Avgust Cvetežar - 4. del
AVGUST, ČUVAJ MI DETE
V enoti je bil tudi fant, ki sem ga dobro poznal. Tudi njegove starše. Oče je
bil Srb, mati Slovenka. Z očetom sva se dobro poznala in vedel sem, da je proti
razpadu Jugoslavije, pa vendarle popolnoma zmeden v položaju v katerem se je
znašel. S solzami v očeh je pristopil k meni. Edino, kar je lahko rekel, je
bilo: »Avgust, čuvaj mi dete.« Verjamem, da je bilo podobnih usod v mešanih
zakonih in njihovih stisk še mnogo. Ljudje enostavno niso vedeli, kaj je prav
in kaj ne. Konec koncev je bilo tudi v vrhovih slovenske politike mnogo njih,
ki niso bili prepričani v pravilnost odločitve za izhod iz Jugoslavije.
Premaknili smo se v rajon Novo Polje, Zadobrova, Zalog. Dve četi, pod
poveljstvom Dušana Drnovška in Igorja Hostnika, sem razporedil v prvo linijo
pred obrobne hiše od železnice vzdolž Novega Polja in pred naseljem Zadobrova.
Eno četo pod poveljstvom Zvoneta Šavorja
sem razporedil v zaledju kot rezervo in pokrivanje prostora med Novim Poljem in
Zalogom za primer desanta na to področje. Posamezne manjše enote čet, oddelki
in vodi so bili nastanjeni v garažah in vrtovih privatnih hiš, v Zadobrovi po
kmetijah. Bili smo prisrčno sprejeti. Domačini so nudili našim pripadnikom
podporo in ugodje po najboljših zmožnostih ali močeh.
Če bo kdo od njih, kdaj bral te spomine lahko samo rečem. »Iskrena hvala, kakor
tudi vsem domačinom v Dolskem in Vinjah in prebivalcem Kostrevnice, kjer smo se
mobilizirali.«Zelo dobro smo sodelovali s pripadniki policije na našem
področju.
Čeprav so bile čete in ostale enote odreda dobro organizirane in delo s
poveljstvi in komandirji enote zelo dobro, pa je vladal med pripadniki tudi
slaba volja in jeza.
Po cestah so se sprehajali mladeniči, nekateri z družinami, drugi so igrali
tenis, posedali po bifejih, kot da se ne dogaja nič. Mi oz. moji fantje, mnogo
je bilo kmečkih sinov in so imeli v tem času doma veliko dela, pa smo iz Litije
prišli branit Ljubljano. Včasih jih je bilo težko miriti. Povečala pa se je
tudi nervoza, ker smo bili z izredno slabim orožjem v neposrednem stiku z JLA. Svoje so prispevale
tudi dezinformacije, ki so prihajale v enoto. Tako mi je skoraj razpadla 2.
četa iz Gabrovke v katero je prišla ''informacija'', da so v njihovih krajih
opazili ''četnike''. Hoteli so domov branit svoje družine. Pomirili so se
šele, ko se je vrnilo nekaj pripadnikov njihove enote, ki sem jih z avtom
poslal, da preverijo te informacije, ki so se izkazale za dezinformacije. Tudi
sam sem se znašel v podobnem položaju, ko je zaokrožila vest, da pripadniki JLA
iščejo svojce oficirjev TO, s čimer naj bi vršili pritisk na naše odločanje in
vodenje. Ni mi bilo logično, da bi se lahko kar tako gibali po mestih, kjer je
vendar bilo veliko pripadnikov TO in policije, pa vendar sem poklical ženo, naj
gre z otrokoma od doma. Do konca je bila nastanjena pri prijateljih. Sam sem
bil pomirjen in osredotočen na svoje zadolžitve.
Ravno tedaj se je mobiliziral tudi ljubljanski bataljon. Dobili smo ukaz, da
vzpostavimo stik z njimi, ker bomo nadalje sodelovali v blokadi kasarne. Na
mobilizacijskem mestu sem spoznal poveljnika Nevena Boraka, s katerim sva do
konca blokade tesno in korektno sodelovala. Mi iz našega rajona, oni iz rajona
BTC.
Na nesrečo ali našo srečo so uspeli mobilizirati le polovico pripadnikov
bataljona. Tako jim je ostalo nerazdeljenega precej orožja. Borak mi je takoj ponudil pomoč in od njih smo dobili 50
polavtomatskih pušk. Razdelili smo jih na najbolj izpostavljenih mestih in z
njimi nadomestili neuporabne M-48. Istočasno sem izvedel, da se na Grmačah pri Šmartnem mobilizira tudi drugi
litijski odred pod poveljstvom Francija Boldina, ki je bil pred reorganizacijo sicer v sestavi postojnske partizanske divizije JLA. Računal sem, da bodo tudi imeli kaj viška orožja, ki smo ga nujno potrebovali. Na Grmače sem poslal
prostovoljca s tovornjakom in pomočnika za zaledje. Kakor vesta in znata naj
poskušata dobiti vsaj kak kos orožja, čeprav sem se zavedal, da nisem imel
dovoljenja za to. Vendar je bil naš odred že v neposrednem stiku, ta odred pa
se je šele mobiliziral. Res sta pripeljala nekaj orožja s prepričevanjem, da ga
naš odred nujno potrebuje. Vendar sem popoldne že pisal poročilo, ki ga je zahteval 57. PŠ TO Grosuplje,
zakaj sem na svojo pest »ukradel« orožje. Takrat sem pomislil, da bi lahko tudi
sam terjal od PŠ TO Grosuplje poročilo, zakaj odred ni dobil svojega orožja,
ampak napol uporabnega.
S svojim poročilom sem jih nekako pomiril in s tem nisem imel več težav. Ko pa je TO zavzela skladišče JLA v Borovnici, se je glede orožja položaj
spremenil. Poveljnik 5. PŠ TO Ljubljana, Miha Butara je dobro vedel, da smo
slabo oboroženi. Poklical me je in rekel naj pošljem ekipo s tovornjakom na prevzem
novega orožja. Dobili smo zadostno število A, PA, ostrostrelnih pušk, PM in
ostalega orožja.
*se nadaljuje
Spomini1991 - 3. del
Slike so povzete iz arhiva rtvslo.si
