I. UVOD
Prihaja doba streznitve. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi obvladovalo tako velikansko količino moči. Še nikoli posamezniki nismo bili v takšni meri nadzorovani in obvladovani kot danes. In še nikoli v zgodovini civilizacije, naša vrsta in naravno okolje nista bila tako zelo ogrožena kot sta ogrožena v moderni dobi. Obdobje prekomernega trošenja naravnih virov, brezobzirnega izkoriščanja soljudi in nebrzdane koncentracije kapitala ter z njim prehajanje pretežnega dela družbene in politične moči v roke peščice zemljanov, nas je privedlo do točke preloma. Obljuba neomejene rasti in potrošniškega obilja, s katero je neoliberalni kapitalizem omrežil hotenja milijard ljudi, je dokončno prelomljena. Vse več se nas zaveda, da če želimo obstati kot družba in kot vrsta, moramo narediti korenite spremembe v medsebojnih odnosih, v načinu gospodarjenja in v načinu odločanja o skupnih zadevah.
Kapitalizma ni mogoče v nedogled popravljati, ker
je kot družbeni sistem zgrešen, prazen in brez rešitev. Ima pa moč in sredstva,
da ves svet porine v vojno in s tem podaljšuje agonijo lastnega razkroja. To
smo v moderni dobi izkusili že dvakrat. Po prvi svetovni moriji, se je začela
oblikovati univerzalna zavest revolucionarnega boja za delavske pravice.
Odgovor vladajočih razredov je bil spodbujanje nacionalizmov in podpora
fašizmu, ki naj bi odvrnil ljudske množice od socialistične družbene prenove.
Po porazu fašizma in nacizma v drugi
svetovni vojni, človeštvo ni zmoglo dovolj razuma, da bi se otreslo zablod
kapitalizma, niti, da bi vzpostavilo resnično socialistično družbo. Zato se je
nadaljeval globalni spopad za prevlado nad strateškimi viri, znanjem in
informacijami. Tretja svetovna vojna pravkar poteka v obliki vedno novih vojnih
žarišč in nikoli končanih vojaških spopadov, boja za naravne vire, vojne preko
finančnih trgov, boja za obvladovanje informacij in medijskega prostora ter
boja za politično prevlado starih sil. Posledice te vojne so gospodarske krize,
dolžniška kriza, begunska kriza, neštete žrtve kapitalizma, ki molče in daleč
od oči javnosti živijo in umirajo v propadajočih družbah, obs
ojenih na večno
vračanje namišljenih dolgov, na suženjsko delo v tovarnah kapitalistov.
Največja žrtev te vojne pa so vrednote, predvsem resnica, ki jo vseprevladujoča
laž odriva na obrobje. Namesto urejene socialne države, imamo družbo lažne
dobrodelnosti. Namesto ustvarjanja v dobro ljudstva, imamo pehanje za profitom.
Namesto odgovornega in osveščenega posameznika, imamo množice zaslepljene z
religijo in ideologijo potrošništva, ki lastno korist in pohlep postavljajo
pred človečnost, svojo slabo vest pa tešijo z nakupovanjem odpustkov.
Minilo je obdobje, ko je bil socializem
kot idejni koncept moderne družbe, domala izbrisan iz zavesti človeštva,
prepovedan v javnem diskurzu in izbrisan iz medijskega prostora. Razred, ki je
nosilec kapitalistične hegemonije, se je po drugi svetovni vojni uspel
poenotiti v lastni razredni zavesti finančne aristokracije, hkrati pa je uspel vsem drugim vsiliti idejo, da je pojem
razredne zavesti preživet in neuporaben.
Delavski razred je s preoblikovanjem in
globalizacijo produkcijskih in družbenih odnosov začel izgubljati lastno
identiteto, z nesposobnostjo preseči notranjo hierarhično organiziranost, pa so
se vodstvene strukture delavskih gibanj zlile z vodstvenimi strukturami
finančne aristokracije. Napor, ki ga vlagajo stare sile v rušenje podobe
socializma kaže, da se zavedajo moči delavskega razreda, kot nosilca socialistične
ideje. Vendar pa, bolj kot stopnjujejo ta napor, finančna aristokracija kaže
svojo pravo totalitarno držo in razkriva svoj prvinski strah pred idejami
družbene enakosti in socialne pravičnosti. V strahu, da bi bila država
uporabljena kot orodje za vzpostavitev nove družbene ureditve, se vpeljuje
pojem votle države, njena suverenost pa se prenaša na brezoblične birokratske
strukture, ki služijo predvsem interesu korporacij. V strahu pred demokratično
voljo ljudstva, se ljudi spreminja v potrošnike, odtujene svojemu lastnemu
interesu in nesposobne uveljavljati politiko drugače, kot z občasno
izpolnitvijo volilnega lističa, kjer namesto vsebine, njihovi odločitvi botruje
všečnost in volilna propaganda. Demokracija zato ne obstaja več, pač pa je
sedanji politični ustroj možno opisati zgolj kot obrnjeni totalitarizem.
