PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Delavsko organiziranje v obdobju neoliberalizma

objavljeno: 5. nov. 2016 13:01 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 5. nov. 2016 13:03 ]
Igor Mlakar

   
Kmalu za tem, ko je konec osemdesetih eden izmed utemeljiteljev sodobnega neoliberalizma, Francis Fukuyama, napisal esej z naslovom Konec zgodovine in nekaj let pozneje še svetovno »uspešnico« Konec zgodovine in zadnji človek, je neoliberalni model družbe postal nesporni globalni zmagovalec. Razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, razkosanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter odpiranje Kitajske zahodnemu gospodarstvu, so bili razlogi, da je ne le Fukuyama, pač pa celotni zahodni kapitalistični sistem slavil zmago neoliberalnega kapitalizma proti komunizmu. Prevladujoči mediji so vsiljevali videz nepremagljivosti gospodarskega, političnega in vojaškega stroja, ki se je iz ZDA in zahodne Evrope širil na vse celine. V tem obdobju v zahodnoevropskih demokracijah svojo moč izgubijo komunistične stranke v Italiji, Franciji, Grčiji. Hkrati se obstoječe sindikalne organizacije v vzhodni Evropi dokončno depolitizirajo in prekinejo dolgoletno ekskluzivno zavezništvo z levim političnim polom, desnica pa si začne postavljati lastne sindikate. Stranke, ki se na vzhodu Evrope oblikujejo kot nekakšna leva kontinuiteta nekdaj vladajočih družbenopolitičnih organizacij, se pomikajo vse bolj v liberalno sredino in od tam celo proti desni. V dobršnem delu Evrope levica dobesedno izgine s političnega prizorišča, sindikalne centrale pa se izgubljajo znotraj mukotrpne spirale socialnega dialoga, v kateri delavstvo drugo za drugo izgublja težko priborjene pravice. Sindikati posledično izgubljajo članstvo, predvsem pa izgubljajo mobilizacijsko sposobnost v boju zoper vse močnejše zavezništvo med vzpenjajočimi se finančnimi lobiji, privatizacijskimi baroni, politično elito in administrativnimi strukturami države. Iz sindikalizma, ki je v nekih drugih časih pregovorno skrbel za svinjske polovice in ozimnico, smo sedaj dobili dogovorni sindikalizem, kjer sindikalni funkcionarji v dogovoru z lastniki kapitala in pod okriljem neoliberalne državne administracije sklepajo sporazume, ki postopno razjedajo še zadnje ostanke delavskih pravic in hkrati skrbijo, da jeza in razočaranje delavcev ne bi prerasla v spontan upor, kaj šele, da bi se začelo delavstvo organizirati na nekih novih temeljih.

In prav za to gre!

Delavski razred je bil v obdobju liberalizacije sveta skozi globalizacijo industrijske proizvodnje in trgovine, potisnjen v vlogo potrošnika-sužnja. S spremembo produkcijskih procesov, povečano vlogo storitvenega sektorja in predvsem z individualizacijo dela, se je zdelo, da delavski razred nima več skupnega interesa oziroma, da kot relativno homogena skupina ljudi ne obstaja več. Potrošništvo je postalo religija sodobnega človeka. Hrepenenje po znanju in razumevanju je zamenjalo hrepenenje po več dobrin in po stilu življenja, kot ga zapovedujejo marketinški trendi. V odnosu med lastnikom produkcijskih sredstev in delavcem pa so okove zamenjali dolgovi. Lastnik produkcijskih sredstev v tem primeru ni več poosebljen v lastniku – osebi, kot bi se spodobilo za klasično predstavo o razmerju med sužnjelastnikom in sužnjem, pač pa gre za drugačno obliko odvisnosti, kjer je na eni strani dejanska moč osredotočena v finančni aristokraciji, ki si je uspela prek dolžniškega razmerja podrediti lastnike produkcijskih sredstev in delavce hkrati. Današnja kasta sodobnih "sužnjelastnikov" je dejansko organizirana v izjemno homogen vladajoči razred, ki za svoje delovanje uporablja enovito in jasno opredeljeno ideologijo neoliberalizma. Hkrati pa z obvladovanjem politike, države in medijev dajejo vtis, da je razredni boj preživel in da so ideološke razlike stvar preteklosti. Skratka, da razredna delitev ne obstaja več.

Strategija depolitizacije in brezideološkosti sindikalnega organiziranja, je vladajočemu razredu dala vzvode za nadzor delavskih množic. S pomočjo mehanizmov parlamentarne demokracije preprečuje, da bi na politično prizorišče vstopile ideje, ki nasprotujejo prevladujočemu neoliberalizmu. Stranke, ki na parlamentarnem parketu zastopajo različne politične pole, dejansko vse po vrsti delujejo znotraj neoliberalnega idejnega koncepta. Že sam proces izvolitve poslancev daje prednost posameznikom z izrazitejšo neoliberalno držo, mehanizmi delovanja znotraj parlamenta pa dokončno odrinejo tiste, ki te drže ne sprejemajo.

