Kultura
Ana Horvat, Petindvajset let
 ropanja podjetij, družbenega premoženja, uničevanja narave in razprodaje tovarn ki bile so delavcem edini bornega zaslužka kraj. Energija, ki vampirje državne je napajala, bila droga je korupcije, ki zloglasne je tajkune sebi v prid tam vzgajala. To slovenski narod pod zastavo lastno, kot pred pod tujci tisoč let, ponovno je trpel, a v samostojnost pred petindvajset leti je srčnó verjel, bil pripravljen za državo svojo je umreti, za slovenski jezik krvaveti. In zdaj slovensko zemljo hlapci kapitala razprodajajo, ni mar jim prednikov, ki umirali so za svobodo, vse državljane z lažmi in prevarami zavajajo, jim nič ni sveto, izvire vodne brezobzirno zdaj prodajajo. Naš slovenski rod, kam te vodi pot, sinovi tvoji, hčere tvoje v tujino žalostno bežijo, ker v državi lastni, kjer tajkuni se redijo, kruha in dela ne dobijo. Dnevi strašni se obetajo, strašne sile jih prepletajo, iz grobov bojevniki pravice bodo vstali in vse roparje tajkunske pokončali. Varna tedaj ne bo oaza več nobena, vsaka misel tedaj zaman bo izrečena, Mati Zemlja bo usta svoja na stežaj odprla in vse zlobneže pogoltnila, jih za zmeraj strla. A takrat bo resnična svoboda zasijala, mati Slovenija srce svoje bo razdala, nje otroci zvesti in pošteni, bodo z blagostanjem obdarjéni. Jadra razpela ladja bo življenja, ptica preletela sinje bo nebo, pod njim le otroci Sanj bodo se igrali, v srebrni mesečini brezskrbno tam zaspali. Slovenskih prednikov stare pravde duh jih večno bo varoval, z valovi resnične ljubezni jih obdal. Energije imeli bodo vedno na pretek, bajne vile poklonile jim čarobni bodo lek, to bo iz Kristalne gore nesmrtni eliksir, po čarnem receptu iz Vilinskih dobrotnih manir. Tedaj v Kresni bo noči Kresnik zažarel: »Bratje Slovenci vaš duh bo večno v meni živel, vaši pradedje so me davno častili, in vaši sinovi me bodo zopet ponosno slavili.« Ob 25-letnici države Slovenije, na Kresne dni, 2016, napisala Ana Horvat |
Jožica Kapele: V NEDRJIH JAVOROVICE
 Kako tiha si danes, Javorovica ... V nedrjih svojih skrivaš bolečino, krike obupa, junakov padlih kri ... Na zemlji, kjer danes stojimo, se krvavi boj je bil za domovino. Ko prebujal se hladen je marčevski dan naš ded je tukaj bil zaklan! In ni bil sam - pobili in poklali so dekleta, fante in može, doma pa so zaman čakali, da jim sežejo še kdaj v roke ... Javorovica! Ko so padali pod streli pokošeni, bila si mati, žena, sestra, ljubica, v objemu tvojem so zaspali, bila si mehka pernica ... V prsih srce so Junaško imeli, v mir in svobodo trdno so verjeli! Za domovino so dali svojo srčno kri, zato spomin na njih naj vekomaj živi! Kako tiha si danes, Javorovica ... |
Grega Bregar, pesnik in filozof
Nisem napisal veliko pesmi; a te, ki sem napisal, so po navadi v spopadu - bodisi so na videz neurejene in nesmiselne, bodisi so urejene in na pogled zelo smiselne.
Kakšno napišem, ko se mi porodi dobra ideja, sicer pa ne.
Seveda zasnove, ideje črpam iz drugih pesmi, predvsem obliko; če bi moral izvesti vse po svoje, mi ne bi bilo všeč.
Ideje so na voljo, da jih uporabimo
Novemu dnevu naproti po reki naproti miru. Zdaj tvoje srce naj te vodi, prihodnost bo taka kot v snu! Naprej poglej, saj sonce sije ti brez mej, v novi dan naproti stopi, poln idej!