Totalitarnost današnje zahodne demokracije se kaže v splošnem zavračanju
političnosti ob hkratnem podrejanju vseh družbenih podsistemov političnim
interesom ozkih družbenih skupin, ki svoje delovanje navzven predstavljajo kot
nepolitično. Preko ekscesnega obnašanja izvoljenih političnih predstavnikov,
medijskega prikazovanja politike kot nekaj hkrati nerazumljivega in običajnemu
državljanu odvratnega, se dejansko politično odločanje odtujuje državljankam in
državljanom. Vendar pa družbena stvarnost in vseprisotna kriza sodobnega sveta
sili posameznika, da se vse bolj dejavno vključuje v širši družbeni kontekst na
različnih področjih lokalnega in globalnega delovanja, tako v obliki boja za
pravice posameznih družbenih skupin, lokalnih skupnosti, boja za pravice
delavcev, humanitarnega in naravovarstvenega delovanja. Nasploh se povečuje
potreba po družbeno angažiranem posamezniku vpetem v širša družbena dogajanja.
Kljub različnosti idej, pojmov in metod, pa imajo vse te oblike delovanja
skupni imenovalec. Ob tem, ko se vladajoči razred trudi, da bi iz družbenega
delovanja posameznikov in skupin izključil komponento političnosti, je prav ta
komponenta najpomembnejša. Razpršen boj brez skupne ideje in brez nosilne
ideološke misli se namreč ne more učinkovito zoperstaviti poenoteni ideologiji
svetovnega neoliberalizma, ki izkorišča vse razpoložljive zmogljivosti, da
ograjuje družbeno aktivnost znotraj posameznih vprašanj in s tem onemogoča
akterjem žarišč upora, da bi vse te ideje in pobude povezali in vzpostavili
enotno razredno fronto.
Zato je nastopil čas, da se oblikuje nova razredna zavest in da se na temelju socialistične ideje in mehanizmov neposredne demokracije oblikuje nov družbeni dogovor, ki mora temeljiti na interesih delavskega razreda v najširšem pomenu besede. Ta, novi delavski razred, je sestavljen tako iz industrijskega kot postindustrijskega proletariata, zaposlenih v javnem sektorju, samozaposlenih, malih in srednjih podjetnikov, poljedelskega proletariata, prekariata, različnih skupin brezpravnega prebivalstva z roba družbe, upokojencev in mladine. Vanj se bo vključeval tudi tisti del razpadajočega vladajočega razreda, ki se zgrožen nad totalitarnostjo in brezpravnostjo sedanjega sistema ne more sprijazniti s svojo vlogo v njem.
II. KAKŠNA JE VLOGA ČLANOV GIBANJA
NAPRAM NOVEMU DRUŽBENEMU RAZREDU?
1. Puntarji ne predstavljamo posebne stranke, politične ali družbene
elite znotraj delavskega razreda. Puntarji ne zastopamo posebnih, od interesov
delavskega razreda ločenih interesov. Puntarji ne postavljamo posebnih načel po
katerih naj bi se ravnal delavski razred.
3 krat NE
NE FAŠIZMU !
NE NACIONALIZMU !
NE NEOLIBERALIZMU !
2. Puntarji s svojim poudarjanjem boja proti nacionalizmu,
postavljamo v ospredje skupni interes delavskega razreda pred delnimi in
pogosto za družbo kot tako uničujočimi interesi posameznih nacionalno in
religiozno orientiranih političnih skupin. Vladajoči razred, ki deluje
globalno, spodbuja in izkorišča mednacionalne in medverske spore za
preprečevanje skupnega nastopa izkoriščanega razreda v boju za enotne cilje.
