PriPUNTaj SE!‎ > ‎

Kolumne

Delavsko organiziranje v obdobju neoliberalizma

objavljeno: 5. nov. 2016 13:01 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 5. nov. 2016 13:03 ]

Igor Mlakar

   
Kmalu za tem, ko je konec osemdesetih eden izmed utemeljiteljev sodobnega neoliberalizma, Francis Fukuyama, napisal esej z naslovom Konec zgodovine in nekaj let pozneje še svetovno »uspešnico« Konec zgodovine in zadnji človek, je neoliberalni model družbe postal nesporni globalni zmagovalec. Razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, razkosanje Socialistične federativne republike Jugoslavije ter odpiranje Kitajske zahodnemu gospodarstvu, so bili razlogi, da je ne le Fukuyama, pač pa celotni zahodni kapitalistični sistem slavil zmago neoliberalnega kapitalizma proti komunizmu. Prevladujoči mediji so vsiljevali videz nepremagljivosti gospodarskega, političnega in vojaškega stroja, ki se je iz ZDA in zahodne Evrope širil na vse celine. V tem obdobju v zahodnoevropskih demokracijah svojo moč izgubijo komunistične stranke v Italiji, Franciji, Grčiji. Hkrati se obstoječe sindikalne organizacije v vzhodni Evropi dokončno depolitizirajo in prekinejo dolgoletno ekskluzivno zavezništvo z levim političnim polom, desnica pa si začne postavljati lastne sindikate. Stranke, ki se na vzhodu Evrope oblikujejo kot nekakšna leva kontinuiteta nekdaj vladajočih družbenopolitičnih organizacij, se pomikajo vse bolj v liberalno sredino in od tam celo proti desni. V dobršnem delu Evrope levica dobesedno izgine s političnega prizorišča, sindikalne centrale pa se izgubljajo znotraj mukotrpne spirale socialnega dialoga, v kateri delavstvo drugo za drugo izgublja težko priborjene pravice. Sindikati posledično izgubljajo članstvo, predvsem pa izgubljajo mobilizacijsko sposobnost v boju zoper vse močnejše zavezništvo med vzpenjajočimi se finančnimi lobiji, privatizacijskimi baroni, politično elito in administrativnimi strukturami države. Iz sindikalizma, ki je v nekih drugih časih pregovorno skrbel za svinjske polovice in ozimnico, smo sedaj dobili dogovorni sindikalizem, kjer sindikalni funkcionarji v dogovoru z lastniki kapitala in pod okriljem neoliberalne državne administracije sklepajo sporazume, ki postopno razjedajo še zadnje ostanke delavskih pravic in hkrati skrbijo, da jeza in razočaranje delavcev ne bi prerasla v spontan upor, kaj šele, da bi se začelo delavstvo organizirati na nekih novih temeljih.

In prav za to gre!

Delavski razred je bil v obdobju liberalizacije sveta skozi globalizacijo industrijske proizvodnje in trgovine, potisnjen v vlogo potrošnika-sužnja. S spremembo produkcijskih procesov, povečano vlogo storitvenega sektorja in predvsem z individualizacijo dela, se je zdelo, da delavski razred nima več skupnega interesa oziroma, da kot relativno homogena skupina ljudi ne obstaja več. Potrošništvo je postalo religija sodobnega človeka. Hrepenenje po znanju in razumevanju je zamenjalo hrepenenje po več dobrin in po stilu življenja, kot ga zapovedujejo marketinški trendi. V odnosu med lastnikom produkcijskih sredstev in delavcem pa so okove zamenjali dolgovi. Lastnik produkcijskih sredstev v tem primeru ni več poosebljen v lastniku – osebi, kot bi se spodobilo za klasično predstavo o razmerju med sužnjelastnikom in sužnjem, pač pa gre za drugačno obliko odvisnosti, kjer je na eni strani dejanska moč osredotočena v finančni aristokraciji, ki si je uspela prek dolžniškega razmerja podrediti lastnike produkcijskih sredstev in delavce hkrati. Današnja kasta sodobnih "sužnjelastnikov" je dejansko organizirana v izjemno homogen vladajoči razred, ki za svoje delovanje uporablja enovito in jasno opredeljeno ideologijo neoliberalizma. Hkrati pa z obvladovanjem politike, države in medijev dajejo vtis, da je razredni boj preživel in da so ideološke razlike stvar preteklosti. Skratka, da razredna delitev ne obstaja več.

Strategija depolitizacije in brezideološkosti sindikalnega organiziranja, je vladajočemu razredu dala vzvode za nadzor delavskih množic. S pomočjo mehanizmov parlamentarne demokracije preprečuje, da bi na politično prizorišče vstopile ideje, ki nasprotujejo prevladujočemu neoliberalizmu. Stranke, ki na parlamentarnem parketu zastopajo različne politične pole, dejansko vse po vrsti delujejo znotraj neoliberalnega idejnega koncepta. Že sam proces izvolitve poslancev daje prednost posameznikom z izrazitejšo neoliberalno držo, mehanizmi delovanja znotraj parlamenta pa dokončno odrinejo tiste, ki te drže ne sprejemajo.

Tržni in ekonomski mehanizmi posameznika silijo v individualnost, družbo pa namesto v solidarnost v egoizem in v boj vseh proti vsem. Na tej točki je nujen razmislek, ali obstaja realna možnost, da se je znotraj obstoječih struktur, ki so sestavni del neoliberalne paradigme, sploh mogoče organizirano upreti moči, ki jo imajo lastniki navideznih lastnikov produkcijskih sredstev, torej finančna aristokracija?

Da bi bil kakršenkoli organiziran odpor možen, je potrebno najprej razumeti realnost sodobne družbe, mehanizme, ki vladajo znotraj nje, in strukture, ki omogočajo obstoj takšne družbe.
Sedanja družbena in gospodarska kriza je odprla nekaj možnosti, da se takšno razumevanje poglobi in da se preizkusijo drugačna razmišljanja. Vendar so vsi poskusi kvečjemu opraskali površino trdnih lastniških odnosov, hkrati pa so odprli pot neki drugi realnosti, ki se praviloma porodi v obdobju krize kot odgovor na željo po več svobode in bolj pravični delitvi. Gre za pojave desnega populizma, ki je žal še kako prisoten tudi v delavskih krogih in kot vedno doslej predstavlja odgovor vladajočega razreda zoper samoorganizacijo delavskega razreda v smeri pravičnejše delitve ustvarjenega.

Za oblikovanje drugačnega sindikalnega organiziranja, je potrebno najprej določiti, kdo vse danes predstavlja delavski razred. Prvotnim industrijskim mezdnim delavcem in kmečkim delavcem – dninarjem, je v sodobni družbi potrebno dodati vse različne oblike zaposlitve, vključno s prekarnimi delavci, samozaposlenimi, svobodnimi poklici. Zelo pomembna skupina so nezaposleni, otroci, študentje, upokojenci, najemni tuji delavci, pogosto brez statusa in formalnih pogojev za delo, saj vsi ti lastnikom produkcijskih sredstev služijo kot rezervni bazen za nižanje proizvodnih stroškov in hkrati kot vzvod za krčenje pravic zaposlenim v bolj trdnih pogodbenih razmerjih. Mnoge izmed teh oblik dela so napol ali v celoti ilegalne, hkrati pa je vsaka razprava o njih medijsko nezaželena in tabuizirana.

Ko je vlada ob uporu v Luki Koper sprožila očitke proti zaposlenim na račun razmerja, ki ga ima državno podjetje Luka Koper z izvajalci pogodbenih storitev (IPS), se je ujela v lasten očitek, saj istočasno ministrstva in celo vlada sama najemajo delavce na popolnoma enak način. Razlika je le v tem, da sindikat, ki je vodil upor v Luki Koper, že ves čas vodi tudi bitko za pravice delavcev, ki so zaposleni v IPSih, medtem ko se sindikat delavcev v javni upravi tej problematiki izrazito izogiba, država pa ta razmerja celo taji.

Če odločitev o tem, kdo vse mora biti vključen v današnji delavski razred, širi predstave o delavskem razredu, pa je po drugi strani potrebno izrazito zožiti ideološki okvir, v katerem deluje tako definiran delavski razred. Potrebno je sprevideti, da je idejo o neideološkosti delavskega razreda vsilil ideološko dobro organiziran in poenoten vladajoči razred.

Ideologije, ki dejansko podpirajo obstoječa nesorazmerja in izhajajo iz agresivnega, izključujočega in tekmovalnega pogleda na svet in družbo, ne morejo biti produktiven del delavskega razrednega organiziranja. Ideje socializma oziroma komunizma se ne da enačiti z bipolarno ideološko delitvijo družbe, saj izhaja iz osnovnega vključevalnega principa delovanja družbe. To, da se zelo ozek segment družbe, se pravi velelastniki produkcijskih sredstev oziroma finančna aristokracija, trudi s pomočjo medijskih, političnih in gospodarskih vzvodov okoli sebe nakopičiti dovolj predstavnikov delavskega razreda, da se predstavlja kot ideološki protipol levici, ne spremeni dejstva, da je in mora biti ideološka podstat delavskega organiziranja vključujoča, tolerantna in solidarna. Delavski razred se torej mora ideološko poenotiti v tolikšni meri, da iz svoje sredine izloči ideologije, ki so vsiljene od zunaj kot tujki in ki služijo vladajočemu razredu kot vzvod za razdrobitev delavskega organiziranja.

V tem smislu je socialistična ideja, čeprav še vedno v razvoju in s tega gledišča dinamična, vendarle univerzalna kot orodje, kot osnovna združevalna točka delavskega organiziranja in služi kot teoretska osnova in kot zgodovinska izkušnja delavskega boja. Sindikalno delovanje, ki se osredotoča zgolj na pogoje dela in plačo, na dolgi rok ne more biti uspešno. Navidezno je lahko uspešno le na področju elitnih skupin delavcev, kot so na primer zdravniki ali visoki častniki. Torej tistih skupin, ki jih vladajoča elita želi imeti tesno ob sebi ali pa je od njihovega dela neposredno odvisna. Povsod drugje je uspeh sindikalnega delovanja vnaprej obsojen na neuspeh, kar jasno kaže negativna spirala nižanja delavskih pravic kot posledica socialnega dialoga.

Socialni dialog ni nič drugega kot način, kako zamrzniti določeno stanje, dokler se vladajoča elita ne uskladi z zakonodajalcem ali dokler svoje zahteve ne udejani v prestrukturiranju proizvodnih procesov, gospodarstva ali trga.

Če se ponovno vrnem k Luki Koper, sedanje zatišje predstavlja zgolj čas, v katerem se želijo infrastrukturni lobiji dogovoriti s političnimi elitami, na kakšen način zaobiti trenutno moč in voljo delavcev Luke Koper. Če drugega ne, je upor vsaj začasno zmanjšal apetit lobistov, saj je vlada odstopila od prvotno ocenjene investicije v drugi tir v višini 1,3 milijarde evrov in ugotovila, da ga je mogoče zgraditi že za 800 milijonov evrov. Pustimo ob strani, da kljub še enemu računskemu fiasku ministra za infrastrukturo, predsednik vlade že kar endemično zaupa vanj. Seveda pa to zniževanje proračuna za izgradnjo drugega tira ni spremenilo želje po javno-zasebnem partnerstvu, ki je pač najboljša možna oblika za prelivanje javnega denarja v zasebne žepe.


Sindikalno gibanje, ki svoje delovanje ne bo usmerjalo zgolj v kratkoročne koristi ozkih skupin delavcev, mora imeti jasen ideološki okvir, ki mu bo omogočil oblikovanje dolgoročnih strateških ciljev. Brez takšnega okvirja bo vsako alternativno organiziranje izpostavljeno notranjim ideološkim spopadom, spopadom za prestiž, delovanju različnih lobističnih skupin in nenazadnje prevzemanju s strani oseb, ki so pripravljene dolgoročne cilje gibanja podrediti kratkoročnim pridobitvam ali osebnim koristim. Kakorkoli je popularno zavračanje skupne ideološke usmeritve, se je potrebno vprašati, zakaj je takšen pristop postal popularen in kdo ter zakaj implicira v družbo idejo o neideološkosti civilno-družbenih organiziranj, posledično tudi sindikatov.

Zato ne preseneča, da se po vsem svetu, ne le v Evropi, v zadnjem desetletju ponovno prebujajo ideje, ki imajo skupni imenovalec v socializmu. Tako kot socializem nikoli ni bil in tudi danes ni enovita ideja, vendarle pa so temeljna izhodišča tista, ki so dovolj univerzalna, da zmorejo ponuditi odgovore na najbolj pereča vprašanja človeštva. In da še zdaleč ni konec zgodovine, je nenazadnje ugotovil tudi Francis Fukuyama, ki je zgrožen ob razvoju neoliberalnega kapitalizmu v svojem zadnjem delu, tj. Od političnega reda v politični razkroj (2015), napovedal razkroj političnih sistemov, temelječih na ideologiji neoliberalizma. To je po njegovem posledica naraščajoče neenakosti in prevelike koncentracije premoženja, ki je elitam omogočilo nepredstavljivo politično moč in manipulativen vpliv na sistem, ki to moč še povečuje. V knjigi ne ponudi nobenega odgovora, saj se ta nahaja izven njegovega miselnega okvira.

