šolstvom in podobno. Tudi Puntarji sodelujemo
pri vseh zadevah, ki jih tudi mi zagovarjamo. V bistvu
pa sodelujemo in pomagamo samo ZL, saj smo
mnenja, da je edina prava levica v Sloveniji.

Temeljne naloge Puntarjev in načini delovanja
in povezovanja znotraj Slovenije in morda tudi
širše…

Temeljna načela Puntarjev so 3 x NE in sicer:
NE neoliberalizmu
NE nacionalizmu
NE fašizmu

Imamo pa še veliko drugih nalog. Zavzemamo se
za kvalitetno javno šolstvo, kvalitetno javno zdravstvo,
smo proti vsakršnemu odtujevanju državnega,
včasih družbenega premoženja. Teh nalog je še
ogromno. Vsak doprinese k delovanju, kolikor lahko.
Poskušamo čim bolj angažirati ljudi, da se zavedajo
svojega položaja in se skupaj z nami postavijo
za boljši jutri.
Kot sem že povedal, sodelujemo kar v nekaj skupinah,
ki se zavzemajo za to, da ustvarimo čim boljše
pogoje za življenje v naši državi, za pravno državo
in pravice državljanov. Prav tako sodelujemo
in pomagamo ZL in bomo to počeli vse do takrat,
dokler bodo delali po zastavljenem programu. Trenutno
smo ponosni na to, da sodelujemo. No, tudi z
ostalimi strankami, ki so v koaliciji ZL, v določenih
primerih lahko sodelujemo, saj so del ZL. Povezujemo
pa se z nikomer in tudi namena nimamo. Puntarji
smo in bomo avtonomni in ne bomo nikomur
dovolili vmešavanja v naše delo. Smo pa pripravljeni
sodelovati pri aktivnostih, katere tudi mi zagovarjamo.

V Sloveniji je veliko civilnih gibanj, ki se po
svojih zmožnostih upirajo vsem anomalijam
sedanje družbe. Skupine so nepovezane in premajhne,
da bi bile uspešne. Kaj bi bilo potrebno
storiti, da bi se ljudje zavedali resnosti organiziranega
odpora?
Moj prijatelj Andrej je enkrat dejal, ko smo se
pogovarjali o teh zadevah, da je problem, ker hoče
vsak petelin na svojem kupu gnoja kikirikat. Če bi
se nam uspelo povezati tako, da ne vzamemo nikomur
identitete, z vsemi civilnimi gibanji, ki zagovarjajo
in se borijo vsak po svoji moči za enake cilje,
kot se puntarji, bi že zdavnaj dosegli več uspehov v
tej borbi. Imamo še eno veliko moč. To so veterani
in sicer ZZB, veteransko združenje Sever, Zveza veteranov
vojne za Slovenijo, društvo Tigr itd. Če bi
se še oni pridružili tej borbi, bi pa že včeraj zmagali
in bi naredili konec tem norostim, ki jih počno naši
politiki. To, da pravnomočno obsojeni kriminalec
sedi v parlamentu in so ga celo predlagali v odbor
za nadzor varnostnih služb, je sramota. Pokažite mi
eno normalno državo, ki bi to dovolila.
Problem predstavljajo tudi mediji. Poročajo o za
nas manj pomembnih zadevah, ki se dogajajo pri nas
in v tujini, o delu vstajniških skupin pa zelo redko ali
skoraj nikoli. O protestih v Sloveniji skopo poročajo
ali pa posredujejo netočne informacije, na primer o
številu udeležencev na protestih. A govorijo o svobodnem
in nepristranskem novinarstvu!

