I. UVOD

Prihaja doba streznitve. Še nikoli v zgodovini človeštva ni tako malo ljudi obvladovalo tako velikansko količino moči. Še nikoli posamezniki nismo bili v takšni meri nadzorovani in obvladovani kot danes. In še nikoli v zgodovini civilizacije, naša vrsta in naravno okolje nista bila tako zelo ogrožena kot sta ogrožena v moderni dobi. Obdobje prekomernega trošenja naravnih virov, brezobzirnega izkoriščanja soljudi in nebrzdane koncentracije kapitala ter z njim prehajanje pretežnega dela družbene in politične moči v roke peščice zemljanov, nas je privedlo do točke preloma. Obljuba neomejene rasti in potrošniškega obilja, s katero je neoliberalni kapitalizem omrežil hotenja milijard ljudi, je dokončno prelomljena. Vse več se nas zaveda, da če želimo obstati kot družba in kot vrsta, moramo narediti korenite spremembe v medsebojnih odnosih, v načinu gospodarjenja in v načinu odločanja o skupnih zadevah.

Kapitalizma ni mogoče v nedogled popravljati, ker je kot družbeni sistem zgrešen, prazen in brez rešitev. Ima pa moč in sredstva, da ves svet porine v vojno in s tem podaljšuje agonijo lastnega razkroja. To smo v moderni dobi izkusili že dvakrat. Po prvi svetovni moriji, se je začela oblikovati univerzalna zavest revolucionarnega boja za delavske pravice. Odgovor vladajočih razredov je bil spodbujanje nacionalizmov in podpora fašizmu, ki naj bi odvrnil ljudske množice od socialistične družbene prenove.

Po porazu fašizma in nacizma v drugi svetovni vojni, človeštvo ni zmoglo dovolj razuma, da bi se otreslo zablod kapitalizma, niti, da bi vzpostavilo resnično socialistično družbo. Zato se je nadaljeval globalni spopad za prevlado nad strateškimi viri, znanjem in informacijami. Tretja svetovna vojna pravkar poteka v obliki vedno novih vojnih žarišč in nikoli končanih vojaških spopadov, boja za naravne vire,  vojne preko finančnih trgov, boja za obvladovanje informacij in medijskega prostora ter boja za politično prevlado starih sil. Posledice te vojne so gospodarske krize, dolžniška kriza, begunska kriza, neštete žrtve kapitalizma, ki molče in daleč od oči javnosti živijo in umirajo v propadajočih družbah, obs

ojenih na večno vračanje namišljenih dolgov, na suženjsko delo v tovarnah kapitalistov. Največja žrtev te vojne pa so vrednote, predvsem resnica, ki jo vseprevladujoča laž odriva na obrobje. Namesto urejene socialne države, imamo družbo lažne dobrodelnosti. Namesto ustvarjanja v dobro ljudstva, imamo pehanje za profitom. Namesto odgovornega in osveščenega posameznika, imamo množice zaslepljene z religijo in ideologijo potrošništva, ki lastno korist in pohlep postavljajo pred človečnost, svojo slabo vest pa tešijo z nakupovanjem odpustkov.

Minilo je obdobje, ko je bil socializem kot idejni koncept moderne družbe, domala izbrisan iz zavesti človeštva, prepovedan v javnem diskurzu in izbrisan iz medijskega prostora. Razred, ki je nosilec kapitalistične hegemonije, se je po drugi svetovni vojni uspel poenotiti v lastni razredni zavesti finančne aristokracije, hkrati pa je uspel vsem drugim vsiliti idejo, da je pojem razredne zavesti preživet in neuporaben.