Zato zavračamo vsako delitev delavskega razreda po nacionalni, verski in
kulturni pripadnosti. Vse to je stvar svobodne volje, naravne danosti in osebne
odločitve, ne more pa biti izraz večvrednosti katerekoli družbene skupine
napram drugi. Država ne sme biti propagator ali nosilec kakršnekoli politike,
ki temelji na ksenofobiji, rasizmu, izključevanju.
3. Puntarji s svojim poudarjanjem boja zoper fašizem, nastopamo
proti izrabljanju sicer povsem človeških občutkov strahu pred neznanim in
drugačnim za koristi vladajočega razreda. S pripadnostjo avtoritarnim
hierarhičnim organizacijam in občutkom moči, ki jo ta pripadnost daje
posameznikom, se poistovetijo najbolj nasilni posamezniki, hkrati pa vladajoči
razred poskrbi za ustrezno finančno in medijsko podporo, kadar te posameznike
oziroma skupine v katere se organizirajo prepozna kot koristne v spopadu z
delavskim razredom. S svojim populizmom, pogosto z uporabo karikiranih in
poenostavljenih socialističnih idej ter kopiranjem mehanizmov delavskega boja,
fašisti pritegnejo del razžaljenega, zaslepljenega in neukega delavskega
razreda, spodbudijo jezo in jo usmerijo proti neki, praviloma šibkejši ali
zaradi različnih razlogov stigmatizirani družbeni skupini. Hkrati izzovejo
konflikt z naprednimi gibanji, ki se njihovemu populizmu uprejo. Z osebno
diskreditacijo, izzivanjem konfliktov in uporabo fizičnega nasilja se odvrne
dobršen del prebivalstva kar osami, nato pa pogosto onesposobi, napredna
delavska gibanja.
4. Puntarji odkrito nastopamo proti neoliberalizmu. Zavedamo se, da
je neoliberalni kapitalizem skrajna oblika globalnega totalitarizma, ki človeka
spreminja v apolitičnega sužnja-potrošnika. Ideje svobode in demokracije so
uporabljene zgolj v političnih sloganih, v resnici pa je oboje podvrženo
ustvarjanju profita, ki tako postaja edina v resnici priznana
"vrednota" znotraj neoliberalnega družbene
ga okvira. Obrnjeni
totalitarizem človeka odtujuje od svojega družbenega bistva, pripadnosti
skupnosti in ga spreminja v posameznika, ki je odtrgan od soljudi, v neprestani
tekmi vsakega z vsakim, ki izpolni svojo družbeno vlogo in pričakovanja le z
ekonomsko uspešnostjo, brezobzirnostjo in prevlado. Neoliberalizem ne priznava
sodelovanja v kolikor to ni usmerjeno v ustvarjanje profita, ne priznava
zvestobe, poštenja. Ne priznava družinskih, partnerskih, družbenih vezi in
družbi zapoveduje, da mora v njej veljati le zakon močnejšega. Vse družbene
podsisteme, ki so nujni za obstoj družbe kot take, prepušča t.i.
"svobodnemu" trgu, kar pa je le všečno poimenovanje za bolj ali manj
dogovorno razdeljevanje plena med različnimi vplivnimi skupinami, ki pripadajo
istemu vladajočemu razredu. Resnično svobodnega trga v globalnem neoliberalizmu
ni. Obstaja le korporacijska delitev vplivnih področij, ki izrablja
tehnokratske in birokratske strukture nacionalnih in nadnacionalnih političnih
institucij. Slednje pa je podprto s strani umetno ustvarjenih akademskih elit,
ki za udobno življenje in prestižne nazive v javnosti upravičijo vsakršno
dejanje vladajočega razreda ali vsaj kot miselno protiutež z navidez strokovnim
diskurzom zasejejo dvom v kritične poglede družbenih skupin, ki si prizadevajo
za drugačne, boljše družbene odnose. Države ali posamezne družbene skupine,
organizacije, ki se uprejo hegemoniji vladajočega razreda, so grobo napadene
bodisi preko notranje destabilizacije ali odkrite agresije represivnega
aparata, ki je v rokah vladajočega razreda.