Problem v Sloveniji je, da so ljudje še vedno
premalo zainteresirani za resen odpor proti
ukrepom vladajoče strukture. Kaj storite, da
se v odprte dialoge vključijo čim širše ljudske
množice?
Naša želja je, da se nam v čim večjem številu pridružite,
da postanemo močno civilno gibanje. Tako
bi lahko vplivali na dogajanje v Sloveniji in s tem
izboljšali življenje nam in našim potomcem. Ko se
pogovarjam z nekaterimi prijatelji ali znanci so mnenja,
da se bo že uredilo. Tudi to jih preveč ne gane,
ko jim rečem, naj se borijo za potomce. Če bi bil
tak odziv leta 1941, bi mi sedaj govorili italijansko,
nemško, madžarsko. O Sloveniji bi mogoče govorili
pri urah zgodovine. Takrat so bili ljudje zavedni. Za
svobodo in slovenski jezik so bili pripravljeni žrtvovati
vse. Mnogi so za to dali življenje. Hvala jim.
Tega ne smemo nikoli pozabiti.
Res smo v zelo slabem položaju, vendar nismo še
na dnu. Tovarišice in tovariši, še je čas, da skupaj
uspemo v naših prizadevanjih za boljši jutri.
Ko posameznik spremlja pisanje medijev, predvsem
pa tudi (ne)hote dogajanje na slovenskem
družbenopolitičnem odru, kaj hitro dobi občutek, da
politiki zelo radi zbijajo prvoaprilske šale, pa čeprav
je april še kako daleč.
Ena izmed mnogih šal je, da je Slovenija pravna
država, seveda pa tudi socialna in vse, kar sodi poleg,
sodeč po mnenju večine sogovornikov, ki pa si
tega zaradi popolno delujoče demokracije ne upajo
povedati. Vendar pa imam glede na podhranjenost
slovenske družbe občutek, da se večina slovenskih
zapornikov – med njimi tudi kurji tatovi ali tisti, ki
niso zmožni plačati položnic in so se znašli v uklonilnem
zaporu, sedaj veselijo odločitve Ustavnega
sodišča Republike Slovenije s konca leta 2014, ki je
vodjo t.i. opozicije na slovenskem izpustilo iz objema
zaporniških prostorov. Namreč za nemoteno
delovanje demokracije potrebujemo poleg opozicije
tudi nemoteno delovanje koalicije. No, pa smo tam.
Vendar nam dobro poznana shema vedenja slovenske
demokratičnosti od leta 1991 dalje kaže zanimiv
trend in sicer, da oba pola že od sredine 90-ih
razdirata narodno enotnost preko odpiranja temnih
zgodovinskih senc (npr. povojni poboji), v zadnjem
obdobju pa celo s tem, kdo je bolj zaslužen za slovensko
osamosvojitev, s čimer se v naprednih in
razvitih demokracijah preostalih držav EU in tudi
drugje ne ukvarjajo. Tam se predvsem ukvarjajo s
»sedanjim trenutkom«, usmerjenim k napredku in
razvoju družbe kot takšne.
Rezultati pa so v našem primeru znani in dobro
vidni. Tako razdeljenega slovenskega naroda še nismo
imeli, kar seveda omogoča zdaj enim (opoziciji),
zdaj drugim (koaliciji) veliko lažjo in popolnoma
nemoteno razprodajo naše – nekdaj skupne lastnine,
ki je po obdobju certificiranja in delničarstva pristala
v rokah ozkih tujih in domačih krogov, t.i. zbiralcev
dobrih naložb.
Pomembno pa je vedeti, da me zgodba slovenske
razprodaje spominja na to, da med tem, ko se
dva pola slovenstva bijeta drug z drugim na podlagi
zgodovinske razdelbe na vaše in naše, ki je načrtno
umeščena v slovenski družbeni prostor, da bosta prav
ta dva segmenta na koncu zahtevala svoje pravice.
Kakšne pravice bi le to bile? Torej imeti podjetja
ponovno v večini slovenska, brezplačno zdravstvo,
šolstvo, biti dostojno plačani kot nekoč, imeti dobre
pokojnine, delovna mesta itd. A ko bosta to zahtevala,
bo rekel „tuji“ glas: „Slovenci in Slovenke,
ničesar več nimate. Kupili smo vaše železnice, trgovine,
avtoceste, letališča, telefonijo, naravne vire
(voda-Radenska) in druga uspešna podjetja, kupili
pa smo tudi vas, kot poceni delovno silo. Mi vam
bomo narekovali tempo dela in tudi vaše plače, vašo
prihodnost, skratka vse.“
Takrat bosta oba razdeljena segmenta slovenstva
najbrž že tako zastrupljena drug proti drugemu, da
se bosta tudi dokončno med seboj spopadla. Seveda
pa krivec za to nikoli ne bo znan, saj je slovensko