Tržni in ekonomski mehanizmi posameznika silijo v individualnost, družbo pa namesto v solidarnost v egoizem in v boj vseh proti vsem. Na tej točki je nujen razmislek, ali obstaja realna možnost, da se je znotraj obstoječih struktur, ki so sestavni del neoliberalne paradigme, sploh mogoče organizirano upreti moči, ki jo imajo lastniki navideznih lastnikov produkcijskih sredstev, torej finančna aristokracija?

Da bi bil kakršenkoli organiziran odpor možen, je potrebno najprej razumeti realnost sodobne družbe, mehanizme, ki vladajo znotraj nje, in strukture, ki omogočajo obstoj takšne družbe.
Sedanja družbena in gospodarska kriza je odprla nekaj možnosti, da se takšno razumevanje poglobi in da se preizkusijo drugačna razmišljanja. Vendar so vsi poskusi kvečjemu opraskali površino trdnih lastniških odnosov, hkrati pa so odprli pot neki drugi realnosti, ki se praviloma porodi v obdobju krize kot odgovor na željo po več svobode in bolj pravični delitvi. Gre za pojave desnega populizma, ki je žal še kako prisoten tudi v delavskih krogih in kot vedno doslej predstavlja odgovor vladajočega razreda zoper samoorganizacijo delavskega razreda v smeri pravičnejše delitve ustvarjenega.

Za oblikovanje drugačnega sindikalnega organiziranja, je potrebno najprej določiti, kdo vse danes predstavlja delavski razred. Prvotnim industrijskim mezdnim delavcem in kmečkim delavcem – dninarjem, je v sodobni družbi potrebno dodati vse različne oblike zaposlitve, vključno s prekarnimi delavci, samozaposlenimi, svobodnimi poklici. Zelo pomembna skupina so nezaposleni, otroci, študentje, upokojenci, najemni tuji delavci, pogosto brez statusa in formalnih pogojev za delo, saj vsi ti lastnikom produkcijskih sredstev služijo kot rezervni bazen za nižanje proizvodnih stroškov in hkrati kot vzvod za krčenje pravic zaposlenim v bolj trdnih pogodbenih razmerjih. Mnoge izmed teh oblik dela so napol ali v celoti ilegalne, hkrati pa je vsaka razprava o njih medijsko nezaželena in tabuizirana.

Ko je vlada ob uporu v Luki Koper sprožila očitke proti zaposlenim na račun razmerja, ki ga ima državno podjetje Luka Koper z izvajalci pogodbenih storitev (IPS), se je ujela v lasten očitek, saj istočasno ministrstva in celo vlada sama najemajo delavce na popolnoma enak način. Razlika je le v tem, da sindikat, ki je vodil upor v Luki Koper, že ves čas vodi tudi bitko za pravice delavcev, ki so zaposleni v IPSih, medtem ko se sindikat delavcev v javni upravi tej problematiki izrazito izogiba, država pa ta razmerja celo taji.

Če odločitev o tem, kdo vse mora biti vključen v današnji delavski razred, širi predstave o delavskem razredu, pa je po drugi strani potrebno izrazito zožiti ideološki okvir, v katerem deluje tako definiran delavski razred. Potrebno je sprevideti, da je idejo o neideološkosti delavskega razreda vsilil ideološko dobro organiziran in poenoten vladajoči razred.

Ideologije, ki dejansko podpirajo obstoječa nesorazmerja in izhajajo iz agresivnega, izključujočega in tekmovalnega pogleda na svet in družbo, ne morejo biti produktiven del delavskega razrednega organiziranja. Ideje socializma oziroma komunizma se ne da enačiti z bipolarno ideološko delitvijo družbe, saj izhaja iz osnovnega vključevalnega principa delovanja družbe. To, da se zelo ozek segment družbe, se pravi velelastniki produkcijskih sredstev oziroma finančna aristokracija, trudi s pomočjo medijskih, političnih in gospodarskih vzvodov okoli sebe nakopičiti dovolj predstavnikov delavskega razreda, da se predstavlja kot ideološki protipol levici, ne spremeni dejstva, da je in mora biti ideološka podstat delavskega organiziranja vključujoča, tolerantna in solidarna. Delavski razred se torej mora ideološko poenotiti v tolikšni meri, da iz svoje sredine izloči ideologije, ki so vsiljene od zunaj kot tujki in ki služijo vladajočemu razredu kot vzvod za razdrobitev delavskega organiziranja.