Odgovor ponuja drugačna organizacija družbene zavesti, ki bo temeljila na pozitivnih skupnih vrednotah, sobivanju z naravo, medsebojni pomoči, pravični delitvi dobrin glede na naravne potrebe in ne glede na družbeni položaj posameznika. Skratka vse tisto, kar so si obetale generacije, ki so izborile številne zmage socialističnih revolucij po vsem svetu in česar jim ni uspelo do konca udejanjiti niti ubraniti pred svetovno hegemonijo vladajočega razreda.

Če je česa v resnici konec, to zagotovo ni zgodovina. Konec je vsiljene iluzije, da se je vladajočemu razredu možno zoperstaviti na njihovem terenu ter z njihovimi orodji in pri tem delovati še brez jasnega idejnega koncepta.

Osamosvojitev pa taka!

objavljeno: 5. nov. 2016 11:29 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 5. nov. 2016 11:30 ]

Janez Muhvič

Imamo več kritično in umsko nepismenih, kot smo jih imeli kdaj koli v svoji zgodovini. Imamo več zaposlenih, ki se morajo preživljati na Rdečem
križu in Karitasu. Imamo več poneumljenih, ki jih usmerjajo farji in strankarski veljaki. Imamo več pripravljenih za denar narediti najpritlehnejše stvari. Imamo več razumnikov, ki se udinjajo režimu
za dober položaj in privilegije. Imamo vsega, česar nam niti najmanj ni treba; veliko več, kot smo to imeli v svoji zgodovini.



Minil je praznik države, države, ki ne pomeni,
da predstavlja celotno ljudstvo. Je
vladavina elite sumljivih namenov in ljudstvu
dokazano škodljivih. Ustava in vsi na
njej temelječi zakoni so napisani tako, da
tatinske klike, ki nam vladajo, lahko počnejo,
kar koli se jim zazdi. V primeru, da katerega
od kriminalcev začopati kakšen odločen
in pošten kriminalist, ga ali jo potem
preda sebi podobnemu tožilcu, le-tega ali
le-to lahko reši samo sodišče. Za največje
mojstre lopovščine najvišje – ustavno. Kako
si drugače razlagati dejstvo, da tisti, ki je izročil
podkupnino, sedi v zaporu svoje države,
tisti, ki pa jo je v tej naše kvazi državni,
»samostojni« tvorbi sprejel, se na prostosti
petelini s sebi enakimi? Ali da je neka direktorica
vladajoči kliki koristnega gradbenega
podjetja poleg vseh gnusob pobrala še
denar, ki so ga zaničevani, zatirani in izkoriščani
sotrpini zbrali za na delovišču smrtno
ponesrečenega tovariša, enostavno pobasala
v lastni žep, zdaj pa lepo iz udobnega
zapora žene biznis še naprej? In še in še …!
Najbolj jasno sliko oblastnikov kažejo iz trte
izviti dodatki tistih neupravičencev, ki nesramno
ministrujejo in nas odirajo že izpod
kože, čeprav bi morali biti vzor poštenja in
poosebljene etike v tej vladi, ki se razglaša
za etično!
Se bo morda komu posvetilo, da gre za
neofašizem, zrasel na kapitalističnem zelniku,
in se zavedel, kako smo lepo ograjeni z NATO rezalno
žico? Se bo morda kdo zamislil, da ta ograja
pomeni taborišče za nas same in ne zaščite
pred begunci, ki je bila izgovor za njeno
postavitev in ponovljeno krajo narodovega
denarja? Se bo kdo zamislil nad to uvoženo
demokracijo za lopove, klerofašiste in
neonaciste, ki se prosto gibljejo po deželi
slovenski in celo s privoljenjem predsednika
vlade ter ministrice za obrambo vadijo na
vojaškem poligonu? Se bo kdo vprašal, zakaj
se »čuki« ne zanimajo za njih, temveč za
ljudi, ki imajo svojo glavo?
Dnevi v drugi polovici junija so namenjeni
praznovanju države. Za ljudstvo je to po
moje prej mesec žalovanja za samostojnostjo,
neodvisnostjo, svobodo govora, gibanja,
ustvarjanja in predvsem mesec žalovanja
za sproščenim življenjem in ustvarjanjem
lastne sreče in sreče celotne družbe.
Takrat, ko smo odšli na plebiscit, smo imeli
povsem drugačno predstavo o samostojnosti
in lastni državi, ki naj bi to samostojnost
zagotovila. Plebiscit je uspel samo zato, ker
smo bili zavedeni, porinjeni v najgrše vode
nečloveštva s strani še danes vladajoče in
lopovske klike – danes vidimo s strani tujih
okupatorskih mrež tudi nagrajene – v nacionalizem
in občutek ogroženosti zaradi izkoriščanja
»tistih doli«. Vladajoči pa dejanske
ogroženosti ne omenjajo več, saj so oni
tisti, ki nas ogrožajo. Lahko nas je sram, ker
smo bili ovce, in danes nas je lahko sram, ker smo še večje ovce – slovenceljni brez
poštenja, ponosa, brez čuta odgovornosti
zase in za sočloveka, brez odgovornosti
za lastne otroke, kaj šele za otroke drugih
soljudi in domovino, ki jim jo vsi enako dolgujemo!
Vse kaže, da smo se identificirali z
njimi.
Res, lepo smo napredovali! Doživljamo
uradno potujčevanje in govorimo spakedranščino.
Imamo zagotovo več brezposelnih,
kot jih prikazuje uradna statistika. Imamo
več kot četrtino revežev od obeh milijonov,
preskrbljenih pred plebiscitom. Imamo več
kritično in umsko nepismenih, kot smo jih
imeli kdaj koli v svoji zgodovini. Imamo več
zaposlenih, ki se morajo preživljati s pomočjo
Rdečega križa in Karitasa. Imamo več
poneumljenih, ki jih usmerjajo farji in strankarski
veljaki. Imamo več pripravljenih za
denar narediti najpritlehnejše stvari. Imamo
več razumnikov, ki se za dober položaj in
privilegije udinjajo režimu. Imamo vsega,
česar nam niti najmanj ni treba veliko več,
kot smo to imeli v svoji zgodovini. Imamo
nešteto »svetovalcev« in tujih kapitalističnih
»usmerjevalcev« v ministrstvih, upravah, generalnih
direktoratih, direktoratih in agencijah,
ki so same sebi namen. Imamo upravni
aparat, ki je transmisija med oblastjo in
podložniško rajo; služi odločevalcem in se
zraven ukvarja z bedarijami, ki si jih absolutist
Ludvik XIV. ne bi mogel izmisliti niti v najbolj
nečimrnih sanjah. Že četrt stoletja nas
klika prepričuje, kako nam bo EU postlala
grofovsko posteljo. Že četrt stoletja nas prepričuje,
kako smo nesposobni in da nimamo
znanja. Celo predsednik države vzpodbuja
zlate maturante, naj odhajajo v tujino. Izselilo
se je že na desetine tisočev ljudi, med njimi
smetana domače pameti. Kaj to pomeni
za naš obstoj, ki mora temeljiti na znanju,
ni jasno samo slovenceljnom. Imamo tujce,
ki nam za našo muko določajo usodo. Imamo
Bruselj, to svetlo točko prihodnosti! Imamo
NATO, ki ji ni kos nobena zločinska organizacija.
Imamo domače izdajalce, ki de
iure in de facto omogočajo okupacijo vsega
našega najboljšega, najpomembnejšega
za naš obstoj. Česar niso mogli Hitlerju
in Mussoliniju omogočiti SLS, Rupnik in Rožman,
ko sta s tanki okupirala našo domovino,
to omogočajo naši demokrati na vrhu

oblasti in gospodarstva novodobnim okupatorjem
za pritlehne, umazane provizije v
denarju ali oblastni moči, lahko tudi oboje
hkrati. Tudi za dve fotografiji narcisoidnega
nečimrneža z zločincem št. 1 na svetu nas
lahko kot teroriste zasledujejo, prisluškujejo,
aretirajo, zaslišujejo, odvlečejo v Guantanamo,
ne da bi imeli pravico do vprašanja,
kaj šele več od tega. Ta tajni sporazum z
največjim svetovnim roparjem je vrhunec
demokracije, ki jo živimo. Imamo vojsko »v
službi domovine«, ki po besedah njenega
vrhovnega poveljnika ni sposobna braniti
domovine. Nimamo pa vojske, ki bi temeljila
na domoljubju in ne na plači. Nimamo
mladih in usposobljenih, ki bi znali nameriti
in sprožiti na sovražnika – ta bo vsekakor
prej ali slej prišel. Obeta pa nam še 25 tisoč
gardistov. Ni težko ugotoviti, kakšnih in za
koga. Že zdaj nas lahko vojska obravnava
enako kot policija. Zakonito.
Narodu ni dovoljeno imeti referenduma,
na katerem bi odločal o bistvenih vprašanjih
za svoj obstoj in ohranitev še tistega
malo, kar mu je ostalo iz časa pred četrt
stoletja, za kar sedaj skrbijo jazbeci od tu in
iz tujine. Vrhunski profesor etike je poskrbel,
da je to zelo pravno in strokovno zapisano
v ustavi. To je eno izmed redkih področij,
na katerem ima veljavo Ustava RS. O spremembi
ustave se naroda ne vpraša. Zelo
demokratično – kot v sužnjelastniški Grčiji in
Rimu. Etično!
Imamo trgovce z ljudmi, t. i. »agencije za
upravljanje s človeškimi resursi«. Imamo tudi
državni Zavod za zaposlovanje – za napotovanje
iskalcev zaposlitve na te trgovce!
Imamo samoplačniško zdravstvo, kar pomeni
»crkni, če nimaš denarja«! Imamo dopolnilno
zdravstveno zavarovanje, s katerim
se polnijo žepi posameznikov, narod pa ne
more dočakati zdravljenja.
Imamo zastrupljevalnice namesto trgovin
z zdravo, domačo hrano. Ker je poceni in
narod nima denarja za primerno hrano kot
garant zdravja in obstoja. Naj služijo premnogi
pohlepni zdravniki in farmacevti?!
Imamo policijo ter vojsko, ki bolj čuvata
režim kot narod in njegovo imetje.
Imamo šolstvo, ki ustvarja poklicne idiote
in ne svobodoljubnih, kritičnih ter ustvarjalnih
razmišljajočih ljudi. Da nas čim prej pohopsajo tisti, s katerimi izdajalske klike sodelujejo!
In še veliko tega imamo, česar ne bi
smeli imeti, in enako tako preko vsake mere
nimamo tistega, kar nam po vseh človeških
zakonih pripada. Zelo moralno odgovorno
in v nebo vpijoče etično.
Zdrava kmečka pamet in svobodoljubje
je največji terorist, smrtni sovražnik kapitalizma.
Nekdanja UDBA je bila milo jagnje v
primerjavi s tem, kar imamo danes.
In vse dokler ne bomo prenehali biti sloveceljni,
nas bodo lahko vlekli za nos in delili
na tiste, ki so za tega ali onega osamosvojitelja.
Teh pa je danes več kot gob po
dežju. Nekateri so komaj danes polnoletni.
Vsaki dan se prikaže kakšen novi srečni lisjak.
Nastalo je celo društvo teh lisjakov, ki
skrbi za to, da se bo vedelo, kdo je ta glavni
in edini osamosvojitelj in kdo je hodil z njim
za našo Indijo Koromandijo.
Vse, kar je bilo potrebno izpeljati in plačati,
tudi s krvjo, pa naj bo prav ali narobe,
je izvedlo ljudstvo. V našem primeru v svojo
škodo. Tudi v prevratu na slabše je tekla kri
nedolžnih, zavedenih, za zlagane cilje ali s
prisilo zakona, ki si ga je spisala klika.
Danes ti osamosvojitelji nimajo niti toliko
poštenja, da bi to priznali. Še več – pripisujejo
si zasluge in rezultate, ki jih samo oni
poznajo. Narod vidi in čuti nekaj povsem
drugega. Oni so država in po potrebi bodo
zamenjali narod.
Z rezultati osamosvojitve se ne bi upal
hvaliti. Še manj bi se upal lagati ljudem v
oči in jih prepričevati, kako so svobodni,
srečni, siti, zadovoljni s službo ali celo brez
nje in optimistično zagledani v prihodnost.
Narodu preostaja samo, da se odreče vsega,
kar mu na temelju dela in spoštovanja
pripada in potem bomo kar vzleteli v nebo!
Slovenceljnom se to pač lahko počne. Ker
nimajo poguma, nimajo ponosa, ki krasi
vsakega pravega človeka. Tako delajo tudi
farji, ki obljubljajo nebesa po smrti, v življenju
pa imajo trnje za rajo, golo rit in prazno
glavo. Če kdo primerja državo in početje
farjev, bo prišel do marsičesa zanimivega
na področju, ki zadeva njihovo sodelovanje
v po ustavi »sekularni« državi.
Naš narod je nekdaj izrekel, da vrag ni
tako črn, kot se ga barva. Neslovenceljni
pa bi danes pritrdili, da je še bolj črn. Kajti 
vraga, kot ga je naredil in ga še bolj dela
črnega kapitalizem, še nikoli ni bilo.