družbo vedno umeščal v takšne in drugačne spore z
namenom, da se lahko izvaja trik razprodaje in implementacija
strukturnih reform, ki sodijo v paket
»za boljši jutri«. Saj menda veste, kako iluzionist
izvede trik? Tako, da preusmeri pozornost občinstva
drugam. In med tem, ko občinstvo gleda nekaj
drugega, je trik nemoteno izveden – a ves čas se je
dogajal pred očmi občinstva, torej v našem primeru
družbe, ki je že zdavnaj oslepela in je zanjo zmožnost
postati Esmeralda (spregledati) najbrž že poniknila,
z izjemo redkih posameznikov, organizacij,
gibanj in društev.
Zato se moramo na koncu vprašati o smiselnosti
demokracije, ki jo imamo na slovenskem in ali jo
kot takšno sploh še potrebujemo – razdiralno in narodnostno
nekohezivno? A na koga lahko marsikdo,
ki se ne strinja z današnjo obliko demokracije, vloži
pritožbo v skladu z 10 ali več točkovnimi pogoji, da
bo le-ta sploh uslišana, kaj šele obravnavana. Morda
čez leto ali dve, seveda ob plačilu primerne upravne
takse?
Ob že tako veliki javni upravi, služb zaradi služb,
zavodov in svetov zaradi njih samih predlagam, da
se ustanovi Urad za demokracijo enakih možnosti.
S tem bi morda dosegli, da tudi vsi preostali zaporniki
vložijo na Ustavno sodišče pritožbo, da so
tudi njim kršene človekove in druge pravice, ki so
po ustavi škodljive za razvoj demokracije, predvsem
pa njeno uveljavitev kot takšno.
Namreč spoštovani, vsak zaprti – še posebej zaradi
kraje kruha, paštet, sosedovih kur, krompirja ali
nezmožnosti plačila položnic – prav vsak se sooča z
veliko težavo. Ta težava je, da so v njihovih družinah
ovirani in moteni demokratični procesi odločanja.
Pri tem manjka ključni element – opozicija. Kako je
mogoče, da se v teh družinah sprejemajo odločitve
enostransko, brez posvetovanja z opozicijo?
Kako se bodo plačale položnice, ko že v sredini
meseca zmanjka denarja, kako se bo otroku v osnovni
šoli ali vrtcu plačala malica, kako se bo otrokom
pojasnilo, da ni dovolj denarja za športni dan, da bi
imeli športne copate dobrih znamk, še celo i-Pod ali
i-Pad, pametne telefone, kot jih imajo preostali sošolci,
čigar starši imajo še to srečo, da so še zaposleni
bodisi v gospodarstvu ali javni upravi? Za takšna
posvetovanja je nujna tudi prisotnost opozicije ali
pa koalicije, če je seveda le-ta zaprta. Brez prisotnosti
obeh elementov družinske demokracije hkrati
je ovirana demokratičnost širše slovenske družbe.
Nasploh pa za lažje preživetje potrebujemo oba v
enotnosti, tudi gledano z vidika vira preživljanja.
Sodna praksa je znana in Slovenija je demokratična
ter pravna država. In zato morda ni napačno,
da se končno ustanovi Urad za demokracijo enakih
možnosti, da bo demokratični proces zaživel in bil
občuten tudi na nižjih nivojih družbenega upravljanja,
pri družini seveda.
Vendar pa je pri tem pomembno tudi to, da v kolikor
bo družinska demokracija delovala tako, kot tista
višja, ker je očitno podlegla okolju, ki ga je starejša
demokratična „sestra“ ustvarila, da se tudi ta, pa čeprav
bo delovala s prisotnostjo obeh demokratičnih
polaritet, ne bo in ni obnesla. Še vedno je in bo veliko
ločitev, razpada družin in tragičnih zgodb.
To pa je tudi dokaz, da demokracija ni nujno v
tem, da imamo dva nasprotna si pola v obliki opozicije
in koalicije, temveč je ključna enotnost in
sposobnost delovanja v skupini za dobro vseh, tudi
naroda in to brez razprodaj in zgodbic, da je država
slab gospodar, ker tako mora biti. S tem pa se „starejša“
demokratična sestra ne more strinjati, saj to
preveč spominja na enopartijski sistem (enotnosti),
ki je bil krut, ker je omogočal okvirno socialno in
ekonomsko pravičnost za vse, pa tudi pravna država
je bila še zaznana in uslišana. Vendar ali imam prav
ali ne, naj o tem odloči Urad za demokracijo enakih
možnosti, ko se bo seveda ustanovil.


Facebook Google+ Twitter