PriPUNTaj SE!‎ > ‎Kolumne‎ > ‎

Delavski upor v Luki Koper, 7. 7. 2016

objavljeno: 7. avg. 2016 15:14 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 7. avg. 2016 15:18 ]
Rdeči veter - avgust 2016


Anej Korsika

Leta 1957 zgrajena Luka Koper je danes eno izmed najpomembnejših pristanišč v severnem Jadranu, po prometu in čistem dobičku pa tudi eno izmed najmočnejših. V lanskem letu je imela Luka v primerjavi z letom prej za dva milijona ton večji pretovor, ustvarila 184,3 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, njen čisti dobiček pa se je zvišal za 12 odstotkov na rekordnih 32,5 milijonov evrov. To strateško pomembno pristanišče, ki nudi logistične storitve celotni srednji Evropi, je še vedno v večinski državni lasti. Ob nepoznavanju hlapčevskega značaja slovenskega političnega razreda, vseh spletk ter gromozanskih finančnih apetitov bi lahko zmotno pomislili, da ima Luka Koper za državo prav posebno vrednost v preostanku družinske srebrnine (kolikor je v zadnjega četrt stoletja pač že ni bilo razprodane po diskontnih cenah). Ob poznavanju zgoraj naštetih okoliščin pa trenutna, že skoraj en mesec trajajoča saga, ko državni vrh poskuša na vse pretege zlomiti nogo zmagovalnemu konju, vendarle postane bolj razumljiva.

Prosto po Heglu bi lahko dejali: “Luka Koper ustvarja rekordne dobičke in ima izjemno perspektivo? Toliko slabše zanjo!” Nekako tako in v prepričanju, da nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti nemudoma še slabše, je uprava Slovenskega državnega holdinga (SDH), komandni center gospodarstva v delni ali večinski državni lasti, izdala odločbo o tem, da je potrebno tri od obstoječih nadzornikov Luke Koper nemudoma zamenjati. Marko Jazbec, predsednik uprave SDH, je povsem nedoumljivo potezo običajnim državljanom potrpežljivo pojasnjeval v svojih televizijskih nastopih … Res je, da Luka posluje izredno uspešno, vendar je prav zavoljo zavarovanja tega pozitivnega poslovnega trenda potrebno uvesti določene spremembe, ki bodo omogočile, da se ta trend nadaljuje še naprej. Povedano drugače: pristanišče trenutno res posluje uspešno, vendar je bolje, da ljudi, ki so k temu uspehu prispevali, in njihovo nadaljnjo vizijo zamenjamo že zdaj, saj človek nikoli ne ve, kaj prinaša negotova prihodnost.

Z negotovostjo pa je v gospodarstvu tako kot v nogometu: ko ne veš, na koga bi stavil, stavi na Nemce. Natanko to je na vsesplošno ogorčenje luških delavcev, uprave in podpornih služb naredil Marko Jazbec in kot enega izmed novih nadzornikov predlagal Jürgena Sorgenfreija, nemškega strokovnjaka za logistiko, še posebej za pristaniški promet. Razlogi za jezo zaradi njegovega imenovanja so razumljivi, ko pogledamo Jürgenov pedigre. Ta vključuje delo za hamburško pristanišče, kakopak konkurenčno Luki, še toliko bolj pa je zaskrbljujoče, da je omenjeni sodeloval pri študiji OECD, ki je med drugim ugotovila, da drugi tir v resnici ni potreben oziroma se ne bi izplačal. Drugi tir je ponarodela gospodarska ideja, o kateri se v slovenskem prostoru govori že vsaj zadnjih dvajset let, a do zdaj ni bila zanj položena še niti ena tirnica.

Do Kopra sicer vozi “prvi” tir, ki vključuje tako potniški kot tovorni promet. Pri tem se ponaša z izredno zvestobo tradiciji, saj še danes ohranja hitrost okrog 35 kilometrov na uro, ki je bila najbrž dosežena že v času njene graditve, torej sredi 19. stoletja. Lahko rečemo, da je to hitrost, ki brezskrbnemu popotniku nudi prostorsko-časovno iluzijo, da Slovenija vendarle ni tako majhna država, ko pa po njej lahko potuješ tako dolgo. Seveda pa je to tudi hitrost, ki že zdaj obeta, da bo privedla do zasičenja in močno ohromila tovorni promet iz Luke Koper in v njo. Iz nje že danes vsak dan odpelje okrog 60 vlakovnih kompozicij. Trend rasti prometa kaže, da utegne priti že v letu ali dveh do njenega zasičenja, tako imenovanega ozkega grla. Natanko zato vsakokratna uprava Luke Koper ob polni podpori delavcev od države terja gradnjo drugega, izključno tovornemu prometu namenjenega tira. Aktualna vlada premierja Mira Cerarja se je celo izrekla, da je gradnja drugega tira strateškega pomena in da bo z njim nedvomno začela. Zato je še toliko bolj vznejevoljilo dejstvo, da zdaj ena izmed njenih podrejenih institucij (SDH) predlaga nadzornika, ki je tej gradnji izrazito nenaklonjen.