Vendar:
Ves svet danes zahteva ukinitev
kapitalizma in vsega, kar nosi s seboj
pri svoji »inplantaciji demokracije«.
To pomeni, da misel je. In misel je
temelj vseh dejanj. Misli noben tank
ne bo ustavil, ne ustavi je niti noben
natiskan, nepokrit denar današnjega
sveta, za katerega vemo, kje se
podnevi in ponoči tiska; peščica največjih
zločincev ga ima na razpolago
za sovražno zadolževanje, zavajanje,
kupovanje pokvarjenih duš, za
umore. Naši vrli vladarji so nas tako
zadolžili za vrtoglavih 32 milijard, a
mi od tega nismo videli prav ničesar,
kar bi bilo za nas. Nenehno ustvarjajo
bančne luknje, denar pa spet
pronica kot voda v pesek. Le kam so
denarci šli? Odgovor je zelo enostaven.
Na mladih svet ostaja. In kar me
neizmerno veseli, mi daje moči tudi
za najhujše, so mladi. Niso ravno vsi
za računalniki ali v »hotelu mama«.
Budijo se, organizirajo in delujejo.
Na njih se usmerjajo zavedeni, zamaskirani
mladci s pirotehniko, kiji
in kamnitimi kockami. Slednje orožje
spominja na dogodek pred hramom
demokracije, ko je po koncu slučajno
prišel mimo veliki guru. Spominja
pa še kako na Rožmana in Rupnika.
To pomeni, da svoboda ne prihaja
sama ali s peticijami, z mirnimi protesti,
s čakanjem na kralja Matjaža.

Večina ljudi samo čaka

objavljeno: 7. avg. 2016 15:21 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 7. avg. 2016 15:22 ]

Rdeči veter - avgust 2016
Podpiram delavce Luke Koper pri njihovem boju proti razprodaji ne le Luke, temveč tudi ostalih podjetij. 

Nedopustno in nerazumljivo, noro se mi zdi, da naša podjetja prevzemajo tujci. Kot izdajo razumem ravnanje naših vlad - ne le Cerarjeve (navsezadnje je ta na oblasti komaj drugo leto) - od osamosvojitve dalje, ki se vse po vrti trudijo, da bi se čim bolj globoko klanjale tujcem. Vendar se ne moremo izgovarjati le na vlade: sestavljali so jo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki smo jim zaupali največje število glasov na volitvah. Žal se volitev udeležuje vse manj državljanov in zdi se, da uspe svojo "vojsko" mobilizirati le SDS (beri: Janezu Janši, saj dvomim, da bo SDS ohranila svoj položaj, ko bo ta človek sestopil s "prestola"). Sedanja vlada samo nadaljuje delo preteklih vlad (tudi seznam podjetij, namenjenih razprodaji, je sestavila Janševa vlada) in je ujeta v začarani krog. Vlada, ki se je razglašala za najbolj etično doslej, se zapleta v svojo mrežo nenačelnosti, karierizma, nekulture, primitivizma, predvsem pa vdanosti Bruslju in Natu ... Svojo pravo barvo je pokazala že zelo hitro: takoj, ko so pričeli postavljati prve ograje okoli naše Slovenije. Vendar pa ostaja dejstvo: tudi to nam je znano že od nekdaj. Cankar je dobro doumel slovensko dušo. V Hlapcih pravi učiteljica Geni: "Bog vedi, čemu se ljudjé lasajo? Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!" In še danes je tako: večina ljudi samo čaka. Zato velja vse spoštovanje do tistih, ki si upajo in se ne umikajo v ozadje ter čakajo, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo (takšni si kasneje znajo prilastiti celo kakšne zasluge za uspeh pogumnih). Posebej spoštujem tiste, ki znajo pogledati širšo sliko, ki se ne obešajo le na dejanja sedanje vlade, ki ne uporabljajo prostaških besed in izkrivljenih imen, temveč dostojanstveno in argumentirano izrazijo svoj pogled na situacijo v državi. Potrebno je spregovoriti, stopiti naprej in s pokončno, uporniško držo zahtevati od voditeljev države poštenje, moralnost - kot je rekel dr. Anton Vratuša: "Politik mora delati za ljudi in ne za lastno kariero!"

Lep pozdrav Jožica Jožef-Beg.

Delavski upor v Luki Koper, 7. 7. 2016

objavljeno: 7. avg. 2016 15:14 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 7. avg. 2016 15:18 ]

Rdeči veter - avgust 2016


Anej Korsika

Leta 1957 zgrajena Luka Koper je danes eno izmed najpomembnejših pristanišč v severnem Jadranu, po prometu in čistem dobičku pa tudi eno izmed najmočnejših. V lanskem letu je imela Luka v primerjavi z letom prej za dva milijona ton večji pretovor, ustvarila 184,3 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje, njen čisti dobiček pa se je zvišal za 12 odstotkov na rekordnih 32,5 milijonov evrov. To strateško pomembno pristanišče, ki nudi logistične storitve celotni srednji Evropi, je še vedno v večinski državni lasti. Ob nepoznavanju hlapčevskega značaja slovenskega političnega razreda, vseh spletk ter gromozanskih finančnih apetitov bi lahko zmotno pomislili, da ima Luka Koper za državo prav posebno vrednost v preostanku družinske srebrnine (kolikor je v zadnjega četrt stoletja pač že ni bilo razprodane po diskontnih cenah). Ob poznavanju zgoraj naštetih okoliščin pa trenutna, že skoraj en mesec trajajoča saga, ko državni vrh poskuša na vse pretege zlomiti nogo zmagovalnemu konju, vendarle postane bolj razumljiva.

Prosto po Heglu bi lahko dejali: “Luka Koper ustvarja rekordne dobičke in ima izjemno perspektivo? Toliko slabše zanjo!” Nekako tako in v prepričanju, da nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti nemudoma še slabše, je uprava Slovenskega državnega holdinga (SDH), komandni center gospodarstva v delni ali večinski državni lasti, izdala odločbo o tem, da je potrebno tri od obstoječih nadzornikov Luke Koper nemudoma zamenjati. Marko Jazbec, predsednik uprave SDH, je povsem nedoumljivo potezo običajnim državljanom potrpežljivo pojasnjeval v svojih televizijskih nastopih … Res je, da Luka posluje izredno uspešno, vendar je prav zavoljo zavarovanja tega pozitivnega poslovnega trenda potrebno uvesti določene spremembe, ki bodo omogočile, da se ta trend nadaljuje še naprej. Povedano drugače: pristanišče trenutno res posluje uspešno, vendar je bolje, da ljudi, ki so k temu uspehu prispevali, in njihovo nadaljnjo vizijo zamenjamo že zdaj, saj človek nikoli ne ve, kaj prinaša negotova prihodnost.

Z negotovostjo pa je v gospodarstvu tako kot v nogometu: ko ne veš, na koga bi stavil, stavi na Nemce. Natanko to je na vsesplošno ogorčenje luških delavcev, uprave in podpornih služb naredil Marko Jazbec in kot enega izmed novih nadzornikov predlagal Jürgena Sorgenfreija, nemškega strokovnjaka za logistiko, še posebej za pristaniški promet. Razlogi za jezo zaradi njegovega imenovanja so razumljivi, ko pogledamo Jürgenov pedigre. Ta vključuje delo za hamburško pristanišče, kakopak konkurenčno Luki, še toliko bolj pa je zaskrbljujoče, da je omenjeni sodeloval pri študiji OECD, ki je med drugim ugotovila, da drugi tir v resnici ni potreben oziroma se ne bi izplačal. Drugi tir je ponarodela gospodarska ideja, o kateri se v slovenskem prostoru govori že vsaj zadnjih dvajset let, a do zdaj ni bila zanj položena še niti ena tirnica.

Do Kopra sicer vozi “prvi” tir, ki vključuje tako potniški kot tovorni promet. Pri tem se ponaša z izredno zvestobo tradiciji, saj še danes ohranja hitrost okrog 35 kilometrov na uro, ki je bila najbrž dosežena že v času njene graditve, torej sredi 19. stoletja. Lahko rečemo, da je to hitrost, ki brezskrbnemu popotniku nudi prostorsko-časovno iluzijo, da Slovenija vendarle ni tako majhna država, ko pa po njej lahko potuješ tako dolgo. Seveda pa je to tudi hitrost, ki že zdaj obeta, da bo privedla do zasičenja in močno ohromila tovorni promet iz Luke Koper in v njo. Iz nje že danes vsak dan odpelje okrog 60 vlakovnih kompozicij. Trend rasti prometa kaže, da utegne priti že v letu ali dveh do njenega zasičenja, tako imenovanega ozkega grla. Natanko zato vsakokratna uprava Luke Koper ob polni podpori delavcev od države terja gradnjo drugega, izključno tovornemu prometu namenjenega tira. Aktualna vlada premierja Mira Cerarja se je celo izrekla, da je gradnja drugega tira strateškega pomena in da bo z njim nedvomno začela. Zato je še toliko bolj vznejevoljilo dejstvo, da zdaj ena izmed njenih podrejenih institucij (SDH) predlaga nadzornika, ki je tej gradnji izrazito nenaklonjen.

Položaj pa postane bistveno razumljivejši, če na vse skupaj gledamo kot na prvi korak k razkosanju in privatizaciji Luke Koper. V tem primeru je trojanski konj po imenu Jürgen Sorgenfrei vsekakor odlična izbira. Očitno gre za podobno zgodbo kot v primeru letališča Aerodrom Ljubljana, ki ga je kupila nemška družba Fraport in katere “blagodejni” učinki se že zdaj kažejo. Ljubljansko letališče ima npr. manj povezav kot celovško. V tem oziru je Sorgenfrei pač lahko koristna izvidnica za geopolitične interese nemškega kapitala. Vendar najbrž ne on ne Jazbec niti slovenska vlada niso računali na izjemno mobilizacijo in odločnost luških delavcev in uprave. Pod sloganom Vstala Primorska je 28. junija pred Luko potekal protest, ki se ga je udeležilo okrog štiri tisoč ljudi in je združil široko paleto naprednih civilnodružbenih in političnih gibanj. Podprla so ga tudi določena študentska gibanja, podporo pa so izrazile tudi največje sindikalne centrale. V svoji izjavi so protestniki poudarili simptomatičnost dejstva, da je prvi tir leta 1967 praktično samo zgradilo srednje veliko družbeno podjetje, drugega pa že več kot dvajset let ni s posobna zgraditi celotna kapitalistična država.

Ob tem so izpostavili tri škodljive scenarije, ki jih trenutno ponuja vlada. Po prvem – če bo vlada vztrajala pri javno-zasebnem partnerstvu, ne bo pa pripravljena subvencionirati privatnih vlagateljev – proga ne bo zgrajena. Prometni tokovi se bodo preselili v Italiji, Avstrijo in na Madžarsko, saj bosta postala Luka Koper in celotno železniško omrežje ena sama slepa ulica. Drugi scenarij, po katerem bi vlada vztrajala pri trenutnem načrtu in zasebnim vlagateljem z državnim subvencioniranjem zagotavljala dobiček, bo sicer nemara res privedel do izgradnje drugega tira, vendar grozi, da bo ta postal nova Termoelektrarna Šoštanj oziroma njen 6. blok – jama brez dna za davkoplačevalski denar. Tretji scenarij, na katerega so v izjavi opozorili protestniki, je naslednji: zelo verjetno je, da se tuji investitorji ne bodo zadovoljili samo s subvencijo, ampak bodo zahtevali tudi deleže v slovenskih podjetjih. Tu pridejo v ospredje predvsem geopolitični interesi avstrijsko-nemškega kapitala, v tem primeru predvsem njihovih železnic. Namesto tega so v iniciativi Vstala Primorska predlagali, da se nemudoma ustavi vse ideje in postopke za privatizacijo ter da se drugi tir začne graditi po modelu, po katerem Avstrija trenutno gradi železniški obvoz okrog Slovenije. Torej z gradnjo državnih podjetij z evropskimi sredstvi in ugodnimi krediti na podlagi državnih poroštev.