Delavski razred je s preoblikovanjem in globalizacijo produkcijskih in družbenih odnosov začel izgubljati lastno identiteto, z nesposobnostjo preseči notranjo hierarhično organiziranost, pa so se vodstvene strukture delavskih gibanj zlile z vodstvenimi strukturami finančne aristokracije.  Napor, ki ga vlagajo stare sile v rušenje podobe socializma kaže, da se zavedajo moči delavskega razreda, kot nosilca socialistične ideje. Vendar pa, bolj kot stopnjujejo ta napor, finančna aristokracija kaže svojo pravo totalitarno držo in razkriva svoj prvinski strah pred idejami družbene enakosti in socialne pravičnosti. V strahu, da bi bila država uporabljena kot orodje za vzpostavitev nove družbene ureditve, se vpeljuje pojem votle države, njena suverenost pa se prenaša na brezoblične birokratske strukture, ki služijo predvsem interesu korporacij. V strahu pred demokratično voljo ljudstva, se ljudi spreminja v potrošnike, odtujene svojemu lastnemu interesu in nesposobne uveljavljati politiko drugače, kot z občasno izpolnitvijo volilnega lističa, kjer namesto vsebine, njihovi odločitvi botruje všečnost in volilna propaganda. Demokracija zato ne obstaja več, pač pa je sedanji politični ustroj možno opisati zgolj kot obrnjeni totalitarizem. Totalitarnost današnje zahodne demokracije se kaže v splošnem zavračanju političnosti ob hkratnem podrejanju vseh družbenih podsistemov političnim interesom ozkih družbenih skupin, ki svoje delovanje navzven predstavljajo kot nepolitično. Preko ekscesnega obnašanja izvoljenih političnih predstavnikov, medijskega prikazovanja politike kot nekaj hkrati nerazumljivega in običajnemu državljanu odvratnega, se dejansko politično odločanje odtujuje državljankam in državljanom. Vendar pa družbena stvarnost in vseprisotna kriza sodobnega sveta sili posameznika, da se vse bolj dejavno vključuje v širši družbeni kontekst na različnih področjih lokalnega in globalnega delovanja, tako v obliki boja za pravice posameznih družbenih skupin, lokalnih skupnosti, boja za pravice delavcev, humanitarnega in naravovarstvenega delovanja. Nasploh se povečuje potreba po družbeno angažiranem posamezniku vpetem v širša družbena dogajanja. Kljub različnosti idej, pojmov in metod, pa imajo vse te oblike delovanja skupni imenovalec. Ob tem, ko se vladajoči razred trudi, da bi iz družbenega delovanja posameznikov in skupin izključil komponento političnosti, je prav ta komponenta najpomembnejša. Razpršen boj brez skupne ideje in brez nosilne ideološke misli se namreč ne more učinkovito zoperstaviti poenoteni ideologiji svetovnega neoliberalizma, ki izkorišča vse razpoložljive zmogljivosti, da ograjuje družbeno aktivnost znotraj posameznih vprašanj in s tem onemogoča akterjem žarišč upora, da bi vse te ideje in pobude povezali in vzpostavili enotno razredno fronto.

Zato je nastopil čas, da se oblikuje nova razredna zavest in da se na temelju socialistične ideje in mehanizmov neposredne demokracije oblikuje nov družbeni dogovor, ki mora temeljiti na interesih delavskega razreda v najširšem pomenu besede. Ta, novi delavski razred, je sestavljen tako iz industrijskega kot postindustrijskega proletariata, zaposlenih v javnem sektorju, samozaposlenih, malih in srednjih podjetnikov, poljedelskega proletariata, prekariata, različnih skupin brezpravnega prebivalstva z roba družbe, upokojencev in mladine. Vanj se bo vključeval tudi tisti del razpadajočega vladajočega razreda, ki se zgrožen nad totalitarnostjo in brezpravnostjo sedanjega sistema ne more  sprijazniti s svojo vlogo v njem.

II. KAKŠNA JE VLOGA ČLANOV GIBANJA NAPRAM NOVEMU DRUŽBENEMU RAZREDU?

1. Puntarji ne predstavljamo posebne stranke, politične ali družbene elite znotraj delavskega razreda. Puntarji ne zastopamo posebnih, od interesov delavskega razreda ločenih interesov. Puntarji ne postavljamo posebnih načel po katerih naj bi se ravnal delavski razred.