Kultura‎ > ‎

Grega Bregar, pesnik in filozof

objavljeno: 22. dec. 2015 13:02 avtor: Puntarji Slovenije   [ posodobljeno 22. dec. 2015 13:40 ]
Grega Bregar, pesnik in filozof, je o sebi in svoji poeziji zapisal: 

Nisem napisal veliko pesmi; a te, ki sem napisal, so po navadi v spopadu - bodisi so na videz neurejene in nesmiselne, bodisi so urejene in na pogled zelo smiselne. 

Kakšno napišem, ko se mi porodi dobra ideja, sicer pa ne. 

Seveda zasnove, ideje črpam iz drugih pesmi, predvsem obliko; če bi moral izvesti vse po svoje, mi ne bi bilo všeč. 

Ideje so na voljo, da jih uporabimo

Facebook Google+ Twitter









Novemu dnevu naproti

Naproti zdaj hladnemu jutri,

po reki naproti miru.

Zdaj tvoje srce naj te vodi,

prihodnost bo taka kot v snu!

Naprej poglej, saj sonce sije ti brez mej,

v novi dan naproti stopi, poln idej!

 

Vzemi zdaj platno in škarje,

šestilo v mirno roko;

nariši koncentrične kroge,

nov jutri naj uzre ti oko!

Naprej poglej in vrh gora nariši svod,

v novi dan naproti stopi, prost zablod!

 

Od žita zelenih poganjkov,

do snopov morja zlatega.

Ob pesmi kovanja napredkov,

v jutri časa našega!

Naprej poglej, ob pesmih ziblje se cel svet,

v novi dan naproti stopi v boljši red!

 

Odgovor ti nudi življenje;

mladina naj stopa naprej.

Vse kar so storili očetje,

trud njihov ponese prek mej

Naprej poglej, zdaj veže se nam bratska vez,

v novi dan naproti stopi, med nas, vmes!

 

Iz senc na planoto svetlobe,

lepote, ljubezni, časti.

Kjer delo nas vse nagrajuje,

kjer vsak sam si prihodnost gradi!

Naprej poglej, odločno stopi v novi kraj,

v novi dan naproti stopi z nami, zdaj!

Klic

 

Od neba modrine svoda,

pa vse do globin morja,

iznad širnega pogorja,

ki nam šum vrhov poda.

Od nižin kjer pot vozovi

v tla s kolesi rišejo,

kliče glas naši deželi,

ki bogato ima zemljo.

Na tvoj klic odzovemo se,

bode vrsta strjena,

skozi mrak in v življenje,

draga zibel naroda.

 

S telesom in z dušo,

srci preštevilnimi;

z upi v bodočnost zremo,

in v slavo preteklosti.

Delo, upi v blagostanje,

od zibeli do groba,

ni bolj ljubljene dežele,

nam za druge ni želja.

Prostor nam si odstopila,

ni je višje radosti;

ti si mati vsega znanja,

tvoje ime je vzor časti.

 

V poletnem soncu zlatem

in v hladu zimskemu,

v prebujanju pomladnem

in jesenskemu dežju.

Ob zvonovih na poroki

in ob grobu ljubljenih,

saj mi tvoji smo otroci,

čutimo povsod tvoj dih.

Ko nas za pomoč zaprosiš,

se odzovemo na grom;

bo življenje, smrt odgovor,

volja tvoja, ljubljen dom.

 

Tvoja nedrja bogata

so očetom dala kruh,

zdaj, glej, delovna mladina,

širi zmagoslavja duh.

Da nasledstvo nam predano

še otroci dožive,

veličino naj ponosno

kot svobodo, v svet nose.

Uči nas svobode tvoje,

tega lepega daru,

vodi ljudstvo, čuvaj zemljo,

domovina, kot v snu.

Božje kraljestvo

 

Žalost, bolečina in sovraštvo.

Ni več zaupanja; uničevanje in hujskaštvo;

nesreča v srcih ljudi;

zatiranje, suženjstvo; ker ni več časti.

 

Žalost, bolečina in sovraštvo.

Ni več zaupanja; uničevanje in hujskaštvo;

reke so usahnile, morje uničilo je obale.

Sonce je padlo in zvezde so se ugasnile.

 

Ni več dobrote, veselja, sreče.

Uničenje povsod, nikjer ni več lepote.

Ptice ne pojo, ker drevesa več ne rastejo.

Ni več noči niti svetlobe, ostal je mrak samo.

 

Čas gre naprej, od nikoder pa ni časti.

Uničenje, vojne, ki prelivajo kri.

Strah je ljudem zamašil usta.

Ostali so le še zidovi, ki zapirajo vrata.


Bežeči

 

Verjamem v boljši svet,

verjamem v lepši kraj,

 svobodo ter enakost

in v srečo vseh sedaj.

 

Ko nas jasna luč vodi

skozi hladen mrak noči,

sledim z vprašanji,

katere moj um nosi.

 

Besede so prijetne,

so spomin bolečine.

Bodočnost nejasna je,

Beseda je tista, ki ne mine.

 

Je snov jutrišnjega dne,

je orodje v rokah.

Z njimi tema proč zgine,

z njimi zapustimo strah.

 

Ko sonce spet zaide

in mesec zopet sije,

vznikne to vprašanje

v mojih mislih nekje.