Položaj pa postane bistveno razumljivejši, če na vse skupaj gledamo kot na prvi korak k razkosanju in privatizaciji Luke Koper. V tem primeru je trojanski konj po imenu Jürgen Sorgenfrei vsekakor odlična izbira. Očitno gre za podobno zgodbo kot v primeru letališča Aerodrom Ljubljana, ki ga je kupila nemška družba Fraport in katere “blagodejni” učinki se že zdaj kažejo. Ljubljansko letališče ima npr. manj povezav kot celovško. V tem oziru je Sorgenfrei pač lahko koristna izvidnica za geopolitične interese nemškega kapitala. Vendar najbrž ne on ne Jazbec niti slovenska vlada niso računali na izjemno mobilizacijo in odločnost luških delavcev in uprave. Pod sloganom Vstala Primorska je 28. junija pred Luko potekal protest, ki se ga je udeležilo okrog štiri tisoč ljudi in je združil široko paleto naprednih civilnodružbenih in političnih gibanj. Podprla so ga tudi določena študentska gibanja, podporo pa so izrazile tudi največje sindikalne centrale. V svoji izjavi so protestniki poudarili simptomatičnost dejstva, da je prvi tir leta 1967 praktično samo zgradilo srednje veliko družbeno podjetje, drugega pa že več kot dvajset let ni s posobna zgraditi celotna kapitalistična država.

Ob tem so izpostavili tri škodljive scenarije, ki jih trenutno ponuja vlada. Po prvem – če bo vlada vztrajala pri javno-zasebnem partnerstvu, ne bo pa pripravljena subvencionirati privatnih vlagateljev – proga ne bo zgrajena. Prometni tokovi se bodo preselili v Italiji, Avstrijo in na Madžarsko, saj bosta postala Luka Koper in celotno železniško omrežje ena sama slepa ulica. Drugi scenarij, po katerem bi vlada vztrajala pri trenutnem načrtu in zasebnim vlagateljem z državnim subvencioniranjem zagotavljala dobiček, bo sicer nemara res privedel do izgradnje drugega tira, vendar grozi, da bo ta postal nova Termoelektrarna Šoštanj oziroma njen 6. blok – jama brez dna za davkoplačevalski denar. Tretji scenarij, na katerega so v izjavi opozorili protestniki, je naslednji: zelo verjetno je, da se tuji investitorji ne bodo zadovoljili samo s subvencijo, ampak bodo zahtevali tudi deleže v slovenskih podjetjih. Tu pridejo v ospredje predvsem geopolitični interesi avstrijsko-nemškega kapitala, v tem primeru predvsem njihovih železnic. Namesto tega so v iniciativi Vstala Primorska predlagali, da se nemudoma ustavi vse ideje in postopke za privatizacijo ter da se drugi tir začne graditi po modelu, po katerem Avstrija trenutno gradi železniški obvoz okrog Slovenije. Torej z gradnjo državnih podjetij z evropskimi sredstvi in ugodnimi krediti na podlagi državnih poroštev.

Kako močni interesi so v igri glede Luke Koper, med drugim dokazuje tudi bizarna anonimka, ki ne bi bila nič več kot to, če ne bi z njo začel naokrog mahati Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance. Primitivna anonimka naj bi razkrivala, kakšne so resnične razmere v Luki Koper, da Slovenci v njej ne morejo dobiti dela, da gre za prevlado “čefurskih” sindikatov itd. Vendar so si tokrat privatizatorski apetiti očitno polomili zobe. Na petkovi seji nadzorne skupščine Luke Koper, na kateri naj bi prišlo do zloglasne zamenjave treh nadzornikov, se to na koncu v resnici ni zgodilo. Predlog je bil namreč tik pred zdajci umaknjen. Luški delavci so medtem zablokirali vhod v pristanišče in popolnoma ustavili promet vanjo in iz nje; edina izjema so bili tovornjaki s hitro pokvarljivim blagom. S tem je bil ustavljen celoten tovorni promet na slovenskem železniškem omrežju. Na tej točki je tudi arhitekt ideje o zamenjavi nadzornikov in predsednik uprave SDH Marko Jazbec vendarle ponudil svoj odstop. Delavci v Luki Koper pa zahtevajo tudi odstop ministra za gospodarstvo Petra Gašperšiča in prej omenjenega sekretarja Dragonje, ki sta si prav tako intenzivno prizadevala doseči menjavo nadzornikov. K umiritvi situacije ni pripomogla izjava Milana Brgleza, predsednika državnega zbora, ki je blokado Luke označil za atentat na podjetje in na državo, delavcem pa zažugal, naj svojih koristi ne postavljajo pred koristi Luke Koper, Obale in Slovenije.

A tudi takšne neokusnosti s samega državnega vrha ne morejo spremeniti dejstva, da predlagane menjave nadzornikov ne bo in da je moral njihov pobudnik Jazbec ponuditi svoj odstop. Marko Jazbec in maskota upora proti njemu, tj. nagačeni jazbec, sta zato postala simbol organizirane delavske moči in ene izmed največjih protiprivatizacijskih zmag v zadnjih letih, če ne desetletjih.

POSEBNA ŠTEVILKA RDEČEGA VETRA


POSVEČENA BOJU ZA LUKO KOPER

VSE O PROTESTIH V KOPRU IN LJUBLJANI

BERITE RDEČI VETER



Facebook Google+ Twitter