PriPUNTaj SE!‎ > ‎Feljton‎ > ‎

SPOMINI, 1991 - 4. del

objavljeno: 29. dec. 2014 08:19 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 29. dec. 2014 08:25 ]

Avgust Cvetežar -  4. del

AVGUST, ČUVAJ MI DETE

vir: www.rtvslo.si
Še nekega dogodka tega dne ne bom pozabil. Očitno so nekateri starši izvedeli, da se bomo premaknili v Ljubljano. Verjetno, v skrbi za svoje sinove so prišli v Dolsko v času, ko smo se pripravljali za odhod.
V enoti je bil tudi fant, ki sem ga dobro poznal. Tudi njegove starše. Oče je bil Srb, mati Slovenka. Z očetom sva se dobro poznala in vedel sem, da je proti razpadu Jugoslavije, pa vendarle popolnoma zmeden v položaju v katerem se je znašel. S solzami v očeh je pristopil k meni. Edino, kar je lahko rekel, je bilo: »Avgust, čuvaj mi dete.« Verjamem, da je bilo podobnih usod v mešanih zakonih in njihovih stisk še mnogo. Ljudje enostavno niso vedeli, kaj je prav in kaj ne. Konec koncev je bilo tudi v vrhovih slovenske politike mnogo njih, ki niso bili prepričani v pravilnost odločitve za izhod iz Jugoslavije.
Premaknili smo se v rajon Novo Polje, Zadobrova, Zalog. Dve četi, pod poveljstvom Dušana Drnovška in Igorja Hostnika, sem razporedil v prvo linijo pred obrobne hiše od železnice vzdolž Novega Polja in pred naseljem Zadobrova. Eno četo pod poveljstvom  Zvoneta Šavorja sem razporedil v zaledju kot rezervo in pokrivanje prostora med Novim Poljem in Zalogom za primer desanta na to področje. Posamezne manjše enote čet, oddelki in vodi so bili nastanjeni v garažah in vrtovih privatnih hiš, v Zadobrovi po kmetijah. Bili smo prisrčno sprejeti. Domačini so nudili našim pripadnikom podporo in ugodje po najboljših zmožnostih ali močeh.


Če bo kdo od njih, kdaj bral te spomine lahko samo rečem. »Iskrena hvala, kakor tudi vsem domačinom v Dolskem in Vinjah in prebivalcem Kostrevnice, kjer smo se mobilizirali.«Zelo dobro smo sodelovali s pripadniki policije na našem področju.


Čeprav so bile čete in ostale enote odreda dobro organizirane in delo s poveljstvi in komandirji enote zelo dobro, pa je vladal med pripadniki tudi slaba volja in jeza.
Po cestah so se sprehajali mladeniči, nekateri z družinami, drugi so igrali tenis, posedali po bifejih, kot da se ne dogaja nič. Mi oz. moji fantje, mnogo je bilo kmečkih sinov in so imeli v tem času doma veliko dela, pa smo iz Litije prišli branit Ljubljano. Včasih jih je bilo težko miriti. Povečala pa se je tudi nervoza, ker smo bili z izredno slabim orožjem  v neposrednem stiku z JLA. Svoje so prispevale tudi dezinformacije, ki so prihajale v enoto. Tako mi je skoraj razpadla 2. četa iz Gabrovke v katero je prišla ''informacija'', da so v njihovih krajih opazili ''četnike''. Hoteli so domov branit svoje družine. Pomirili so se šele, ko se je vrnilo nekaj pripadnikov njihove enote, ki sem jih z avtom poslal, da preverijo te informacije, ki so se izkazale za dezinformacije. Tudi sam sem se znašel v podobnem položaju, ko je zaokrožila vest, da pripadniki JLA iščejo svojce oficirjev TO, s čimer naj bi vršili pritisk na naše odločanje in vodenje. Ni mi bilo logično, da bi se lahko kar tako gibali po mestih, kjer je vendar bilo veliko pripadnikov TO in policije, pa vendar sem poklical ženo, naj gre z otrokoma od doma. Do konca je bila nastanjena pri prijateljih. Sam sem bil pomirjen in osredotočen na svoje zadolžitve.


Ravno tedaj se je mobiliziral tudi  ljubljanski bataljon. Dobili smo ukaz, da vzpostavimo stik z njimi, ker bomo nadalje sodelovali v blokadi kasarne. Na mobilizacijskem mestu sem spoznal poveljnika Nevena Boraka, s katerim sva do konca blokade tesno in korektno sodelovala. Mi iz našega rajona, oni iz rajona BTC.


Na nesrečo ali našo srečo so uspeli mobilizirati le polovico pripadnikov bataljona. Tako jim je ostalo nerazdeljenega precej orožja. Borak mi je  takoj ponudil pomoč in od njih smo dobili 50 polavtomatskih pušk. Razdelili smo jih na najbolj izpostavljenih mestih in z njimi nadomestili neuporabne M-48. Istočasno sem izvedel, da se na Grmačah pri Šmartnem mobilizira tudi drugi litijski odred pod poveljstvom Francija Boldina, ki je bil pred reorganizacijo sicer v sestavi postojnske partizanske divizije JLA. Računal sem, da bodo tudi imeli kaj viška orožja, ki smo  ga nujno potrebovali. Na Grmače sem poslal prostovoljca s tovornjakom in pomočnika za zaledje. Kakor vesta in znata naj poskušata dobiti vsaj kak kos orožja, čeprav sem se zavedal, da nisem imel dovoljenja za to. Vendar je bil naš odred že v neposrednem stiku, ta odred pa se je šele mobiliziral. Res sta pripeljala nekaj orožja s prepričevanjem, da ga naš odred nujno potrebuje. Vendar sem popoldne že pisal poročilo, ki ga je zahteval 57. PŠ TO Grosuplje, zakaj sem na svojo pest »ukradel« orožje. Takrat sem pomislil, da bi lahko tudi sam terjal od PŠ TO Grosuplje poročilo, zakaj odred ni dobil svojega orožja, ampak napol uporabnega.


S svojim poročilom sem jih nekako pomiril in s tem nisem imel več težav. Ko pa je TO zavzela skladišče JLA v Borovnici, se je glede orožja položaj spremenil. Poveljnik 5. PŠ TO Ljubljana, Miha Butara je dobro vedel, da smo slabo oboroženi. Poklical me je in rekel naj pošljem ekipo s tovornjakom na prevzem novega orožja. Dobili smo zadostno število A, PA, ostrostrelnih pušk, PM in ostalega orožja. 

*se nadaljuje

Spomini1991 - 3. del

Slike so povzete iz arhiva rtvslo.si