5. Puntarji smo civilna družbeno-politična sila, ki deluje znotraj
in preko številnih organizacij s ciljem povezovanja v aktivno sodelovanje
posameznic in posameznikov na področju razvoja, uvajanja in širjenja ideje
socializma in neposredne demokracije. Delujemo na poenotenju idejnega boja
delavskega razreda.
6. Cilji puntarjev niso namišljeni in nedosegljivi. Zagovarjamo
konkretne ukrepe s katerimi se lahko družba na lokalni, državni in meddržavni
ravni preoblikuje v smeri povezane, strpne, solidarne in sonaravne skupnosti.
Predlagamo smernice družbene preobrazbe, ki dolgoročno vodijo v družbo brez
sistematičnega, s strani države podprtega nasilja, brez zadolževanja, brez
škodljivega tekmovanja in pehanja za profitom, brez prevladujoče delitve na
gospodarje in služabnike.
III. OSNOVNE PROGRAMSKE TOČKE GIBANJA
PUNTARJI
1. Oblast ljudstvu skozi mehanizme ljudskega odločanja.
Razvoj in uvedba različnih oblik
neposrednega odločanja na različnih ravneh družbenega organiziranja, tako na
lokalni kot državni ravni, v produkcijskih odnosih in na civilno-družbenem
področju. Aktivno državljanstvo je temelj družbene preobrazbe. Morda res vsak
izmed nas ne ve vsega, a skupaj vemo veliko in zakaj bi potem o nas odločali
zgolj nekateri? Stranke ne smejo upravljati države, ker država smo ljudje.
2. Solidarnost je temelj človeške družbe.
Zato bomo krepili javno zdravstvo,
javno šolstvo, prostovoljstvo, medčloveško pomoč, socialno državo in vse druge
javne storitve. Zavedamo se, da so to področja od katerih je odvisen nadaljnji
razvoj in obstoj družbe, zato je nedopustno kakršnokoli mešanje javnega in
zasebnega. Javne storitve lahko svojo funkcijo opravljajo le, če so v celoti
financirane iz javnih sredstev in v celoti podvržene družbenemu nadzoru i
n
skupnemu upravljanju.
3. Delavci naj bodo deležniki v podjetjih in kmetje naj bodo
gospodarji svoje zemlje.
Država naj spodbuja zadružništvo,
delavske prevzeme podjetij in doseže odgovornost lastnikov in upraviteljev.
Strokovno delo naj opravijo strokovnjaki in ne strankarski veljaki, zato mora
biti celoten proces kadrovanja v javnem sektorju izpeljan preko mehanizmov
nepristranskega in transparentnega izbiranja nosilcev javnih služb. Za
ekonomsko suverenost družbe je pomembno družbeno lastništvo nad ključnimi
proizvodnimi panogami in družbeni nadzor nad celotnim gospodarstvom. Družbeni
nadzor in s tem transparentno gospodarjenje je možno zagotoviti preko
mehanizmov družbenega knjigovodstva za celoten plačilni promet ter z uvedbo
delavskega SAMOUPRAVLJANJA v podjetja
v družbeni lasti, ter spodbujanjem delavskega soupravljanja v zasebnem delu
gospodarstva.
4. Kreativnost in samoudejanjanje posameznika kot jamstvo za
uspešnost celotne družbe.
Gospodarska politika mora stremeti k
polni zaposlenosti in krajšem delovnem času. Hkrati mora biti preko mehanizmov
socialne države zagotovljena socialna varnost vseh prebivalcev. Spodbujanje
štipendijske politike in kakovostnega javnega šolstva je zagotovilo za razvojno
naravnanost in uspešnost družbe. Dostopnost storitev javnega zdravstva za vse
prebivalce v enaki meri, hkrati vzpodbuja in zagotavlja tu
di uspešno delovanje
gospodarskega okolja. Ustrezna kulturna politika, ki vzpodbuja tako izvajalce
kot omogoča široko dostopnost njihovih stvaritev, pa pripomore h kreativnosti
in samoudejanjaju tako posameznika kot družbe v celoti. Povečanje družbene
enakosti se zagotavlja preko ukrepov plačne politike v družbenem sektorju in
skozi davčno politiko pri omejevanju razlik med najnižjimi in najvišjimi
prihodki ter opredelitvi višjega standarda minimalne plače. Dodaten korektiv k
družbeni enakosti predstavljajo ukrepi socialne države v obliki socialnih
prispevkov, invalidnin, štipendij, otroških dodatkov, dodatnih izravnav za
prejemke iz upravičenja do pokojnine. Kot začasen ali stalen ukrep k povečanju
družbene enakosti se lahko vpelje dopolnilni sistem enotnega temeljnega
dohodka, ki pa ne sme postati nadomestilo za upravičenja iz naslova plače,
pokojnine in socialnih prejemkov.