Kako močni interesi so v igri glede Luke Koper, med drugim dokazuje tudi bizarna anonimka, ki ne bi bila nič več kot to, če ne bi z njo začel naokrog mahati Metod Dragonja, državni sekretar na ministrstvu za finance. Primitivna anonimka naj bi razkrivala, kakšne so resnične razmere v Luki Koper, da Slovenci v njej ne morejo dobiti dela, da gre za prevlado “čefurskih” sindikatov itd. Vendar so si tokrat privatizatorski apetiti očitno polomili zobe. Na petkovi seji nadzorne skupščine Luke Koper, na kateri naj bi prišlo do zloglasne zamenjave treh nadzornikov, se to na koncu v resnici ni zgodilo. Predlog je bil namreč tik pred zdajci umaknjen. Luški delavci so medtem zablokirali vhod v pristanišče in popolnoma ustavili promet vanjo in iz nje; edina izjema so bili tovornjaki s hitro pokvarljivim blagom. S tem je bil ustavljen celoten tovorni promet na slovenskem železniškem omrežju. Na tej točki je tudi arhitekt ideje o zamenjavi nadzornikov in predsednik uprave SDH Marko Jazbec vendarle ponudil svoj odstop. Delavci v Luki Koper pa zahtevajo tudi odstop ministra za gospodarstvo Petra Gašperšiča in prej omenjenega sekretarja Dragonje, ki sta si prav tako intenzivno prizadevala doseči menjavo nadzornikov. K umiritvi situacije ni pripomogla izjava Milana Brgleza, predsednika državnega zbora, ki je blokado Luke označil za atentat na podjetje in na državo, delavcem pa zažugal, naj svojih koristi ne postavljajo pred koristi Luke Koper, Obale in Slovenije.

A tudi takšne neokusnosti s samega državnega vrha ne morejo spremeniti dejstva, da predlagane menjave nadzornikov ne bo in da je moral njihov pobudnik Jazbec ponuditi svoj odstop. Marko Jazbec in maskota upora proti njemu, tj. nagačeni jazbec, sta zato postala simbol organizirane delavske moči in ene izmed največjih protiprivatizacijskih zmag v zadnjih letih, če ne desetletjih.

POSEBNA ŠTEVILKA RDEČEGA VETRA


POSVEČENA BOJU ZA LUKO KOPER

VSE O PROTESTIH V KOPRU IN LJUBLJANI

BERITE RDEČI VETER



Facebook Google+ Twitter


Delavsko teroristično dejanje

objavljeno: 7. avg. 2016 14:37 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 7. avg. 2016 14:48 ]


Dušan Rutar


 

,,Upati smemo, da se delavci Luke Koper ne bodo ustavili in se pustili podkupiti, saj so jasno pokazali, da znajo biti odločni. Enako lahko upamo, da se bodo še drugi delavci bolje organizirali in prisilili lastne sindikate, da bodo bolje delali in postajali iz dneva v dan močnejši, saj je tudi kapital, ta naravni sovražnik delavcev, vse močnejši.

    Končno, bi lahko rekli in odprli šampanjec. Končno so delavci vzeli zadeve v svoje roke in pokazali naduti eliti, da čisto do konca pa vendarle ne morejo delati vsega, kar jim pade na misel, in da ne morejo razlagati družbenih dogodkov, kot da vsi drugi nimamo nič več možganov kot kaka ličinka. Pa še Erjavec je končno ponudil odstop, ki bi ga moral ponuditi že davno tega, vendar tega iz neznanega razloga ni storil. Ampak to je šele začetek, zato moramo s pravim veseljem še nekaj malega počakati.

    

Pomenljivo pa je, kako so se na glas delavcev odzvali predstavniki oblasti. Čisto preprost upor delavcev predstavniki elite namreč pospremijo s komentarjem, da gre za teroristično dejanje, usmerjeno zoper državo. Če je njihovo dejanje teroristično, bomo morali kajpak izumiti nov izraz za to, kar počnejo predstavniki islamskega kalifata.

     Komentar je kljub vsemu pomenljiv in simptomatičen, saj dokazuje, kako daleč vsaksebi so delavci in lastniki kapitala; dejansko živijo v različnih vesoljih. Poleg tega dokazuje, kako ranljiva je oblast, kako krhka je, če ne prenese niti preprostega upora delavcev. Čisto na koncu smem dodati, da je demokracije prav zato zelo malo.

Malo demokracije pomeni, da sta mogoči le dve izbiri: ali ljudje pristajajo na svet, kakršen domnevno obstaja, so mirni, pohlevni in sprejmejo vse, ali pa tvegajo, naredijo kaj po svoji pameti in tvegajo, da jih nemudoma razglasijo za teroriste.

Naj zgolj spomnim, da je pred časom izšla odlična knjiga z naslovom Badiou and Derrida: Politics, Events and Their Time – spisal jo je Antonio Calcagno. Seveda si ne domišljam, da bi jo kak slovenski politik tudi prebral. Da o bankirjih in mainstream ekonomistih niti ne govorim.

     Kljub temu velja zapisati. Kaj je največji problem slovenskih politikov? Da ne vedo, kaj politika sploh je.

     In kaj je politika? Politika je tisti način razmišljanja, ki zasluži naziv metapolitike. In metapolitike silijo politika k odločanju, k političnim posegom ali intervencijam, ki so daleč onkraj oportunizma ali prilagajanja danim družbenim razmeram. Prav gotovo pa je tudi oblika gostoljubnosti, o kateri govori Derrida.


POSEBNA ŠTEVILKA RDEČEGA VETRA


POSVEČENA BOJU ZA LUKO KOPER

VSE O PROTESTIH V KOPRU IN LJUBLJANI

BERITE RDEČI VETER



Facebook Google+ Twitter

     Arogantnost, nestrpnost, celo zaničevanje in odkrito sovraštvo do delavcev so značilnosti vedenja in delovanja nekaterih slovenskih politikov oziroma pripadnikov elit, ki so že pred časom izgubili stik s tukajšnjo realnostjo. Rahločutnejši človek bi že zdavnaj obupal nad njimi, saj kažejo vedenjske značilnosti, za katere dobro vemo, da jih ni mogoče spremeniti, kar pomeni, da bodo ljudje, na katere mislim, do smrti taki, kakršni pač so. Zato pa navdušuje vedenje ljudi, ki so v Luki Koper s stroji blokirali vstop v pristanišče, gospod Jazbec, ki je še pred nekaj dnevi arogantno solil pamet vsem naokoli in se obnašal, kot da je sam na svetu, pa bo odstopil.

      Dejstvo je, da so številni ljudje že vse predolgo na oblasti. Taki so, kot so bili nekoč komunisti – nikamor se jim ne mudi. Časi pa so vendarle drugačni in nekaterim ljudem moraš pokazati moč, šele potem poslušajo. Dokler se jim ne upreš, pač hodijo po tebi. Taki torej so.

      Sam poznam kar nekaj ljudi, ki se nikoli ne ustavijo, krotki in za silo normalni pa postanejo šele, ko jih s silo ustaviš. Potem so se nenadoma pripravljeni pogovarjati, poslušajo in so konstruktivni.

     Psihologija posameznikov seveda ne pojasni vedenja politikov in pripadnikov elit, saj se ti vedejo na določene načine predvsem zaradi zunanjih dejavnikov. To so namreč ljudje, ki se vedenjsko spremenijo že čez noč, če začutijo pod nogami moč položaja, na katerem se znajdejo. Napačno sklepajo, da so na položajih zaradi svojih sposobnosti in zmožnosti, čeprav so tam zgolj po spletu naključij. Sami torej pojasnjujejo lastno vedenje z laično psihologijo, zato ne morejo dojeti zunanjih dejavnikov, ki se jim zgolj prilagajajo, da bi nagrmadili čim več koristi zase.

Oportunisti so lahko zelo uspešni ljudje, toda nikakor se ne smemo pustiti zaslepiti, kajti njihova uspešnost ni določena z njihovimi krepostmi, inteligenco, vrednotami, ki jih zagovarjajo, ali s čustvenim količnikom.


     Upati smemo, da se delavci Luke Koper ne bodo ustavili in se pustili podkupiti, saj so jasno pokazali, da znajo biti odločni. Enako lahko upamo, da se bodo še drugi delavci bolje organizirali in prisilili lastne sindikate, da bodo bolje delali in postajali iz dneva v dan močnejši, saj je tudi kapital, ta naravni sovražnik delavcev, vse močnejši.

 In čisto nič narobe ne bi bilo, če bi vsi skupaj prebrali kako knjigo. Na primer tole: China on Strike: Narratives of Workers’ Resistance. Uredili so jo Hao Ren, Zhongjin Li in Eli Friedman.

     Knjiga je zares dobra in predstavlja pravo branje v teh vročih dneh, ko se človeku ne ljubi na razbeljen asfalt in raje leži kje v senci kakega gostega drevesa.

Ob branju knjige se zlahka prepričamo, da je zares mogoče pričakovati največji upor delavcev v zgodovini, ki se bo zgodil oziroma se že dogaja na Kitajskem. In ko rečem upor delavcev, mislim na nekaj sto milijonov ljudi. To pa je čisto nekaj drugega kot upor delavcev Luke Koper, ki ga imenujejo teroristični napad na državo.

     Spoznanje je pomembno zlasti v luči pravljic, ki nam jih servirajo slovenski mainstrem ekonomisti, politiki in drugi pripadniki elite, ki vidijo v Kitajski eno samo svetlo zvezdo na nebu, kjer vse raste. Res je, da raste zlasti nezadovoljstvo delavcev, a o tem ne črhnejo ne bele ne črne; morda celo vedo, zakaj se tako vedejo, ni pa nujno.

     Najpomembnejše pri tem pa je tole: laična psihologija posameznikov, ki ne more pojasniti vedenja delavcev, prepušča prostor sociologiji delavcev ali temu, kar imenujemo s tujko public sociology. Izraz je nadvse uporaben, saj nam pove, kako sami delavci razmišljajo o konkretnih vsakdanjih zadevah, s katerimi se akademiki nikoli ne srečajo, zato nimajo pojma o njih.

     Na kaj merim? Na nekaj skrajno preprostega. Merim na to, kar je tudi rdeča nit knjige, ki jo priporočam v branje. Akademiki namreč preučujejo življenje delavcev kot kakšni antropologi, medtem ko nosilci public sociology navdihujejo delavce, da vztrajajo v razrednem spopadu.

     Vztrajati je tudi treba, saj se družbena razmerja ne spreminjajo sama od sebe. Vztrajanje je pomembno, ker obstajajo sile, zaradi katerih morajo na primer delavci dolgo prenašati krivice, ne da bi se uprli.

S tem pridemo na začetek. Delavci, ki dolgo prenašajo krivice in nepravičnosti, se nekega dne vendarle uprejo, pripadniki elite, ki jim gre zelo dobro in se jim ni treba boriti za preživetje, pa takoj preplašeno napovedujejo rabo sile in s tem že priznavajo, da gre za razredni spopad.

Priznavanje razrednega spopada je zanimivo in je lahko celo razlog za optimizem, kajti razredni spopad je objektivne narave, kar pomeni, da je v zadnji instanci celo vseeno, ali ga pripadniki elite priznavajo ali ne.

Zares pomembno je, da ga razumejo delavci, kajti eliti bi bilo najbolj všeč, da bi sprejeli njihove razlage kapitalističnega sveta, v katerem ji je udobno, medtem ko se morajo delavci nenehno truditi, da sploh preživijo.   

Upor v Luki Koper, zgodovinska priložnost za gradnjo delavske fronte

objavljeno: 16. jul. 2016 12:12 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 16. jul. 2016 12:42 ]

MILE ZUKIĆ·14. JULIJ 2016

Deli naprej delavkam, delavcem in vsem sindikatom po Sloveniji.


Facebook Google+ Twitter


Ključni poudarki :

·        Zgodovinsko pomemben delavski upor, ki presega delovanje osnovnega sindikata

·        Odpiranje tem družbene lastnine in razkrinkavanje škodljivih državnih funkcionarjev

·        Vlada RS že marca 2015 začrtala pot privatizacije

·        Delavce skrbi prihodnost podjetja, Vlado RS pa pokornost zasebnim lobijem iz ozadja

·        PR agencije in mediji so s pridom uporabljali preizkušene strategije manipulacije z javnostjo

·        Škodo ne delajo delavci, temveč Vlada RS in njene institucije

·        Odgovornost za širjenje »praks podizvajalskih podjetij« v Sloveniji je na Vladi RS

·        Nacionalistična in polpretekla simbolika (zastave, himna, »slovenskost«,.) dela delavcem škodo

·        Vloga lokalne oblasti sprevržena na osebne interese in osebna maščevanja

·        Priložnost za gradnjo močne, enotne in združene delavske fronte

Te dni smo bili v Kopru priča mogoče celo največjemu delavskemu uporu v zgodovini novodobne Slovenije. Največji ni zaradi številčnosti upirajočih se ali števila podpornikov, temveč zaradi razsežnosti boja, ki presega delovanje navadnega sindikata, zaradi metod boja, odpiranja tabu tem, načina organiziranja, solidarnosti številnih sindikatov doma in v tujini[1], podpore in odziva lokalne skupnosti ter predvsem neomajnosti, poguma in volje zaposlenih v Luki Koper, da obranijo svoje podjetje pred škodljivimi ravnanji vladajočih.