V tem smislu je socialistična ideja, čeprav še vedno v razvoju in s tega gledišča dinamična, vendarle univerzalna kot orodje, kot osnovna združevalna točka delavskega organiziranja in služi kot teoretska osnova in kot zgodovinska izkušnja delavskega boja. Sindikalno delovanje, ki se osredotoča zgolj na pogoje dela in plačo, na dolgi rok ne more biti uspešno. Navidezno je lahko uspešno le na področju elitnih skupin delavcev, kot so na primer zdravniki ali visoki častniki. Torej tistih skupin, ki jih vladajoča elita želi imeti tesno ob sebi ali pa je od njihovega dela neposredno odvisna. Povsod drugje je uspeh sindikalnega delovanja vnaprej obsojen na neuspeh, kar jasno kaže negativna spirala nižanja delavskih pravic kot posledica socialnega dialoga.

Socialni dialog ni nič drugega kot način, kako zamrzniti določeno stanje, dokler se vladajoča elita ne uskladi z zakonodajalcem ali dokler svoje zahteve ne udejani v prestrukturiranju proizvodnih procesov, gospodarstva ali trga.

Če se ponovno vrnem k Luki Koper, sedanje zatišje predstavlja zgolj čas, v katerem se želijo infrastrukturni lobiji dogovoriti s političnimi elitami, na kakšen način zaobiti trenutno moč in voljo delavcev Luke Koper. Če drugega ne, je upor vsaj začasno zmanjšal apetit lobistov, saj je vlada odstopila od prvotno ocenjene investicije v drugi tir v višini 1,3 milijarde evrov in ugotovila, da ga je mogoče zgraditi že za 800 milijonov evrov. Pustimo ob strani, da kljub še enemu računskemu fiasku ministra za infrastrukturo, predsednik vlade že kar endemično zaupa vanj. Seveda pa to zniževanje proračuna za izgradnjo drugega tira ni spremenilo želje po javno-zasebnem partnerstvu, ki je pač najboljša možna oblika za prelivanje javnega denarja v zasebne žepe.


Sindikalno gibanje, ki svoje delovanje ne bo usmerjalo zgolj v kratkoročne koristi ozkih skupin delavcev, mora imeti jasen ideološki okvir, ki mu bo omogočil oblikovanje dolgoročnih strateških ciljev. Brez takšnega okvirja bo vsako alternativno organiziranje izpostavljeno notranjim ideološkim spopadom, spopadom za prestiž, delovanju različnih lobističnih skupin in nenazadnje prevzemanju s strani oseb, ki so pripravljene dolgoročne cilje gibanja podrediti kratkoročnim pridobitvam ali osebnim koristim. Kakorkoli je popularno zavračanje skupne ideološke usmeritve, se je potrebno vprašati, zakaj je takšen pristop postal popularen in kdo ter zakaj implicira v družbo idejo o neideološkosti civilno-družbenih organiziranj, posledično tudi sindikatov.

Zato ne preseneča, da se po vsem svetu, ne le v Evropi, v zadnjem desetletju ponovno prebujajo ideje, ki imajo skupni imenovalec v socializmu. Tako kot socializem nikoli ni bil in tudi danes ni enovita ideja, vendarle pa so temeljna izhodišča tista, ki so dovolj univerzalna, da zmorejo ponuditi odgovore na najbolj pereča vprašanja človeštva. In da še zdaleč ni konec zgodovine, je nenazadnje ugotovil tudi Francis Fukuyama, ki je zgrožen ob razvoju neoliberalnega kapitalizmu v svojem zadnjem delu, tj. Od političnega reda v politični razkroj (2015), napovedal razkroj političnih sistemov, temelječih na ideologiji neoliberalizma. To je po njegovem posledica naraščajoče neenakosti in prevelike koncentracije premoženja, ki je elitam omogočilo nepredstavljivo politično moč in manipulativen vpliv na sistem, ki to moč še povečuje. V knjigi ne ponudi nobenega odgovora, saj se ta nahaja izven njegovega miselnega okvira.

Odgovor ponuja drugačna organizacija družbene zavesti, ki bo temeljila na pozitivnih skupnih vrednotah, sobivanju z naravo, medsebojni pomoči, pravični delitvi dobrin glede na naravne potrebe in ne glede na družbeni položaj posameznika. Skratka vse tisto, kar so si obetale generacije, ki so izborile številne zmage socialističnih revolucij po vsem svetu in česar jim ni uspelo do konca udejanjiti niti ubraniti pred svetovno hegemonijo vladajočega razreda.

Če je česa v resnici konec, to zagotovo ni zgodovina. Konec je vsiljene iluzije, da se je vladajočemu razredu možno zoperstaviti na njihovem terenu ter z njihovimi orodji in pri tem delovati še brez jasnega idejnega koncepta.
Comments