PriPUNTaj SE!‎ > ‎Feljton‎ > ‎

SPOMINI, 1991 - 3. del

objavljeno: 30. sep. 2014 11:18 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 29. dec. 2014 08:40 ]

Avgust Cvetežar -  3. del

TANKI PRIHAJAJO

26.06.1991 smo se po ukazu premestili na lokacijo Dolsko – Vinje. Razmestitev enote je bila dogovorjena, prebivalci so 
nas lepo sprejeli. Isti dan smo iz pokrajinskega štaba TO Ljubljana dobili ukaz, da formiramo enoto velikosti voda z ročnimi metalci in jih pošljemo na komunikacijo Vrhnika  - Ljubljana s ciljem zaustaviti nasprotnika iz smeri Vrhnika. Z nekaj zapleti smo enoto poslali na zahtevano lokacijo.
Zvečer smo na manjši črno beli televiziji spremljali proslavo na Trgu revolucije. Bili smo veseli, ponosni pa vendar s pomisleki, ali bo naša osamosvojitev potekala tako gladko.
Nisem mogel zaspati. Imel sem čudne slutnje, da se bo nekaj zgodilo. Ni bilo treba dolgo čakati. Nekaj po tretji uri ponoči me je poklical poveljnik 5. Pokrajinskega štabaTO Ljubljana, Miha Butara.
»Avgust, tanki gredo iz Vrhnike proti Ljubljani. Pripravi odred za premik na lokacijo Novo Polje – Zadobrova v blokado kasarne Bratstvo in enotnost v Mostah!«
»Miha, veš kako slabo oborožitev imam.«
»Vem Avgust. Pomembna je naša prisotnost tako, da bodo v kasarni vedeli, da so enote TO okoli njih.« Razumel sem logiko ukaza.
Ko se je zdanilo smo začeli s pripravami na premik. Vest, da so šli tanki iz Vrhnike je vnesla precejšen nemir in nelagodje v enoto. Še se je povečal pritisk podrejenih komandirjev in ostalih pripadnikov, naj vendarle dobimo boljšo oborožitev. Tudi primeri panike so se pojavili, še posebej, ko se je izvedelo, da gremo v blokado kasarne. Odzivi posameznikov so bili različni. Nekateri so se zaprli vase in niso govorili, drugi so bili nervozni in razdražljivi, tretji so preklinjali vse za katere so mislili, da so nas pripeljali v ta položaj.
Ta dan mi bo ostal v spominu predvsem po tem, kako v spremenjenih okoliščinah pri ljudeh privrejo na dan karakterne lastnosti, ki jih prej ni bilo opaziti. Kako drugače se začnejo obnašati. Tudi sam se nisem počutil dobro. Šele takrat sem dokončno dojel, da razmere niso več nedolžne, da je potrebno ohraniti trezno glavo. Zavedel sem se, da se je moja odgovornost za delovanje odreda močno povečala.
Dodatna težava je nastala, ker mi je skoraj razpadlo poveljstvo. Eden od članov je na hitro zbolel, odšel k zdravniku, nazaj ga ni bilo več. Dva člana poveljstva sta podlegla pritisku spremenjenih okoliščin in me prosila naj od njiju ne terjam odločitev, sicer pa bosta v enoti ostala. Obveščevalnemu oficirju Miru Bregarju sem dovolil, da je bil odsoten, zaradi nujnih del na sodišču, vendar sem vedel, da se nam bo spet priključil. Zamenjati sem bil prisiljen tudi enega od komandirjev čet.  Od Sekretariata za LO v Litiji sem terjal, da mi pošljejo v enoto nekatere od pripadnikov odreda, ki so jih oprostili zaradi izpitov v šoli, nujnih del v svojih firmah ali se celo označili za pacifiste.
Sekretariat s Karlom Lemutom na čelu, s katerim sva res imela nekaj žolčnih telefonskih pogovorov nam je nudil vso podporo in po svojih zmožnostih, ugodil našim zahtevam. Ob pomanjkanju oficirjev mi je poslal nekaj prostovoljcev, vrnil se je tudi obveščevalni oficir. Z njimi sem zapolnil vrzeli v poveljstvu. Enega od njih, kot se že omenil, sem imenoval za svojega namestnika, njegovega sina za operativnega oficirja. Zapolnil sem tudi vodenje in transport zaledne enote. V takšni sestavi smo delovali do konca.  Pri prostovoljcih me je presenetila njihova mirnost, treznost in volja do sodelovanja. Verjetno je že njihova odločitev odzvati se  potrebi osamosvojitve, pustila vse dvome za sabo. 

*se nadaljuje



Slike so povzete iz arhiva rtvslo.si