Sam spontani upor delavcev Luke Koper oz. blokada pristanišča v mednarodnih razsežnostih razrednega boja ne predstavlja nečesa novega, radikalnega oz. nečesa česar se sindikati po Evropi in svetu ne poslužujejo. V našem prostoru, kjer ni neke tradicije radikalnega sindikalizma pa je sam dogodek sprožil ogromen odziv, tako v stroki, medijih, političnih krogih in širši javnosti.

Upor zaposlenih v Luki Koper presega osnovne sindikalne teme, kot so boj za višje plače oz. pogoje dela in se ukvarja z vprašanji prihodnosti statusa podjetja, z vprašanji upravljanja pristanišča in z vprašanji razvoja infrastrukture za prihodnji razvoj podjetja. Že samo odpiranje teme državnega lastništva Luke Koper in gesel protestnikov in delavcev, ki so spomnili, da je bila Luka Koper še ne tako daleč v »družbeni lasti« : »Luke ne damo«, »Luka je naša, ker smo jo mi zgradili«, nakazujejo na odpiranje problematike tranzicijskega lastninjenja, ko si je v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije nova politična elita prisvojila družbeno premoženje delavcev in delavk širom Slovenije in so samo v letih med 1990 in 1993 preko lastninskega preoblikovanja podjetij, izničili, razprodali in pokradli večino družbene lastnine.[2]

Prav zaradi teh razlogov in tudi zavedanja, da so prav delavci Luke Koper s samoprispevki, odrekanjem in solidarnostnimi delovnimi akcijami gradili Luko Koper, zaposleni ne pristajajo na retoriko in dejanja Vlade RS oziroma Slovenskega državnega holdinga, ki želi s svojimi izjemno spornimi odločitvami, ki bi jih lahko preganjali kot zlorabo položaja, omogočiti oškodovanje javnega premoženja in osebno okoriščanje, saj so na podlagi lažnih in prirejenih podatkih, manipulacij, podtikanj, ponarejenih dokumentov s strani državnega sekretarja Dragonje, ministra Gašperšiča in predsednika Uprave SDH Jazbeca podjetju želeli vsiliti nove nadzornike in kasneje tudi novo upravo, ki bi bila bolj naklonjena razkosanju in uničenju lastnega podjetja.

Več kot očitno je, da Vlada RS in v njenem imenu SDH, kljub pavšalnim izjavam, da Luke Koper ne bodo privatizirali vse delajo prav v tej smeri in sicer s tem, ko ustanavljajo projektna podjetja, ki bodo gradila 2. tir (katerega vrednost projekta se načrtno napihuje na enormnih 1,5 milijarde EUR zaradi novih apetitov po kraji javnega denarja) in bodo temeljila na javno-zasebnem partnerstvu[3], ko vztrajajo na oblikovanju logističnega holdinga (Luka Koper, Slovenske železnice), ko odpirajo možnosti podeljevanja koncesij tudi drugim zasebnim podjetjem v pristanišču na različnih terminalih (verjetno tistim, ki bodo želeli večkratno povrnitev svojih vlaganj v železniško infrastrukturo) in ko želijo ustanoviti pristaniško upravo, ki bo dejanski upravljalec pristanišča, Luka Koper d.d. pa bo postala samo še eden izmed koncesionarjev v pristanišču. Tako, da je vsakršna debata o tem ali bo podjetje Luka Koper d.d. privatizirano ali ne in koga v resnici obvladujejo zasebni lobiji in interesi brezpredmetna[4]. Z zgoraj opisanimi spremembami to več ne bo pomembno, saj Luka Koper ne bo več edini upravljalec pristanišča, kar pomeni, da bo podvržena konkurenci velikih logističnih multikorporacij, kar na dolgi rok pomeni zmanjševanje števila delavcev, slabljenje Luke Koper d.d. in dokončno uničenje paradnega konja primorskega gospodarstva.

Slepo vztrajanje Vlade RS k ničelnemu zadolževanju države in zategovanju pasu, ter vztrajanje na t.i. zlatem fiskalnem pravilu, je v času, ki ga Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman označuje kot idealen čas za javne investicije in gradnje velikih infrastrukturnih projektov[5], saj je mogoče ta trenutek dobiti denar oz. kredite za državne obveznice po zgodovinsko nizkih obrestnih merah, je nič drugega, kot neoliberalni verski fundamentalizem, ki se je že tolikokrat izkazal za popolnoma zgrešeno smer razvoja ekonomije in ga je kot takega potrebno dokončno zavreči na smetišče zgodovine.

Odzivi oblastnikov oziroma Vlade Republike Slovenije na upor delavcev niso bili presenetljivi oziroma niso ponudili presenečenj, ko gre za podobne razredne konflikte po svetu. Vladna stran se je takoj poslužila vseh orožij in preizkušenih strategij manipulacije vse z namenom rušenja delavske enotnosti, vsesplošne solidarnosti in vplivanja na javno mnenje. PR agencije in plačani novinarji so takoj po blokadi Luke Koper sprožili mehanizem medijskega zavajanja s strategijami »preusmerjanja pozornosti« (plače zaposlenih v Luki Koper so previsoke), »zbujanja nacionalističnih čustev« (atentat na državo, ugrabitev države, »jogurt revolucija iz časov Miloševića«, ulica ne bo vodila podjetja), »podcenjevanje oz. uporaba paternalističnega diskurza«(delavci ne razumejo, so zavedeni, je prišlo do manipulacij s strani Uprave podjetja, z delavci se ne mislim pogovarjati,.), »ustvarjanje novega problema« (pogodbe s podizvajalskimi podjetji, Uprava sodeluje pri blokadi in je najbolj odgovorna,.), »vlivanja straha« (posredovale naj bi specialne enote policije, Slovenijo obvladuje mafija in lobiji.), »ustvarjanja krivice oz. lažne odgovornosti« (nastajanje škode, ki hromi celo Slovenijo, škoda za logistiko, železnice in špedicije, trpi ugled Luke Koper,.), »relativiziranje in zavajanje« (sporni dokument z ministrstva za infrastrukturo ni uradno sprejet, gre za dopisovanja, podelitev koncesij ne pomeni privatizacije).

Na prizorišče poročanja iz Kopra je bila s strani največje komercialne televizije, v lastništvu ameriškega kapitala, poslana partnerica[6] enega največjih »stricev iz ozadja« Boruta Jamnika, ki se je tudi v imenu Združenja nadzornikov Slovenije postavil ostro na stran oblastnikov, zato niti ni čudno izjemno pristransko poročanje te televizije in vsakokratno skandiranje delavcev na blokadi ob prihodu novinarjev : »Pop tv jebi se, pop tv ni tv!«. Medtem se je odgovorno uredništvo RTV Slovenije na vsak način trudilo, da bi onemogočalo svoje lastne novinarje iz Primorske in omogočilo »objektivnejše«, karkoli že to pomenilo, poročanje o uporu v Luki Koper. Da o poročanju časopisa Finance in SIOL.net niti ne izgubljam besed. Ves ta medijski cunami proti delavcem je zopet sprožil debato o nujnosti in potrebi po vzpostavljanju avtonomnega in neodvisnega medija, ki bi lahko podajal javnosti resnične, prave in preverljive informacije.

Zaposleni so kljub temu skušali z izjavami za javnost predstaviti svojo plat zgodbe in se boriti proti zlonamernemu poročanju, ki je bilo povsem naklonjeno kapitalu in oblastnikom. Rdeča nit manipulacij se je vrtela okoli škode, ki nastaja Luki Koper in slovenskemu gospodarstvu, o visokih plačah zaposlenih v Luki Koper d.d., o kršitvah delavske zakonodaje in pogojih dela delavcev v podizvajalskih podjetjih, o zavedenih, zmanipuliranih delavcih, ki so zlorabljeni s strani sindikalnih populistov, Uprave in drugih lobijev in prikazu delavskega upora, kot atentata na »slovensko državo«, napad na »slovenska podjetja« oz. kot na mitingaštvo iz časov Miloševića.

Vsi mediji so bili prepolni člankov o škodi, ki naj bi nastajala Luki Koper in vsem vpletenim deležnikom zaradi blokade luke, pri tem pa so pozabili sporočiti, da so zaposleni že v prvem tednu nadoknadili in odpravili vse zaostanke in je tako škoda skoraj nična. Noben medij, razen Radia Študent pa se ni spraševal o škodi, ki bi lahko nastala za Luko Koper, Primorsko in Slovenijo, če bi oblastniki spremenili model upravljanja pristanišča, če bi razdelili koncesije med različne koncesionarje in če bi postopno privatizirali železniško infrastrukturo in pristaniške terminale, saj te škode ne bi mogli nikoli več nadoknaditi. Kar se škode na izgubi ugleda Luke Koper tiče je potrebno vedeti, da se številna podjetja po svetu in Evropi srečujejo s še daljšimi stavkami svojih zaposlenih in to še nikoli ni bil razlog, da se ljudje ne bi več peljali z Lufthanso ali Air France ali pa da ne bi kupoval izdelkov iz Wall Marta in tudi petdeset letni ugled podjetja se kar tako ne izgubi v samo petih dnevih.

Druga najbolj pogosta ost orkestriranega napada medijev na zaposlene v Luki Koper je bila usmerjena na izpostavljanje razlik med delavci in sicer med »dobro« plačanimi luškimi in »slabo« plačanimi delavci podizvajalskih podjetij in iskanje odgovornosti na strani upornih delavcev oziroma Sindikata žerjavistov za tako stanje. Tovrstna manipulacija je skušala delavce Luke Koper predstaviti, kot tiste, ki se borijo za ohranjanje lastnih privilegijev in ti očitki so ironično prihajali iz ust najbolj privilegirane kaste v državi, ki si je v zadnjih petindvajsetih letih dobesedno ugrabila državo in družbeno premoženje. Javnost bi se najprej morala vprašati zakaj sami nimajo primernih plač in kako to, da ne glede na dobičkonosnost panoge v kateri delajo že leta stagnirajo na minimalnih plačah. Prav tako je zanimivo dejstvo, da se je prav Sindikatu žerjavistov pomorskih dejavnosti očitala odgovornost za stanje v Luki Koper, vse z jasnim namenom rušenja delavske solidarnosti in vzpostavljanja konflikta med različnimi delavci namesto enotnega nastopa in upora proti Vladi RS. Torej odgovornost so očitali tistemu sindikatu, ki je leta 2011 pomagal pri ustanovitvi Sindikata izvajalcev pristaniških storitev, ponudil vso organizacijsko pomoč sodelavcem večinoma »migrantom« in tudi začel s solidarnostno stavko, da bi vzpodbudil delavce za spontani upor in da bi opozorili na nevzdržne razmere, nezakonite prakse in številne kršitve delavske zakonodaje s strani »gazd«, torej lastnikov podizvajalskih podjetij.

Največjo odgovornost za tako stanje v Luki Koper in širom po Sloveniji imajo prav državne inštitucije in Vlada RS, ki dopušča, da se je »poslovni model najemanja delovne sile« razpasel čez vse okvirje in je tovrstne delavce lahko srečati povsod, od Luke Koper, javnega sektorja, gradbeništva, avtoprevozništva, gozdarstva, kmetijstva itd.. Vsa ta podizvajalska podjetja ne opravljajo nikakršnih storitev, temveč »trgujejo« z ljudmi in služijo na račun posredovanja delovne sile. Zato je poziv Svetovalnice za migrante[7], ki opravlja izjemno delo na tem področju, da inšpekcijske službe preverijo zakonitost poslovanja t.i. izvajalcev pristaniških storitev (IPS) in da se vse delavce zaposlene pri IPS-ih, neposredno zaposli v Luko Koper, edini možen in racionalen ukrep, ki bi ga morala potegniti država že zdavnaj, prav tako pa tudi številne pretekle in zdajšnja Uprava Luke Koper.