Vzemi zdaj platno in škarje, šestilo v mirno roko; nariši koncentrične kroge, nov jutri naj uzre ti oko! Naprej poglej in vrh gora nariši svod, v novi dan naproti stopi, prost zablod!
Od žita zelenih poganjkov, do snopov morja zlatega. Ob pesmi kovanja napredkov, v jutri časa našega! Naprej poglej, ob pesmih ziblje se cel svet, v novi dan naproti stopi v boljši red!
Odgovor ti nudi življenje; mladina naj stopa naprej. Vse kar so storili očetje, trud njihov ponese prek mej Naprej poglej, zdaj veže se nam bratska vez, v novi dan naproti stopi, med nas, vmes!
Iz senc na planoto svetlobe, lepote, ljubezni, časti. Kjer delo nas vse nagrajuje, kjer vsak sam si prihodnost gradi! Naprej poglej, odločno stopi v novi kraj, v novi dan naproti stopi z nami, zdaj! | Klic
Od neba modrine svoda, pa vse do globin morja, iznad širnega pogorja, ki nam šum vrhov poda. Od nižin kjer pot vozovi v tla s kolesi rišejo, kliče glas naši deželi, ki bogato ima zemljo. Na tvoj klic odzovemo se, bode vrsta strjena, skozi mrak in v življenje, draga zibel naroda.
S telesom in z dušo, srci preštevilnimi; z upi v bodočnost zremo, in v slavo preteklosti. Delo, upi v blagostanje, od zibeli do groba, ni bolj ljubljene dežele, nam za druge ni želja. Prostor nam si odstopila, ni je višje radosti; ti si mati vsega znanja, tvoje ime je vzor časti.
V poletnem soncu zlatem in v hladu zimskemu, v prebujanju pomladnem in jesenskemu dežju. Ob zvonovih na poroki in ob grobu ljubljenih, saj mi tvoji smo otroci, čutimo povsod tvoj dih. Ko nas za pomoč zaprosiš, se odzovemo na grom; bo življenje, smrt odgovor, volja tvoja, ljubljen dom.
Tvoja nedrja bogata so očetom dala kruh, zdaj, glej, delovna mladina, širi zmagoslavja duh. Da nasledstvo nam predano še otroci dožive, veličino naj ponosno kot svobodo, v svet nose. Uči nas svobode tvoje, tega lepega daru, vodi ljudstvo, čuvaj zemljo, domovina, kot v snu. | Božje kraljestvo
Žalost, bolečina in sovraštvo. Ni več zaupanja; uničevanje in hujskaštvo; nesreča v srcih ljudi; zatiranje, suženjstvo; ker ni več časti.
Žalost, bolečina in sovraštvo. Ni več zaupanja; uničevanje in hujskaštvo; reke so usahnile, morje uničilo je obale. Sonce je padlo in zvezde so se ugasnile.
Ni več dobrote, veselja, sreče. Uničenje povsod, nikjer ni več lepote. Ptice ne pojo, ker drevesa več ne rastejo. Ni več noči niti svetlobe, ostal je mrak samo.
Čas gre naprej, od nikoder pa ni časti. Uničenje, vojne, ki prelivajo kri. Strah je ljudem zamašil usta. Ostali so le še zidovi, ki zapirajo vrata. Bežeči
Verjamem v boljši svet, verjamem v lepši kraj, svobodo ter enakost in v srečo vseh sedaj.
Ko nas jasna luč vodi skozi hladen mrak noči, sledim z vprašanji, katere moj um nosi.
Besede so prijetne, so spomin bolečine. Bodočnost nejasna je, Beseda je tista, ki ne mine.
Je snov jutrišnjega dne, je orodje v rokah. Z njimi tema proč zgine, z njimi zapustimo strah.
Ko sonce spet zaide in mesec zopet sije, vznikne to vprašanje v mojih mislih nekje. |
1-3 of 3