5. Davčna politika mora temeljiti na progresivnosti in pravičnosti
Noben družbeni podsistem ali
organizacija ne more biti izvzeta iz davčnega sistema, kar velja tudi za verske
skupnosti. Davčna politika mora spodbujati uvedbo skupnostnih oblik lastništva
in gospodarjenja, razvojno naravnanost družbe in prispevati k ustrezni okoljski
politiki na temelju sonaravnega gospodarjenja in varovanja naravnega okolja.
Cilj obdavčitve mora biti enakomeren razvoj vseh delov družbe, pri čemer je
temelj porazdelitve javni nadzor in vključenost vseh deležnikov v porabo javnega
denarja.
6. Nujnost povezovanja
PONOSNA SEM
PONOSNA SEM, DA SEM SOCIALISTKA !
PONOSNA SEM, DA SPOŠTUJEM VREDNOTE UPORA, PUNTA IN NARODNO OSVOBODILNEGA BOJA !
PONOSNA SEM, DA LJUBIM SVOJO DOMOVINO !
PONOSNA SEM, DA SANJAM BOLJŠI SVET !
Ne država in z njo družba kakor tudi ne
napredno gibanje ne more delovati kot osamljen otok, zato je nujno povezovanje
s sorodnimi organizacijami, sodelovanje v meddržavnih združenjih in izmenjava
idej in izkušenj pri uvajanju socialističnih praks in mehanizmov neposredne
demokracije. Mednarodno sodelovanje mora potekati na vrednotah miru,
sodelovanja in sožitja. Ostro pa zavračamo kakršnokoli enostransko obliko
agresije, pritiskov, gospodarskih blokad proti suverenim državam s ciljem
ustvarjanja svetovne hegemonije in prilaščanja naravnih virov.
Puntarji vse od državnozborskih volitev
v letu 2014 aktivno delujemo znotraj koalicije Združena levica in smo preko nje
del Evropske levice, ki si na temelju naprednega programa prizadeva za
uresničevanje socialističnih vrednot in neposredne demokracije. Naše
sodelovanje je pogojeno s skupnimi idejami in uresničevanjem skupnih
programskih točk. S sorodnimi organizacijami se povezujemo v mednarodni
antifašistični in antirasistični fronti, v organizacijah, ki aktivno
nasprotujejo sklepanju tajnih trgovinskih sporazumov in v aktivističnem gibanju
proti zapiranju evropskih meja. Posebej dejavni smo v organizacijah Zveze
borcev za vrednote NOB in TIGR in v povezovanju s sorodnimi organizacijami na
področju nekdanje skupne države.
7. Pravosodje in organi odkrivanja ter pregona kaznivih dejanj so
dolžni zavarovati družbo pred škodljivim delovanjem posameznikov in kriminalnih
združb.
PONOSEN SEM
PONOSEN SEM, DA SEM SOCIALIST !
PONOSEN SEM, DA SPOŠTUJEM VREDNOTE UPORA, PUNTA IN NARODNO OSVOBODILNEGA BOJA !
PONOSEN SEM, DA LJUBIM SVOJO DOMOVINO !
PONOSEN SEM, DA SANJAM BOLJŠI SVET !
Zavedamo se, da je bila slovenska
družba v procesih divjega lastninjenja oškodovana, da je bil zavrt gospodarski
razvoj in da vsi mi s svojo nezavidljivo življenjsko ravnijo plačujemo davek
teh procesov. Odpraviti je potrebno zakonske ovire, ki družbi preprečujejo, da
se lahko uspešno spopade z gospodarskim kriminalom in da se povrne vsaj del
neposredne škode, ki je bila družbi že povzročena, krivce pa se pri tem
kaznuje. Opravili bomo revizijo vseh procesov lastninjenja in pri tem uporabili
vse dostopne mehanizme, mednarodne asociacije in institucije, da se razišče,
dokaže in ukrepa v tistih primerih, kjer je bila namerno oškodovana družbena
lastnina.
 |