Naslednja pomembna manipulacija, ki si zasluži našo pozornost je predstavljanje delavcev, kot zavedenih, zmanipuliranih s strani sindikalnih populistov, Uprave in lobijev iz ozadja. Sindikati naj bi bili tisti, ki diktirajo odločitve in prevzemajo oblast in zato je predsednik Vlade Miro Cerar jasno dal vedeti, da delavci oz. ulica ne bo upravljala s podjetjem, še manj z državo in da so vsakršni ultimati nesprejemljivi. S tem se ustvarja podoba »nevednih ovc«, ki so zavedene in nujno potrebujejo »pastirja« (beri Vlado RS), da jih spravi na »pravo pot« oziroma najde »ustrezno rešitev«. S časom in potenciranjem tovrstne retorike se ustvarja pogoje za kakršnokoli ukrepanje Vlade proti t.i. mafijskim strukturam in »ulici« in ko se vsa zadeva še podkrepi s podpihovanjem nacionalističnih čustev[8], dobimo idealen koktejl za legitimiranje in opravičevanje nasilnih represivnih intervencij. Zato so se začele širiti tudi informacije o možnem ukrepanju specialne enote policije proti delavcem na blokadi vhoda Luke Koper. Razsežnosti in posledice, ki bi sledile morebitnemu tovrstnemu ukrepanju policije v 21. stoletju na teritorijih Evropske Unije, si ne želim niti predstavljati in o njih niti ne želim kalkulirati, so pa ena eminentna novinarka, pravnik in določeni mediji javno pozivali tudi na to opcijo. Javnost je bila sicer nekoliko zmedena vsaj kar se tiče podpihovanja nacionalističnih čustev, saj so se številne skupine, organizacije in posamezniki, ki so podprli upor delavcev Luke Koper uporabljale identično retoriko kot oblastniki in sicer : »boja za Slovenijo«, »slovensko luko«, »nacionalni interes«, »Vstala Primorska, Vstani Slovenija«, uporabljala se je nacionalistična simbolika, zastave, državna himna itn., ki so naredile delavcem Luke Koper več škode, kot koristi, saj je že sama struktura zaposlenih v Luki Koper daleč od »slovenske«, kar lahko konkretno načne delavsko solidarnost in poistovetenje z bojem in uporom vseh zaposlenih v Luki Koper. Podoben učinek je imela tudi simbolika polpretekle zgodovine, ki ji sicer ni mogoče oporekati določenih vzporednic z boji za delavski razred, upori proti izdajalcem in okupatorjem itd., nikakor pa ne pripomore k mobilizaciji širših množic, še posebej ne tistih izven primorske regije in mlajših generacij, kar se je pokazalo tudi z nizko udeležbo ljudi na zadnjem protestu pred Vlado RS v Ljubljani.

Vloga lokalne oblasti v vsej zgodbi je vredna vsakršnega obsojanja in kaže na povsem privatizirano dojemanje občine in vseh njenih institucij in služenje teh institucij izključno osebnim interesom in osebnemu maščevanju, kar je nedopustno in skrajno sprevrženo početje in verjetno bodo ta dejanja glede na vezanost Primorcev na Luko Koper primerno nagrajena na naslednjih lokalnih volitvah, kar bi bil že skrajni čas. Zaradi svoje vloge si Boris Popović in ekipa okoli njega niti ne zaslužijo izgubljanja dragocenih besed, ker sami s svojimi dejanji kažejo kdo so in koga predstavljajo. Interese Borisa Popovića.

Člani sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti v Luki Koper (SŽPD) imajo ta trenutek ogromen politično-sindikalni in simbolni kapital, da zgodovinsko povežejo sindikate in sindikalne centrale širom Slovenije, saj so prvič v zgodovini Sloveniji predramili številne sindikate najrazličnejših panog in zdaj je čas, da se oblikuje neka širša delavska fronta. Taka delavska fronta mora združevati vse delavske sile in organizacije, ki znajo odločno, enotno in združeno stopiti skupaj v obrambo petih splošnih temeljev delavstva ali »skupnem sindikalnem imenovalcu«, ki nas mora vse povezovati :

1.      PROTI PRIVATIZACIJI, ZA DELAVSKO (SO)UPRAVLJANJE, NADZIRANJE IN LASTNIŠTVO

2.      PROTI FLEKSIBILIZACIJI, ZA VARNOST ZAPOSLITVE

3.      ZA JAVNO INFRASTRUKTURO IN JAVNO DOBRO (šolstvo, zdravstvo, komunikacije, prevoz in pokojninski sitem, voda, naravna bogastva,.)

4.      PROTI DEREGULACIJI IN »SVOBODNEM TRGU«, ZA REGULIRANJE GOSPODARSTVA

5.      ZA IZBOLJŠANJE KVALITETE ŽIVLJENJA IN ZMANJŠANJE NEENAKOSTI (višji dohodki, boljši in varnejši delovni pogoji, več prostega časa, skrajševanje delovnika,.)

Vsakršno sindikalno popuščanje, ki gre v nasprotni smeri omenjenim »sindikalnim temeljem« je potrebno enkrat za vselej razkrinkati, obelodaniti in obsoditi za »veleizdajo delavskih interesov«. Takim »rumenim« sindikatom in sindikalnim centralam pa je potrebno za vse večne čase odvzeti vso kredibilnost in legitimnost predstavljanja naših interesov.

Enotna delavska fronta mora nastati na tem prebujenem sindikalnem valu, saj je pluralizacija sindikalizma eden od večjih razlogov šibkosti delavstva v Sloveniji, proti kateri se sindikalisti ne borijo oziroma jo niti ne zaznavajo kot resen problem. Namesto, da bi se sindikati združevali, tako kot to počnejo delodajalci in oblastniki, se le ti ločujejo in delijo, celo po strankarskem ključu, in prihaja že do takšnih absurdov, da se na Ekonomskem socialnem svetu pogajalska ekipa Ministrstva za javno upravo pogaja s sedemindvajsetimi reprezentativnimi sindikati s sedemindvajsetimi različnimi interesi. Nastopil je čas za skupen nastop, enotnost, povezovanje, organiziranje, združevanje in delavsko ofenzivo. Dovolj je bilo popuščanja in sklepanja škodljivih kompromisov.

Ne smemo pozabiti, da so bile vse delavske in človekove pravice izborjene in ne podeljene in zato ne smemo čakati na odrešenike, politične stranke takšne ali drugačne barve, še manj na kapitaliste s človeškim obrazom, temveč si moramo vzeti tisto, kar nam kot ustvarjalcem presežne vrednosti tudi pripada. Vsem nam delavcem in delavkam in ostalim prebivalcem Slovenije so lahko delavci Luke Koper zgled, kako se bori za svoje podjetje, za svoje pravice in svojo prihodnost. Jasno in glasno so pokazali, da edino direktna akcija in ustavitev delovnega procesa zamaje noge in spodkoplje aroganco predstavnikov vladajoče elite, ki nas začnejo jemati resno šele, ko prekinemo dotok kapitala. Zato apel vsem delavcem in delavkam : »Ne bojte se stavke, ker je stavka ustavno zaščitena človekova pravica in edino s stavko lahko dosežete svoje zahteve in spremenite stvari za delavce na bolje.« Delavci Luke Koper so nam pokazali pravo pot, zato se moramo učiti od njih.

V veliko čast mi je, da poznam te fante v Luki Koper in da sem imel privilegij stati z ramo ob rami z njimi v našem skupnem boju že ob stavki leta 2011 in tudi zdaj in bom stal spet, ko bo to potrebno. Združeni delavci, ne bomo nikoli premagani.

Do naslednje stavke...


Mile Zukić, @sindikalist

Kontakt : delavska.fronta@gmail.com

 


OPOMBE : [1] Konferenca sindikata Zavarovalnice Triglav, Sindikat poklicnih voznikov, Sindikat poštnih delavcev, Sindikat delavcev rudarstva in energetike, Sindikat Radia Študent, Sindikat Elektro Primorska, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ), Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikat SELEKS - Telekom Slovenija, SIDS, sindikat igralniških delavcev Slovenije, Konfederacija sindikatov PERGAM, Sindikat kulture in narave GLOSA, Primorski odbor Sindikata delavcev gostinstva in turizma (SGIT), Sindikat delavcev energetike Slovenije, Visokošolski sindikat Slovenije, Neodvisni sindikati Slovenije, Sindikat napredna narodna unija, KS 90 in Obalna sindikalna organizacija KS 90, Sindikat pristaniških delavcev Luke Koper, Delavci Vina Koper, Sindikat delavcev Intereurope,.). Tudi mednarodni sindikalisti so izrazili podporo delavcem Luke Koper in sicer hrvaški železničarji, reški pristaniški delavci, tržaški pristaniški delavci, delavci Luke Bar iz Črne Gore, IDC - International Dockworkers Council = Mednarodno združenje pristaniških delavcev,.

[2] Po raziskavah zgodovinarja Lorenčiča (Prelom s starim in začetek novega 1990-2004) so bili delavci samo v prvih dveh letih osamosvojitve oškodovani za več kot 1,2 milijarde evrov (revalorizirana vrednost).

[3] Vlada Republike Slovenije se je že na 27. redni seji 18. marca 2015 odločila za smer privatizacije 2.tira in vsega kar paše zraven, ko je imenovala medresorsko delovno skupino za pripravo nabora možnih oblik javno-zasebnega partnerstva.

[4] http://www.mladina.si/174974/zasebn...

[5] http://www.nytimes.com/2016/07/11/o...

[6] Katarina Matejčič (POP TV)

[7] http://www.svetovalnicazamigrante.si/...

[8] Iz ust predsednika Državnega zbora Milana Brgleza je bilo slišati : »Gre za atentat na »slovensko državo«, napad na »slovenska podjetja«, Marko Jazbec, predsednik SDH pa je govoril v Državnem zboru o jogurt revoluciji in pouličnem mitingaštvu, ki ga poznamo iz časov Miloševića. Ni naključje, da se je uporabil za antitezo Miloševića, ki je bil srbske narodnosti in je bil »agresor« osamosvajanja Slovenije in sta v očeh dirigentov manipulacije z javnim mnenjem pomembna protagonista »boja za Luko Koper« Mladen Jovičić, sindikalist in Dragomir Matić, predsednik Uprave Luke Koper prav tako pripadnika srbske narodnosti, ne glede na to, ali se ona dva s to narodnostjo sploh identificirata. 

Panama – njihova dežela

objavljeno: 10. jul. 2016 13:12 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 13:12 ]

Matevž Hrženjak

 

Po ocenah ekonomistov naj bi iz Slovenije s privatizacijo izginilo med 20 in 70 milijard evrov, ki se zdaj nahajajo v davčnih oazah, ki jih razkrivajo Panama papers.

 

     Pred nekaj več kot enim mesecem so svetovni mediji objavili t.i. Panamske dokumente, kjer so zbrani podatki o tem, kako vplivni politiki, podjetniki, direktorji, menedžerji, športniki ter povsem klasični kriminalci (preprodajalci drog) in drugi vplivneži skrivajo svoje premoženje in se izogibajo plačevanju davkov. Opozoriti velja še na to, da gre zgolj za eno v vrsti podobnih razkritij (Wikileaks, Swisleaks, Luxleaks), ki nam kažejo modus operandi svetovnih voditeljev. Na seznamu najdemo tudi nekaj slovenskih imen, ki pa so jih novinarji razkrili zgolj nekaj.. V več kot 11 milijonih dokumentov lahko najdemo podrobne informacije o tem, kako bogati in vplivni skrivajo svoje premoženje, kako se ustvarjajo zapletene mreže fiktivnih podjetij, v katerih se za denarjem izgubi skoraj vsaka sled, katere banke so k temu najbolj pripomogle itd.

     Skoraj odveč se zdi poudarjati, da je med vpletenimi politiki veliko takih, ki pred svojimi volivci zagovarjajo boj proti korupciji in davčnim utajam, hkrati pa se sami poslužujejo teh mehanizmov – vendar pa to zagotovo nikogar več ne more šokirati, saj takšna dejanja že pričakujemo oz. se nam zdijo logična. Prav tako imamo zdaj črno na belem zapisano, da politiki, podjetniki in bankirji sodelujejo pri kraji javnega premoženja, da pomagajo pri skrivanju tega premoženja, hkrati pa pred javnostjo govorijo o javnofinančnem primanjkljaju, zategovanju pasu, rezanju javnih storitev ter o ukinjanju delavskih pravic. Zagovarjajo ukinjanje v dolgem in nasilnem boju pridobljenih pravic kot so javno zdravstvo, javno šolstvo in socialno pomoč, ker naj ne bi imeli dovolj denarja oz. bili naj bi premalo produktivni, da bi si jih še lahko privoščili.

     Po ocenah ekonomistov naj bi iz Slovenije s privatizacijo izginilo med 20 in 70 milijard evrov, ki se zdaj nahajajo v davčnih oazah, ki jih razkrivajo Panama papers. Še več, slovenski vodstveni garnituri se zdi utaja davkov povsem sprejemljiva poslovna praksa, v SDH-ju so pred časom celo izjavili »če bi namreč investitorju onemogočili legitimno in legalno optimiziranje davkov, bi bil pripravljen plačati manj, saj bi se mu posel kasneje ekonomsko povrnil. Takšna prepoved ima lahko za posledico zmanjšanje zanimanja tujih investitorjev za nakup kapitalskih naložb v Sloveniji.« Medtem ko je avstralska davčna služba že začela preiskovati 800 posameznikov, ki so bili na tem seznamu, medtem ko bo je odstopil islandski premier pri nas o takšnih praksah govorijo pozitivno, pristojne službe se še skoraj niso zganile – le FURS je naznanil, da bo zaradi Panamskih dokumentov lahko pobral za okoli 20 milijonov več davkov – kar je zgolj kaplja v morje.

