Vsak posameznik, ki je tako ali
drugače sodeloval pri naši osamosvojitvi, si to obdobje in svoje mesto v tem
času predstavlja in vidi v svoji luči. Gotovo ne bo nikoli izpovedana ali
napisana enotna resnica.
Vsak ima pravico do svoje.
Tudi sam lahko izpovem le svojo resnico, svoje poglede, občutke, spoznanja v
okviru svojih nalog, ki sem jih opravljal. Vseh okoliščin, ki so terjale
izvajanje naših nalog nisem poznal, vendar pa sem vsak ukaz poskušal razumeti v
okviru lastnega razmišljanja, znanja, spoznanj in informacij, ki smo jih imeli
v tistem času. Pri tem mi je bil v veliko oporo moj namestnik Andrej Grošelj (
stotnik 1. razreda ). Na to mesto sem ga imenoval, kljub temu, da je v enoto
prišel nekaj dni po mobilizaciji in prej nisva sodelovala v TO. Priključil se
je kot prostovoljec. En dan pred njim se je enoti priključil tudi njegov sin
Boštjan, ki je bil k sreči tudi častnik. Še danes verjamem, da sem imel z
njegovim imenovanjem srečo. Tudi z vsemi poveljniki podrejenih enot smo se
dobro dopolnjevali. Čutil sem njihovo zaupanje, zatorej mi je bilo vodenje
enote mnogo lažje.
Pravzaprav sem se najbolj bal samega sebe, oziroma svojih odločitev. Da ne bi
izdal ukaza, ki bi pomenil nepotrebno ogrožanje lastnih podrejenih ali
civilnega prebivalstva, kar bi lahko privedlo do nepotrebnih žrtev. Zato sem vsak ukaz, ki sem
ga dobil od nadrejenega poveljstva skrbno pretehtal, preden sem izdal svojega.
Ali je bil tak način razmišljanja dober ali slab, še danes ne morem soditi.
Moram pa reči, da je bila večina ukazov
nadrejenega poveljstva, smiselnih in logičnih v luči mojih razmišljanj.
Dobro pa sem se zavedal, da
operacij v takem obsegu TO dotlej ni izvajala, da je bilo mnogo improvizacije
in da je spričo tega obstajala velika možnost napačnih odločitev in s tem
povezanih ukazov, ki sem jih izdajal svojim podrejenim.
Ponosen sem na to,da sem
aktivno sodeloval pri naši osamosvojitvi, vendar silno razočaran, kar se je
dogajalo že takrat, še bolj pa, kaj smo v obdobju po tem naredili z našo mlado
državo.