 

Po vsem tem času nas takšna in podobna razkritja več ne šokirajo, zavedati pa se moramo, da je to temelj, na katerem kapitalistični sistem deluje in spremenimo ga lahko zgolj tako, da se borimo z »njim«. Vsi, ki so utajali davke in skrivali svoje premoženje, so ravnali povsem logično – glavna mantra kapitalizma je pač ta, da moramo maksimizirati profite in minimizirati stroške. Panamski dokumenti so nam razkrili kapitalizem, kakršen je, brez mask, brez dimnih zaves. Nekaj ur po objavi teh dokumentov se je na protestu zbralo okoli 30.000 Islandcev, ki so zahtevali odstop premierja – to se je nekaj dni kasneje tudi zgodilo, čeprav je bilo medijsko poročanje o teh dogodkih precej pičlo – tako kot je njihovo poročanje o sprejemanju sporazuma TTIP, ali pa njihovo poročanje o množičnih delavskih protestih v Franciji, ki že več kot 1 mesec pretresajo celotno državo (francoska vlada je namreč mimo parlamenta sprejela zakon, ki kapitalistom omogoča lažje odpuščanje delavcev in bolj samovoljno določanje delovnega časa).

Slovenci smo nad protestiranjem, kot kaže manjko kakršnega koli odziva na trenutne dogodke, dokončno obupali. Po množičnih protestih proti županu Kanglerju in nato še proti vladi (čeprav smo tako župana kot vlado prisilili k odstopu) smo Slovenci izgubili upanje v to, da z množičnimi protesti lahko kaj dosežemo (ker se po takratnih vstajah pač ni magično odprlo nebo in Slovenija ni nenadoma postala raj na zemlji), vsi govorimo »ah, saj je še naprej vse enako« itd. S protesti torej lahko dosežemo odstop vlade, ampak tej točki nam zmanjka idej – demokracijo moramo namreč vseskozi aktivno sooblikovati, naš glas morati biti slišan kar naprej, to da z množičnim protestom vlado prisiliš k odstopu je zgolj najmanjši korak, pričakovanje, da bo naslednja vlada nenadoma začela delovati v korist ljudstva, pa je naivno – nobena vlada tega ne bo storila, če je v to ne bomo vsak dan znova prisilili.

Upor je edina alternativa, ki nam je na voljo, brez tega nas bodo kapitalisti vse bolj tlačili; bolj kot bomo tiho in brez volje, bolj nas bodo izkoriščali, edini jezik, ki ga poznajo, je jezik upora. Izkoriščanje se zmanjša le takrat, ko se resnično ustrašijo ljudstva. Zgolj skupaj lahko uničimo družbeni red, ki sili reveže, da se prodajajo bogatašem.

Ko so prašiči več vredni kot človeški mladiči

objavljeno: 10. jul. 2016 13:08 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 10. jul. 2016 13:08 ]

 

Vesta Vanell

Slovenija po 25-ih letih

Kaj jemo? Kaj smo jedli? Kaj bomo jedli? Ta vprašanja se morda zdijo manj pomembna pri obilici problemov, izzivov, neumnosti, norosti ... s katerimi se srečujemo in soočamo praktično vsak dan.

Rada bi navedla primer, ki je prispel do mene preko radijskih valov prvega programa Radia Slovenija, dne 15. maja 2016. Naš nacionalni radio se promovira kot verodostojni, zato pač moram verjeti neverjetnemu! Nedeljska oddaja Za naše kmetovalce dostikrat postreže z zelo zanimivimi novicami, ki jih drugje ne zasledimo. V omenjeni oddaji je ekološki kmet s Tolminskega povedal takole: »Tistega, kar ostane na krožnikih mojih otrok v vrtcu, ne smejo jesti ekološko rejeni prašiči.« Ob tem je zelo uglajeno dodal, da si močno želi hitrih sprememb pri javnem naročanju hrane za vrtce!

     

     Ta podatek je res izjemen dosežek 25-letne zgodovine naše države! Države, ki ima celo ministrstvo za enake možnosti! Pa niti prašiči in otroci nimajo enakih možnosti glede zdrave prehrane. Naši otroci torej nimajo izbire in morajo jesti slabšo hrano, kot ekološko rejeni prašiči. Hrana, ki ostane v vrtcih, je samo še za na smetišče.

     Resnično se lahko globoko zamislimo nad tem, kam smo prispeli v četrt stoletja tavanja po blodnjaku naše samostojnosti, suverenosti, demokratičnosti, neoliberalizma, privatizacije ...  Kot kaže, smo se pogreznili v prepad lastne oholosti. Kakšne so posledice tega zavoženega projekta, imenovanega samostojna Slovenija, za tako imenovane "ranljive skupine" ljudi? To pa bomo, kot kaže, kmalu kar vsi, razen samozvane elite.

     Poleg dobičkonosno naravnanega sistema javnega naročanja, ki resno prizadene sedanje najbolj "ranljive skupine": otroke v vrtcih in šolah, bolnike in starostnike, se kažejo tudi usodne posledice ZUJF-a! Koliko ljudi je izgubilo vsakršne dohodke in vsakršno upanje! Zaradi peščice bogatih, ki so izkoriščali socialno podporo,  so nastradali revni.

     Da ne govorim o tem, da so na naših fakultetah zelo omejili zaposlovanje  mladih intelektualcev, ki so dokončali študij, naredili  še magisterij in   doktorat! Zdaj takšni visoko izobraženi kadri na Zavodu za zaposlovanje slišijo, da je škoda, ker imajo magisterij in doktorat, ker so tako še dosti teže zaposljivi, kot bi bili brez teh nazivov. Res, zelo spodbudno! Intelektualcev torej ne potrebujemo več, vpisi na fakultetah se dejansko zmanjšujejo. Potrebujemo pač neizobražene sužnje, ki bodo postali roboti.

     Resnično vam povem, slovenski politiki in njihovi priskledniki so povzročili pravo razdejanje, katastrofalne posledice za premnoge državljane republike Slovenije. Koliko točno je tistih, ki jih je na različne načine "ranila" lastna država, je nemogoče izračunati, saj so mnogi že pokojni zaradi bolezni in samomorov, mnogi so se izselili ... mnogi so poniknili kdo ve kam in jih ne vodijo nobene statistike.

     Koliko je še takšnih, kot je podjetnik z dolgovi, Primož Smrtnik? Ta človek, ki je posloval po poštenih načelih, je obubožal in zbolel zaradi lopovov. Upal si je  pred kamere in mikrofon. Večina njemu podobnih ni tako pogumna. Koliko je malih podjetnikov, ki so prišli na beraško palico po zaslugi lopovščin, ki jih država dopušča? Ti premnogi so na koncu obviseli na beraški palici. Ne morejo si plačevati niti zdravstvenega zavarovanja, pač pa v najboljšem primeru obiskujejo ambulante za reveže. Če je takšna ambulanta v bližini, se razume! Sicer pa morajo imeti še dovolj denarja za prevoz do tja in nazaj! KOLIKO JE TAKŠNIH LJUDI? 

     Naše vlade si previdno podajajo vroč socialni kostanj in nič ne ukrenejo. Vsaj nič takega, kar bi koristilo ubogim, ki jim rečejo "ranljive skupine"!!!

Zakaj jih pravzaprav tako imenujejo? Ali zato, ker jih je država sama ranila s tem, da jih je ponižala v manjvredne državljane, ki niso sami sposobni preživeti? Ampak, zakaj niso sposobni? Ali zato, ker so drugačni? Morda manj agresivni od tistih, ki so jih spravili na beraško palico! Resnica je pač ta, da niso vsi za podjetnike, čeprav bi država rada videla, da bi imeli "ranljivi " vsak  svoj s.p.!

     Ampak, dragi moji, tu gre za predispozicije posameznika! Samo v primeru, če je človek za takšno podjetniško početje nadarjen, je možnost, da je tak projekt uspešen. Pri nas ti rečejo: tu imaš nekaj tisoč evrov, pa se znajdi! Saj, podjetnik naj bi bil menda lahko vsak, če le hoče! V resnici v mnogih primerih na ta način država vrže ovco med volkove in si umije roke!

     To, da vsakdo, ki ni len, lahko postane uspešen podjetnik, je prav tako nemogoče, kot če bi rekli, da lahko vsakdo, kdor lahko sedi na stolu, postane dober pianist. Ali pa, da vsakdo, ki je pismen, lahko postane odličen pisatelj, pesnik ali morda znanstvenik!? Le potruditi se je treba!

     A če se še tako trudiš, nikdar ne boš zares dober, če nimaš nekih zasnov za določeno početje. Za vsem, kar počneš, pa mora biti tudi tvoje lastno hotenje in tvoja strast! 

     Podobno velja za voznike motornih vozil. Mnoge nesreče na naših cestah niso le posledice ugotovitev pristojnih, ki nam jih znova in znova pripovedujejo. Pač pa so v veliki meri tudi posledica dejstva, da vsakdo pač ne more biti voznik, še najmanj pa dober voznik!

     A v neoliberalizmu je svoboda, saj baje vsakdo lahko počne, kar se mu zljubi. V tem primeru gre ta svoboda na račun premnogih žrtev prometnih nesreč.

Svoboda posameznika, kot jo razumemo zdaj, gre pač vedno na račun nekoga drugega!

     Poleg tega pa je tu še en "hakeljc", in to je zrelost človeka. Kdo je zrel pri osemnajstih letih? Rada bi spoznala takšnega človeka. Ti nezreli mladiči vozijo avtomobile, motorje in pač vse, kar gre hitro. In to ne po poligonu za začetnike, pač pa po vseh cestah!

     Če kriterij za opravljanje vozniškega izpita ne bi bila starost, pač pa dokazana zrelost človeka, bi bilo na cestah precej manj prometa in posledično tudi dosti manj žrtev. Enako velja za starejše, ki opravijo vozniški izpit pozno in imajo potem praviloma težave z vzvratno vožnjo in še čem!  A kaj, ko je tudi pri teh poslih najbolj pomemben čim večji dobiček vseh vpletenih, vključno z državo, se razume.

    Ja, dobiček in pohlep pred ljudmi, to je glavno geslo te zločinske družbene kolobocije, ki ji ne moremo reči niti sistem, niti družbeni red, pač pa v najboljšem primeru družbeni nered ... Posledica famozne besede deregulacija, pač!

Dokler načela dobiček in pohlep pred ljudmi ne bomo uspeli zamenjati s popolnoma drugačnim načelom, sprememb ne bo. Novo načelo, na primer, se lahko glasi: proizvedi toliko, kot potrebuješ in bodi skromen. Tako so včasih razmišljali tibetanci. In poteptane vrednote bo treba spet poiskati ter jih vrniti med ljudi.

     Na srečo obstoječi nered močno poka po šivih in nima več perspektiv. Prej se bo sesul, kot se to tistim, ki vladajo svetu, sploh sanja. Tistim, ki so popolnoma pozabili, kaj je to sočutje, empatija, ljubezen v najširšem pomenu besede, spoštovanje, sprejemanje različnosti ... in kaj so to enake možnosti!

     O svobodi lahko govorimo šele takrat, kadar so svobodni tudi tisti, ki so drugačni. In še nekaj: če kdo primerja sedanje družbeno stanje v Sloveniji s tistim  v Titovi Jugoslaviji, izkazuje v najboljšem primeru slabo poznavanje zgodovine. Sedanje družbeno stanje se namreč z veliko hitrostjo približuje nezavidljivemu položaju velike večine prebivalcev v kraljevini SHS, ki jo je v propast popeljal kralj Aleksander s svojimi podrepniki. 

     Če ne verjamete, preberite knjigo Louisa Adamiča, Vrnitev v rodni kraj. O tem sem pisala že v eni prejšnjih številk te revije. 


Pripis: vse zgoraj navedene in še mnoge druge izjemne "dosežke naše civilizacije" smo v bistvu dopustili mi sami, vsak po svojih močeh ... in jih še kar naprej dopuščamo. Vprašanje je samo še, kdaj bo dovolj velika množica ljudi dosegla dno in ne bo imela več česa izgubiti ... 

"Dobrodelnost" kot izraz družbene krize

objavljeno: 10. jul. 2016 09:47 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 16. jul. 2016 12:35 ]


Igor Mlakar

Facebook Google+ Twitter

Hkrati z naraščajočimi razlikami v premoženju, vplivu in položaju, ki vse bolj jasno razmejuje družbene sloje, se kot odziv na razkorak med revščino in bogastvom pojavlja vseprisotna, vsiljujoča in vse bolj institucionalizirana dobrodelnost. Tovrstne "dobrodelnosti" ne gre zamenjati z medsebojno pomočjo, z iskreno nujo človeka, samoorganiziranih skupin in skupnosti, ki ponujajo pomoč sočloveku, sorodniku, sosedu, znancu ali popolnemu tujcu, ki je zašel v položaj, ko takšno pomoč potrebuje. Od nekdaj velja za temelj človeške skupnosti, da se žejnemu ponudi vode, da z lačnim delimo hrano in da popotniku nudimo zavetje. To praizročilo na katerem sloni naše bistvo, naša sposobnost, da gradimo skupnost sodelujočih posameznikov, je tista resnična iskrena dobrodelnost, ki izhaja iz nuje po preživetju ne le posameznika pač pa celotne človeške vrste. Ta se v družbi kaže skozi politični, socialni in kulturni aktivizem, skozi prostovoljstvo in skozi oblikovanje samoniklih, dejansko neprofitnih ter neprofesionalnih skupnosti. Vendar pa se v družbi, ki sistematično zatira to izvorno dobrodelnost in kjer se z zakonom preganja medsosedska pomoč, zatira delovanje avtonomnih območij alternativnega ustvarjanja in sobivanja, v družbi nepovezanih posameznikov, ki v tujcu vidijo nevarnost, v bližnjemu pa tekmeca, razrašča neka druga oblika "dobrodelnosti" - institucionalizirana dobrodelnost. To je dejavnost, ki pogosto nezavedno, v nekem delu pa zagotovo tudi zavestno zasleduje neke povsem druge cilje. Največkrat se v ozadju skriva golo dobičkarstvo ali želja po podreditvi določenega segmenta družbe ter osebni afirmaciji akterjev tovrstne "dobrodelnosti".

     Ko je Val202 v letošnjem marcu evforično oznanjal, da je trgovska družba Bauhaus na radijski dražbi za skakalne smuči Petra Prevca v projekt Botrstvo vložila kar 45.000 evrov in s tem premagala ostale dražitelje, ni nihče izpostavil, da so si podjetja, ki so sodelovala v javni dražbi, s tem dejansko kupovala dragocen oglaševalski čas. Namreč, oglaševanje ob najbolj poslušanem času v katerem je potekala javna dražba, bi oglaševalce stalo tudi do 10 evrov na sekundo (vir: cenik oglasov na spletni strani RTV),  oziroma 36.000 evrov za eno uro oglaševanja. Glede na trajanje oddaje, predhodne objave, ki so omenjale dražitelje in kasnejše objave, ki so žaromete medijske pozornosti usmerile na zmagovalca, bi podjetje Bauhaus za primerljivo medijsko pozornost plačalo neprimerno več kot je "darovalo". V njegovi "dobrodelnosti" in v "dobrodelnosti" ostalih sodelujočih podjetij je šlo zgolj in samo za posel, za kupovanje oglaševalskega prostora z najboljšim možnim učinkom na poslovanje. Obdarovanim dvestotim otrokom pa je bilo s tem denarjem ponujeno le tisto oziroma celo manj, kot bi jim morala zagotoviti spodobna socialna država. Resnično prikrajšanje teh otrok se skriva v stigmi, ki jo med vrstniki, pri učiteljih in nasploh v družbi doživljajo kot revni otroci. Dobrodelnost tovrstno stigmo zgolj poglablja. Namesto, da bi šole odprle svoj javni prostor za brezplačne popoldanske dejavnosti, kjer bi otroci skupaj z učitelji in drugimi prostovoljci ustvarjali, se družili in učili skozi igro, so vse popoldanske dejavnosti plačljive, javni prostor pa prepuščen komercializaciji. Razlog za to stanje gre poleg opuščanja nekdaj razširjenih prostovoljnih aktivnosti iskati tudi v mezdnem položaju njihovih staršev, ki bodisi ne dobijo dela ali pa za svoje delo dobijo mizerno plačilo.

       Še več, če bi s tem denarjem v podjetju Bauhaus pomagali lastnim zaposlenim, bi nemara trajno rešili številne družinske stiske. A kot rečeno, za Bauhaus je bila to zgolj poslovna poteza in naložba v prepoznavnost na slovenskem trgu ter posledično upanje na višjo prodajo. Številne poslušalce poslušanje zgodb o reševanju stiske otrok pomiri v občutku, da se vendarle nadejo dobrotniki, ki poskrbijo za najbolj zapostavljene. Tisti pa, ki tudi sami prispevajo, pa si s tem kupijo občutek olajšanja, morda odpustek, ker drugače ne morejo prispevati k spremembi družbenih razmer. Malokdo od njih pa pomisli, da bi z vso to energijo, če bi jo le družno usmerili proti zakonodajalcem in državnemu uradništvu, verjetno za položaj najbolj revnih lahko naredil precej več, kot s posamezno gesto darovanja. In po drugi strani, če bi javna RTV čas in sredstva, ki jih usmerja v "dobrodelnost", namenila informiranju delavstva o pravicah in metodah boja zanje, razkrivanju privatizacijskih zgodb, odstiranju laži, ki se namenoma nabirajo na polpretekli zgodovini ter od vsega najbolj pomembno, da bi svoj vpliv opredmetila preko pritiska na vsakokratno aktualno politiko, da bi ta namesto za korporacijske lobiste začela delovati v korist državljank in državljanov te družbe, bi bilo za otroke v stiski narejenega bistveno več, socialna država, zdravstveni sistem, šolski sistem in ostale javne storitve pa ne bi razpadale pod udarci privatizacijskih lobijev.

     Zgledi medijsko privlačne in politično nagrajene "dobrodelnosti" seveda vlečejo. Sam predsednik države namesto, da bi skrbel za interes slehernika v tej družbi, svoj čas in naš denar namenja medijsko privlačnim dogodkom, kosi travo in pomaga zlagati tampone. Namesto prizadevanja za javno zdravstvo, posamezniki z najboljšimi nameni po zgledu odvetniških pro-bono storitev ustanavljajo pro-bono ambulante in s tem v resnici predvsem odvračajo pozornost družbe od temeljnega problema v zdravstvu. Ta pa je, da so javne zdravstvene storitve vse manj dostopne veliki večini prebivalstva. Hkrati pa se najpremožnejši del prebivalstva na račun javnih sredstev odpravlja k zasebnim koncesionarjem ali celo v tujino in s tem slabi domač zdravstveni sistem. S tem, ko se iz javnega sistema v pro-bono ambulante umika del najbolj ogroženih posameznikov, se nehote ustvarja vtis, da ti ljudje pač ne sodijo v javni sistem. Zakonodajalec in upravljalec javne zdravstvene blagajne, pa ob tem lažje načrtujeta katera bo naslednja skupina državljanov, ki ji bodo odtegnjene javne zdravstvene storitve. Navkljub navidezni všečnosti takšnih prizadevanj, so te izrazito škodljive in bistveno pripomorejo k še hitrejši razgradnji javnih sistemov. Kajti, javni sistemi so lahko učinkoviti in uspešni le v pogojih družbeno nadzorovanega monopola, kjer se po načelu solidarnosti sredstva celotnega produktivnega dela prebivalstva stekajo v skupne blagajne iz katere se potem racionalno razporejajo v programe javnih storitev. Da to deluje, smo enkrat že dokazali. Pred četrt stoletja smo še imeli v mednarodnem merilu izvrsten javni zdravstveni sistem, ki je bil za povrh po vseh kazalnikih bolj učinkovit od zdravstvenih sistemov zahodnih držav, še posebej tistih, kjer je zdravstvo v pretežni meri zasebno. Prav tako pa smo v zadnjih petindvasetih letih uspeli dokazati, da se začne zdravstveni sistem v pogojih delne oziroma postopne privatizacije razkrajati, postaja neučinkovit in vse dražji. Vse več ljudi je izključeno tako na strani vplačevanja v javni sistem, kot na strani sprejemanja pomoči iz njega.

     Tovrstna "dobrodelnost" je neločljivo povezana z razslojenostjo družbe, z institucijo države in cerkve. Pripadniki zgornjih družbenih razredov že od vekomaj, preko darovanja najbolj nesrečnemu delu populacije, hkrati mirijo nezadovoljstvo podrejenih pripadnikov družbe in tešijo lasten občutek krivde. Kajti ni je večje krivde, kot je ta, da se zavedaš, da poseduješ nekaj, kar ti ne pripada ne po zakonu in ne po naravi in da s tem, ko hraniš svoj pohlep, sočloveka potiskaš v vse večjo bedo. To je krivda, ki jo še kako dobro poznajo akterji tranzicijske privatizacije, katerim je bilo v preteklem družbeno-političnem sistemu zaupano upravljanje skupnega premoženja, a so v nekaj letih preko mehanizmov, ki se jih najlažje opiše z besedo kraja, prišli do premoženja, ki zdaleč presega plačilo, ki bi ga bili upravičeno deležni za svoje delo. Ko se takšen človek sooči z nekdanjim sodelavcem, ki je tudi na račun njegovega pohlepa danes revež brez vsakega upanja na boljšo prihodnost, ali ko se otroci tajkunov soočijo s svojimi nekdaj bolj ali manj enakimi, sedaj revnimi sošolci, je možno le dvoje: popolna otopelost duše, ki se kaže v sociopatski ali psihopatski motnji, napuhu in hlastanju za priznanji, nazivi, zmagami; ali pa neznosna želja po odpustku, po utišanju tistega kljuvajočega in nadležnega notranjega glasu, ki človeku govori kaj je prav in kaj ni. In prav to željo od nekdaj uspešno teši religija s svojimi obredi, spovedmi in daritvami, ki grešnim prinaša občutek olajšanja in odpustek pred jezo najvišje avtoritete.

     Če želimo razumeti, zakaj imamo danes celo vrsto dobrodelnih organizacij in zakaj mediji kar tekmujejo v kampanjah za zbiranje pomoči ter ob tem prikazujejo gospe v pregrešno dragih večernih oblekah in gospode v frakih, ki se vrtijo v soju žarometov na dobrodelnih prireditvah, v nekdanji državi pa razen Rdečega križa in Unicefa ter zbiranja pomoči ob naravnih nesrečah ali za lačne otroke v oddaljenih deželah, institucionalizirane dobrodelnosti skorajda nismo poznali, potem moramo najprej razumeti razliko med brezrazredno družbo in družbo v kateri obstajata razred oblastnikov in razred podrejenih.

Če je religija opij za ljudstvo, je dobrodelnost opij privilegiranih.

Grahovo 06.04. 2016

objavljeno: 17. maj 2016 13:46 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 18. maj 2016 11:45 ]

Tina Žigon


    6. aprila je v Grahovem pri Cerknici potekala proslava pod imenom Poklon žrtvam nacizma ob dnevu začetka 2. svetovne vojne na slovenskih tleh. Puntarji smo se že tretje leto zapored zbrali, da bi počastili spomin na ljudi, ki so neustrašno in nesebično branili svojo domovino tudi za ceno lastnih življenj in tako vsem prihajajočim generacijam omogočili ohranitev lastne kulture, jezika, ozemlja in svobode.
Letošnja slovesnost je bila še posebej veličastna, saj se je je v sodelovanju ZZB NOB Slovenije in Puntarjev udeležilo okoli 400 udeležencev in 37 praporščakov

Posebej ponosni pa smo na bogat program, ki je bil pripravljen posebej za ta dan. Rdečo nit slovesnosti je s povezovanjem razvijala Puntarka Špela Peršl Mlakar, čast pozdravnega nagovora je seveda pripadla Miru Mlinarju, predsedniku ZZB Cerknica. Igralka in pevka Jerca Mrzel je poskrbela za kulturni del programa z glasbo in pesmijo, vabilu, da za ta dan pripravi govor, se je z veseljem odzval tudi predsednik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek, ki je ostro obsodil kolaboracijo takratne slovenske RKC s fašizmom in okupatorji. 
 

Za recitale so poskrbeli Puntarji Lojze Podobnik ter Alenka in Nejc Mikec, s ponosom pa se nam je pridružil tudi recitator in pripovednik Igor Rojc

Milan Gorjanc upokojeni polkovnik JLA in slovenske vojske, član predsedstva ZZB NOB, je med drugim v svojem govoru predstavil zgodovinski del bitke v Grahovem. Marjan Pečan, praporščak, borec, sindikalist in krvodajalec pa je pozval k pogumu in borbi tudi v današnjem času.  
Nataša Loborec Perovšek, mezzosopranistka je naša srca ogrela s partizansko pesmijo. 

Za udaren konec proslave je s svojim govorom poskrbel Puntar Jakob Gašpir in rekel takole:

 Vrednote humanizma, 
vključno z vrednotami ljudske osvoboditve, 
ki na naših tleh tlijo in vsake toliko vzplamtijo že stoletja, 
moramo še naprej gojiti in jih aktualizirati. 
Pa ne zato, ker se tako spodobi, 
temveč zato, 
ker tisto, kar je narobe, ne more biti prav, 
in tisto, kar je zlo, ne more biti dobro.

Potrebna je močna zavest in pogum,
saj Svoboda ne pozna strahu.
Na to nas opominja današnji spomin,
borke in borci - slava jim!
Kakor nekoč oni, tako danes mi;
bi za svobodo dali svojo kri.
Zato je zvezda rdeča
in rdeči so nageljni.

Smrt fašizmu!


Veličastnemu programu navkljub pa ta dan nismo ostali zgolj pri besedah saj smo na prireditvi zbrali preko 300 podpisov pod Zahtevo za odstranitev spominskega obeležja domobranski enoti pod poveljstvom nacistične SS v Grahovem, ki kazi prostor tik pred partizanskim spomenikom, ki je sicer postavljen v Grahovem. 

Dan je bil krasen in že letos kličemo nasvidenje prihodnje leto v Grahovem.



1-10 of 34